Moje leto branja knjig iz vseh držav na svetu

Ann Morgan je mislia, da veliko bere - dokler ni odkrila "ogromne kulturne slepe pege" na svoji knjižni polici. Med množico angleških in ameriških avtorjev je bilo zelo malo avtorjev izven angleško govorečega sveta. Zato si je zastavila ambiciozen cilj: v enem letu prebrati po eno knjigo iz vsake države na svetu. Sedaj poziva vse anglofile, naj berejo prevedena dela, da se bodo založniki bolj trudili, da bi prinesli tuje literarne bisere k njim. Raziščite interaktivne zemljevide njenega bralnega potovanja tu: go.ted.com/readtheworld

Pogosto pravijo,
da lahko veliko poveš o človeku

po tem, kaj ima na knjižni polici.

Kaj pravijo moje knjižne police o meni?

No, ko sem si pred nekaj leti
postavila to vprašanje,

sem odkrila nekaj šokantnega.

Vedno sem se imela za precej kultivirano,

svetovljansko osebo.

A moje knjižne police
so pripovedovale drugačno zgodbo.

Praktično vse so napisali

britanski ali severnoameriški avtorji

in skoraj nič ni bilo prevedeno.

Ko sem odkrila to ogromno
slepo pego v svojem branju,

sem bila precej šokirana.

In ko sem premišljevala o tem,
se mi je zdelo škoda.

Vedela sem, da mora obstajati
veliko neverjetnih zgodb

pisateljev, ki pišejo
v drugem jeziku, kot je angleščina.

Zdelo se mi je žalostno, da nanje
ne bom nikoli naletela

zaradi svojih bralnih navad.

Zato sem se odločila, da si predpišem

intenzivni tečaj globalnega branja.

2012 naj bi bilo
zelo mednarodno leto za VB,

bilo je leto londonskih olimpijskih iger.

Zato sem si to vzela za časovni okvir,

v katerem bi poskusila prebrati roman,
zbirko kratkih zgodb

ali biografijo iz vsake države na svetu.

In to sem storila.

Bilo je zelo razburljivo,

naučila sem se nekaj neverjetnih reči

in navezala nekaj čudovitih stikov,

ki jih danes želim deliti vami.

A začelo se je
z nekaj praktičnimi težavami.

Ko sem ugotovila, katerega izmed mnogih
različnih seznamov držav na svetu

naj uporabim za moj projekt,

sem uporabila seznam,
ki ga priznavajo Združeni narodi,

ki sem mu dodala Tajvan

in na koncu sem dobila 196 držav.

Ko sem ugotovila, kako naj uskladim
branje in bloganje

o približno štirih knjigah na teden,

s petimi dnevi dela na teden,

sem se morala soočiti z dejstvom,
da morda ne bom mogla dobiti

knjig v angleščini iz vsake države.

Samo okrog 4,5 odstotka literarnih del,

letno objavljenih v VB, so prevodi,

in številke so podobne za večino
angleško govorečih držav.

A delež prevedenih knjig, ki so objavljene

v mnogih drugih državah, je veliko večji.

4,5 odstotka je že tako zelo malo,

a ta številka vam ne pove,

da veliko teh knjig prihaja iz držav

z močnimi založniškimi mrežami,

z veliko strokovnjakov,
pripravljenih, da te naslove prodajo

angleškim založnikom.

Na primer, čeprav je več
kot 100 knjig prevedenih iz francoščine

in izdanih v VB vsako leto,

jih večina prihaja iz držav,
kot sta Francija in Švica.

V francosko govoreči del Afrike
pa po drugi strani

le redko dobimo vpogled.

Rezultat je, da je pravzaprav
veliko narodov,

ki imajo zelo malo ali sploh nič
komercialno dostopne literature

v angleščini.

Njihove knjige ostajajo nevidne za bralce

najbolj branega jezika na svetu.

A kar se tiče branja sveta

je bil zame največji izziv

dejstvo, da nisem vedela, kje začeti.

Ker sem celo življenje brala
skoraj samo britanske

in severno-ameriške knjige,

nisem imela pojma, kako naj poiščem zgodbe

in jih izberem
iz večine preostalega sveta.

Ne morem vam povedati,
kako najti zgodbo iz Svazija.

Ne poznam dobrega romana iz Namibije.

Ni se dalo skriti -

bila sem literarni ksenofob,
ki nima pojma.

Kako bom prebrala svet?

Prositi sem morala za pomoč.

Tako sem oktobra 2011
registrirala svoj blog,

ayearofreadingtheworld.com
(leto branja sveta)

in na spletu objavila kratko prošnjo.

Pojasnila sem, kdo sem,

kako ozko moje branje,

in prosila, da mi, kdor bi želel,

pusti sporočilo s predlogom,
kaj naj berem

iz drugih koncev sveta.

Nisem imela pojma, ali bo to koga zanimalo,

a v nekaj urah po objavi poziva

so me ljudje kontaktirali.

Najprej so bili prijatelji in kolegi.

Nato prijatelji prijateljev.

In zelo kmalu, neznanci.

Štiri dni po objavi poziva

sem dobila sporočilo od ženske
iz Kuala Lumpurja, po imenu Rafidah.

Povedala je, da ji je všeč
zven mojega projekta,

predlagala, da bi šla v svojo
knjigarno z angleškimi knjigami,

izbrala mojo malezijsko knjigo
in mi jo poslala.

Navdušeno sem sprejela

in nekaj tednov kasneje

je prišel paket ne z eno,
ampak dvema knjigama -

Rafidino izbiro iz Malezije

in knjigo iz Singapurja,
ki jo je prav tako izbrala zame.

Takrat sem bila navdušena,

da bi se tujka več kot 9000 km stran

tako potrudila za nekoga,

ki ga najbrž ne bo nikoli srečala.

A Rafidina prijaznost
je bila vzorec tistega leta.

Spet in spet so se ljudje trudili,
da bi mi pomagali.

Nekateri so raziskovali namesto mene,

drugi so naredili ovinek na počitnicah
in poslovnih poteh,

da so šli v knjigarno zame.

Izkazalo se je, da če želiš prebrati svet,

če bi ga rad srečal z odprtim umom,

ti bo svet pomagal.

V državah,

kjer je zelo malo ali nič
literature dostopne v angleščini,

so šli ljudje še dlje.

Knjige so pogosto prišle
iz presenetljivih virov.

Moje branje iz Paname, na primer,
je prišlo skozi pogovor

s panamskim prekopom na Twitterju.

Ja, panamski prekop ima Twitter profil.

In ko sem tvitala o svojem projektu,

mi je predlagal,
naj poskusim dobiti knjigo

panamskega avtorja Juana Davida Morgana.

Našla sem Morganovo spletno stran
in ga vprašala,

če so katerega izmed njegovih
romanov v španščini

prevedli v angleščino.

Rekel je, da ni bilo nič objavljeno,

a ima neobjavljen prevod

romana "Zlati konj".

Poslal mi ga je

in mi s tem dovolil, da sem bila
ena izmed prvih,

ki je prebrala to knjigo v angleščini.

Morgan še zdaleč ni edini mojster besed,

ki je z mano delil svoje delo na ta način.

Od Švedske do Palaua

so mi pisatelji in prevajalci
poslali knjige, izdane v samozaložbi,

in neizdane rokopise knjig,

ki jih niso opazili založniki
iz angleško govorečega sveta

ali pa niso bile več na voljo

in mi s tem dali vpogled v nekatere
neverjetne domišljijske svetove.

Brala sem, na primer,

o južnoafriškem kralju Ngungunhaneju,
ki je vodil upor

proti Portugalcem v 19. stoletju

in o poročnih obredih v odmaknjeni vasi

na obalah Kaspijskega jezera
v Turkmenistanu.

Spoznala sem kuvajtski odgovor
na Bridget Jones.

(Smeh)

In brala sem o orgiji na drevesu v Angoli.

A morda je najbolj
neverjeten primer truda,

ki so ga ljudje vložili,

da bi mi pomagali prebrati svet,

prišel pri koncu mojega potovanja,

ko sem poskušala dobiti knjigo
iz majhne portugalsko govoreče

afriške otoške državice,
Sao Tome in Principe.

Ko sem več mesecev poskušala vse,
česar sem se lahko domislila, da bi našla

knjigo, ki je bila prevedena
v angleščino iz te države,

se mi je zdelo, da je edina možnost,

da ugotovim, ali bi mi nekdo
nekaj prevedel sam.

Res sem dvomila,

ali mi bo kdo pomagal s tem

in svoj čas uporabil za kaj takega.

A v enem tednu, ko sem objavila poziv
na Twitterju in Facebooku

za portugalsko govoreče,

sem imela več ljudi,
kot bi jih lahko vpletla v projekt,

vključno z Margaret Jull Costa,
vodilno na svojem področju,

ki je prevedla dela Nobelovega nagrajenca
Joséja Saramaga.

S svojimi devetimi prostovoljci

sem uspela najti
avtorja iz Sao Tomeja,

čigar knjigo sem lahko dobila
v dovolj izvodih.

Tu je eden izmed njih.

Kopijo sem poslala vsakemu
izmed svojih prostovoljcev.

Vsak se je zadolžil za nekaj
kratkih zgodb iz te zbirke,

držal obljubo, mi poslal prevod

in v šestih tednih sem
imela celotno knjigo.

V tem primeru, kot sem med svojim
letom branja sveta velikokrat spoznala,

je moje neznanje in moja odkritost
glede lastnih omejitev

postala velika priložnost.

Pri Sao Tome in Príncipe

je bila ne samo priložnost,
da se naučim nekaj novega

in odkrijem novo zbirko zgodb,

ampak tudi združitev skupine ljudi

in skupen ustvarjalni trud.

Moja slabost je postala moč projekta.

Knjige, ki sem jih prebrala tisto leto,
so mi odprle oči za mnogo stvari.

Tisti, ki uživate v branju, veste,

da imajo knjige neverjetno moč,
da vas odpeljejo

v misli nekoga drugega,

tako da vsaj za nekaj časa

gledate na svet skozi druge oči.

To je lahko neprijetna izkušnja,

še posebej če berete knjigo

iz kulture, ki ima precej
drugačne vrednote od vaših.

A lahko je tudi razsvetljujoče.

Bojevanje z neznanimi idejami vam lahko
pomaga razjasniti vaše lastno mišljenje.

Lahko vam pokaže slepe pege

v vašem pogledu na svet.

Ko sem pogledala nazaj
na literaturo v angleškem jeziku,

s katero sem odrasla,

sem ugotovila, kako ozkogleda je bila

v primerjavi z razkošjem,
ki nam ga lahko ponudi svet.

In ko so se strani obračale,

se je zgodilo še nekaj drugega.

Po malem

se je ta dolgi seznam držav,
s katerim sem začela leto,

iz suhoparnega, akademskega registra imen

spremenil v bitja, polna življenja.

No, nočem namigovati, da je sploh mogoče

dobiti zaokroženo sliko države
preprosto z branjem ene knjige.

A skupaj so me zgodbe,
ki sem jih prebrala to leto,

naredile bolj dovzetno kot kadarkoli prej

za bogastvo, raznolikost in kompleksnost
našega neverjetnega planeta.

Bilo je, kot da bi zgodbe

in ljudje, ki so se tako potrudili,
da sem jih lahko prebrala,

zame naredili svet resničen.

Te dni, ko pogledam svoje knjižne police

ali zgodbe na svojem e-bralniku,

te povedo precej drugačno zgodbo.

Je zgodba o moči knjig, da nas povežejo

prek političnih, geografskih, kulturnih,
socialnih, verskih razlik.

Je zgodba o potencialu,
ki ga imamo ljudje za sodelovanje.

In je pričanje

o neverjetnih časih, v katerih živimo,
in kjer je, po zaslugi interneta,

lažje kot kadarkoli prej,

da neznanka deli zgodbo,
pogled na svet, knjigo

z nekom, ki ga morda ne bo nikoli srečala,
na drugem koncu planeta.

Upam, da je to zgodba,
ki jo bom brala še mnogo let.

In upam, da se mi bo pridružilo
še veliko ljudi.

Če bi brali bolj na široko,
bi bilo več vzpodbude

za založnike, da prevedejo več knjig,

in s tem bi vsi pridobili.

Hvala.

(Aplavz)