Moj pobeg iz Severne Koreje

Kot otrok odraščajoč v Severni Koreji, je Hyeonseo Lee mislila, da je njena država "najboljša na svetu." S prihodom lakote v 90-ih se je začela spraševati. Pri 14-ih je pobegnila iz države na Kitajsko, kjer se je skrivala in živela kot begunka. To je njena srhljiva osebna izpoved o preživetju in upanju - in močan opomnik na tiste, ki so izpostavljeni stalni nevarnosti, tudi ko je meja že daleč za njimi.

Ko sem bila še majhna,

sem mislila, da je moja država
najboljša na svetu.

Odraščala sem ob pesmi
z naslovom "Ničesar za zavidati".

Bila sem zelo ponosna.

V šoli smo se dosti časa

učili o življenju Kim Il-Sunga,

nismo pa se učili
kaj dosti o preostalem svetu,

razen tega, da so ZDA, Južna Koreja
in Japonska sovražnice.

Čeprav sem se pogostokrat spraševala,
kakšen je zunanji svet,

sem mislila, da bom vse življenje
prebila v Severni Koreji.

Vse dokler se ni nenadoma
vse obrnilo na glavo.

Pri sedmih letih sem bila
prvič priča javni usmrtitvi.

Kljub temu sem mislila,
da je moje življenje v državi normalno.

Moja družina ni bila revna,

pa tudi sama nisem nikoli trpela lakote.

Toda nekega dne, leta 1995,
je moja mati prinesla domov pismo

sodelavkine sestre.

Glasilo se je:
"Ko berete to, vseh pet članov družine

ne bo več na tem svetu,

kajti nismo jedli že dva tedna.

Vsi ležimo na tleh,

in naša telesa so tako šibka,
da smo na robu smrti.

Bila sem šokirana.

Prvič sem slišala,

da moji sodržavljani trpijo.

Kmalu zatem,
ko sem hodila mimo železniške postaje,

sem videla nekaj groznega,

kar mi še vedno ostaja v spominu.

Ženska je negibno ležala na tleh,

medtem ko je v njenem naročju shiran otrok

nemočno gledal v njen obraz.

Nihče jima ni pomagal,
ker so vsi gledali na to,

kako bodo poskrbeli zase
in za svoje družine.

V sredini 90-ih let je Severno Korejo
prizadela huda lakota.

Nazadnje je več kot milijon ljudi
umrlo od lakote.

Mnogo jih je preživelo le tako,

da so jedli travo, žuželke in lubje.

Izklapljanje elektrike je postalo
vedno bolj pogosto.

Ponoči je bilo vse okoli mene
temno kot v rogu,

razen morja luči na Kitajskem,

ki jo je od mojega doma ločila le reka.

Zmeraj sem se spraševala,
zakaj imajo lahko oni luči in mi ne.

To je satelitska slika
Severne Koreje ponoči

v primerjavi s sosedami.

To je reka Amrok,

ki služi kot del meje

med Severno Korejo in Kitajsko.

Kot lahko vidite, je reka na nekaterih
delih zelo ozka.

Tako jo lahko Severni Korejci
skrivno prečkajo.

Toda mnogi pri tem umrejo.

Od časa do časa sem videla
trupla plavati po reki navzdol.

Ne morem razkriti veliko o tem,
kako sem odšla iz države,

ampak vam lahko povem,
da so me, med obdobjem lakote,

poslali na Kitajsko k daljnim sorodnikom.

Mislila sem,

da bom ločena od družine
samo za kratek čas.

Nikoli si nisem predstavljala,

da bom prebila 14 let z njimi.

Na Kitajskem mi je kot dekletu
brez družine bilo težko živeti.

Nisem vedela, kakšno življenje me čaka

kot severnokorejsko begunko.

Kmalu sem spoznala,
da je ne le zelo težko,

temveč tudi nevarno,

kajti na Kitajskem severnokorejski begunci

veljajo za ilegalne preseljence.

Tako sem živela v stalnem strahu,

da bo moja identiteta razkrita

in me bo čakala kruta usoda

ob deportaciji nazaj v Severno Korejo.

Nekega dne se je uresničila
moja najhujša mora,

ko so me ujeli kitajski policisti

in pripeljali na postajo na zaslišanje.

Nekdo me je obtožil,
da sem Severna Korejka,

zato so preizkusili moje znanje kitajščine

in mi postavljali mnogo vprašanj.

Bila sem tako prestrašena,

da sem mislila, da mi bo počilo srce.

Če bi bilo karkoli sumljivega,
bi končala v zaporu

in bi me deportirali.

Mislila sem, da je mojega življenja konec,

toda uspelo mi je zadržati
vsa svoja čustva v sebi

in odgovarjati na vprašanja.

Po zaslišanju

je uradnik rekel drugemu:

"To je bila lažna prijava.

Ona ni Severna Korejka."

In so me izpustili. To je bil čudež.

Nekateri Severni Korejci na Kitajskem

iščejo zavetišče
na tujih veleposlaništvih,

ampak mnogo jih konča v rokah
kitajske policije,

ki jih nato deportira.

Ta dekleta so imela srečo.

Četudi so jih ujeli,

so bila izpuščena

po pritisku svetovne javnosti.

Ti pa niso imeli take sreče.

Vsako leto je veliko Severnih Korejcev
ujetih na Kitajskem,

ki jih nato deportirajo
nazaj v Severno Korejo.

Tam so mučeni, zaprti

ali javna usmrčeni.

Čeprav sem imela srečo,
da sem se izognila temu,

mnogi drugi sodržavljani
niso imeli te sreče.

Tragično je,
da morajo skrivati svojo identiteto

in se hudo truditi za golo preživetje.

Tudi po usvojitvi znanja tujega jezika
in pridobitvi zaposlitve

se lahko njihov svet
v hipu obrne na glavo.

Zato sem se po 10 letih
skrivanja identitete

odločila tvegati in iti v Južno Korejo,

kjer me je spet čakalo novo življenje.

Ustaliti se v Južni Koreji
je bil večji zalogaj

kot sem pričakovala.

Angleščina je bila zelo pomembna,

zato sem se začela učiti
svoj tretji jezik.

Spoznala sem, da obstaja velika razlika

med severom in jugom.

Vsi smo Korejci, toda znotraj

smo postali različni

zaradi 67 let razdelitve.

Doživela sem tudi krizo identitete.

Sem Južna Korejka ali Severna Korejka?

Od kod sem? Kdo sem?

Kar naenkrat ni bilo države,

ki bi jo s ponosom klicala za svojo.

Čeprav prilagajanje življenju na jugu
ni bilo lahko,

sem naredila načrt.

Začela sem se učiti
za univerzitetni sprejemni izpit.

Ravno, ko sem se začela privajati
novemu življenju

sem prejela vznemirjajoč telefonski klic.

Severnokorejske oblasti

so prestregle denar,
ki sem ga poslala svoji družini

in za kazen jih je čakala

prisilna selitev

na zapuščeno lokacijo na podeželju.

Morali so hitro oditi iz države,

zato sem začela načrtovati,
kako jim pomagati.

Severnokorejci morajo prepotovati
neverjetne razdalje,

ki jih ločijo od svobode.

Skoraj nemogoče je prečkati mejo

med Severno in Južno Korejo,

zato sem, ironično,
letela nazaj na Kitajsko

in se napotila proti
meji s Severno Korejo.

Ker moja družina ni znala kitajsko,

sem jih morala nekako voditi

na poti več kot 3.200 km skozi Kitajsko

in naprej v jugovzhodno Azijo.

Potovanje z avtobusom je trajalo en teden

in večkrat so nas skoraj ujeli.

Enkrat je naš avtobus ustavil

kitajski policist.

Vsem je vzel osebne izkaznice

in jim začel postavljati vprašanja.

Moja družina ni razumela kitajsko

in sem mislila, da bodo aretirani.

Ko se jim je policist približal,

sem kar vstala in mu povedala,

da so to gluhonemi ljudje,

ki sem jih spremljala.

Sumničavo me je pogledal,

toda na srečo mi je verjel.

Uspelo nam je priti vse do laoške meje.

Porabila sem skoraj ves svoj denar

za podkupnino laoškim carinikom.

Tudi po prečkanju meje

je bila moja družina aretirana in priprta

zaradi ilegalnega prečkanja meje.

Po plačilu kazni in podkupnine

so bili po enem mesecu izpuščeni.

Toda kmalu zatem so bili zopet
aretirani in priprti

v laoški prestolnici.

To je bila ena izmed najnižjih
točk mojega življenja.

Storila sem vse za svobodo svoje družine.

Bili smo tako blizu,

ampak bili so priprti

zelo blizu
južnokorejskega veleposlaništva.

Hodila sem od urada za priseljence

do policijske postaje in nazaj,

v obupnem iskanju
rešitve za svojo družino.

Nisem pa več imela dovolj denarja

za plačilo kazni ali podkupnine.

Izgubila sem vso upanje.

Takrat sem zaslišala moškega,
ki me je vprašal:

"Kaj je narobe?"

Presenečena sem bila,

da je popolnemu tujcu bilo mar
in me je vprašal.

S pomočjo slovarja
in svojo polomljeno angleščino

sem mu razložila situacijo
in brez pomisleka

je moški šel do bankomata

in plačal preostali znesek
za izpustitev iz zapora

moje družine in še dveh
drugih Severnih Korejcev.

Zahvalila sem se mu iz vsega srca
in ga vprašala:

"Zakaj mi pomagate?"

"Ne pomagam vam", je odvrnil.

"Pomagal sem severnokorejskem narodu."

Spoznal sem, da je to bil
simbolični trenutek v mojem življenju.

Prijazni tujec je bil simbol
novega upanja zame

in za Severne Korejce,
takrat ko smo ga res potrebovali.

Pokazal je, da so prijaznost tujcev

in podpora svetovne javnosti

resnično žarki upanja,
ki jih severnokorejski narod potrebuje.

Naposled, po dolgem popotovanju

sem bila ponovno skupaj
z družino v Južni Koreji,

toda prihod v svobodo
je bil le en del bitke.

Mnogo Severnih Korejcev
je ločenih od svojih družin

in ko prispejo v novo državo,

imajo komajda kaj denarja.

Od svetovne javnosti imamo lahko koristi

v izobraževanju, učenju angleščine,

službeni praksi in še kaj.

Lahko tudi služimo kot most

med ljudmi znotraj Severne Koreje

in zunanjim svetom,

kajti mnogo od nas ohranja stike

z družinskimi člani tam

in jim pošiljamo denar in informacije,

ki pomagajo spreminjati
Severno Korejo od znotraj.

Imela sem srečo,
da sem bila deležna pomoči

in navdiha v svojem življenju,

zato hočem pomagati dati
ambicioznim Severnim Korejcem

možnost uspeha

z mednarodno pomočjo.

Prepričana sem, da boste videli

zmeraj več Severnih Korejcev,
ki uspevajo po vsem svetu,

vključno s TED odrom.

Hvala.

(Aplavz)