Ko sem bila še majhna,
sem mislila, da je moja država
najboljša na svetu.
Odraščala sem ob pesmi
z naslovom "Ničesar za zavidati".
Bila sem zelo ponosna.
V šoli smo se dosti časa
učili o življenju Kim Il-Sunga,
nismo pa se učili
kaj dosti o preostalem svetu,
razen tega, da so ZDA, Južna Koreja
in Japonska sovražnice.
Čeprav sem se pogostokrat spraševala,
kakšen je zunanji svet,
sem mislila, da bom vse življenje
prebila v Severni Koreji.
Vse dokler se ni nenadoma
vse obrnilo na glavo.
Pri sedmih letih sem bila
prvič priča javni usmrtitvi.
Kljub temu sem mislila,
da je moje življenje v državi normalno.
Moja družina ni bila revna,
pa tudi sama nisem nikoli trpela lakote.
Toda nekega dne, leta 1995,
je moja mati prinesla domov pismo
sodelavkine sestre.
Glasilo se je:
"Ko berete to, vseh pet članov družine
ne bo več na tem svetu,
kajti nismo jedli že dva tedna.
Vsi ležimo na tleh,
in naša telesa so tako šibka,
da smo na robu smrti.
Bila sem šokirana.
Prvič sem slišala,
da moji sodržavljani trpijo.
Kmalu zatem,
ko sem hodila mimo železniške postaje,
sem videla nekaj groznega,
kar mi še vedno ostaja v spominu.
Ženska je negibno ležala na tleh,
medtem ko je v njenem naročju shiran otrok
nemočno gledal v njen obraz.
Nihče jima ni pomagal,
ker so vsi gledali na to,
kako bodo poskrbeli zase
in za svoje družine.
V sredini 90-ih let je Severno Korejo
prizadela huda lakota.
Nazadnje je več kot milijon ljudi
umrlo od lakote.
Mnogo jih je preživelo le tako,
da so jedli travo, žuželke in lubje.
Izklapljanje elektrike je postalo
vedno bolj pogosto.
Ponoči je bilo vse okoli mene
temno kot v rogu,
razen morja luči na Kitajskem,
ki jo je od mojega doma ločila le reka.
Zmeraj sem se spraševala,
zakaj imajo lahko oni luči in mi ne.
To je satelitska slika
Severne Koreje ponoči
v primerjavi s sosedami.
To je reka Amrok,
ki služi kot del meje
med Severno Korejo in Kitajsko.
Kot lahko vidite, je reka na nekaterih
delih zelo ozka.
Tako jo lahko Severni Korejci
skrivno prečkajo.
Toda mnogi pri tem umrejo.
Od časa do časa sem videla
trupla plavati po reki navzdol.
Ne morem razkriti veliko o tem,
kako sem odšla iz države,
ampak vam lahko povem,
da so me, med obdobjem lakote,
poslali na Kitajsko k daljnim sorodnikom.
Mislila sem,
da bom ločena od družine
samo za kratek čas.
Nikoli si nisem predstavljala,
da bom prebila 14 let z njimi.
Na Kitajskem mi je kot dekletu
brez družine bilo težko živeti.
Nisem vedela, kakšno življenje me čaka
kot severnokorejsko begunko.
Kmalu sem spoznala,
da je ne le zelo težko,
temveč tudi nevarno,
kajti na Kitajskem severnokorejski begunci
veljajo za ilegalne preseljence.
Tako sem živela v stalnem strahu,
da bo moja identiteta razkrita
in me bo čakala kruta usoda
ob deportaciji nazaj v Severno Korejo.
Nekega dne se je uresničila
moja najhujša mora,
ko so me ujeli kitajski policisti
in pripeljali na postajo na zaslišanje.
Nekdo me je obtožil,
da sem Severna Korejka,
zato so preizkusili moje znanje kitajščine
in mi postavljali mnogo vprašanj.
Bila sem tako prestrašena,
da sem mislila, da mi bo počilo srce.
Če bi bilo karkoli sumljivega,
bi končala v zaporu
in bi me deportirali.
Mislila sem, da je mojega življenja konec,
toda uspelo mi je zadržati
vsa svoja čustva v sebi
in odgovarjati na vprašanja.
Po zaslišanju
je uradnik rekel drugemu:
"To je bila lažna prijava.
Ona ni Severna Korejka."
In so me izpustili. To je bil čudež.
Nekateri Severni Korejci na Kitajskem
iščejo zavetišče
na tujih veleposlaništvih,
ampak mnogo jih konča v rokah
kitajske policije,
ki jih nato deportira.
Ta dekleta so imela srečo.
Četudi so jih ujeli,
so bila izpuščena
po pritisku svetovne javnosti.
Ti pa niso imeli take sreče.
Vsako leto je veliko Severnih Korejcev
ujetih na Kitajskem,
ki jih nato deportirajo
nazaj v Severno Korejo.
Tam so mučeni, zaprti
ali javna usmrčeni.
Čeprav sem imela srečo,
da sem se izognila temu,
mnogi drugi sodržavljani
niso imeli te sreče.
Tragično je,
da morajo skrivati svojo identiteto
in se hudo truditi za golo preživetje.
Tudi po usvojitvi znanja tujega jezika
in pridobitvi zaposlitve
se lahko njihov svet
v hipu obrne na glavo.
Zato sem se po 10 letih
skrivanja identitete
odločila tvegati in iti v Južno Korejo,
kjer me je spet čakalo novo življenje.
Ustaliti se v Južni Koreji
je bil večji zalogaj
kot sem pričakovala.
Angleščina je bila zelo pomembna,
zato sem se začela učiti
svoj tretji jezik.
Spoznala sem, da obstaja velika razlika
med severom in jugom.
Vsi smo Korejci, toda znotraj
smo postali različni
zaradi 67 let razdelitve.
Doživela sem tudi krizo identitete.
Sem Južna Korejka ali Severna Korejka?
Od kod sem? Kdo sem?
Kar naenkrat ni bilo države,
ki bi jo s ponosom klicala za svojo.
Čeprav prilagajanje življenju na jugu
ni bilo lahko,
sem naredila načrt.
Začela sem se učiti
za univerzitetni sprejemni izpit.
Ravno, ko sem se začela privajati
novemu življenju
sem prejela vznemirjajoč telefonski klic.
Severnokorejske oblasti
so prestregle denar,
ki sem ga poslala svoji družini
in za kazen jih je čakala
prisilna selitev
na zapuščeno lokacijo na podeželju.
Morali so hitro oditi iz države,
zato sem začela načrtovati,
kako jim pomagati.
Severnokorejci morajo prepotovati
neverjetne razdalje,
ki jih ločijo od svobode.
Skoraj nemogoče je prečkati mejo
med Severno in Južno Korejo,
zato sem, ironično,
letela nazaj na Kitajsko
in se napotila proti
meji s Severno Korejo.
Ker moja družina ni znala kitajsko,
sem jih morala nekako voditi
na poti več kot 3.200 km skozi Kitajsko
in naprej v jugovzhodno Azijo.
Potovanje z avtobusom je trajalo en teden
in večkrat so nas skoraj ujeli.
Enkrat je naš avtobus ustavil
kitajski policist.
Vsem je vzel osebne izkaznice
in jim začel postavljati vprašanja.
Moja družina ni razumela kitajsko
in sem mislila, da bodo aretirani.
Ko se jim je policist približal,
sem kar vstala in mu povedala,
da so to gluhonemi ljudje,
ki sem jih spremljala.
Sumničavo me je pogledal,
toda na srečo mi je verjel.
Uspelo nam je priti vse do laoške meje.
Porabila sem skoraj ves svoj denar
za podkupnino laoškim carinikom.
Tudi po prečkanju meje
je bila moja družina aretirana in priprta
zaradi ilegalnega prečkanja meje.
Po plačilu kazni in podkupnine
so bili po enem mesecu izpuščeni.
Toda kmalu zatem so bili zopet
aretirani in priprti
v laoški prestolnici.
To je bila ena izmed najnižjih
točk mojega življenja.
Storila sem vse za svobodo svoje družine.
Bili smo tako blizu,
ampak bili so priprti
zelo blizu
južnokorejskega veleposlaništva.
Hodila sem od urada za priseljence
do policijske postaje in nazaj,
v obupnem iskanju
rešitve za svojo družino.
Nisem pa več imela dovolj denarja
za plačilo kazni ali podkupnine.
Izgubila sem vso upanje.
Takrat sem zaslišala moškega,
ki me je vprašal:
"Kaj je narobe?"
Presenečena sem bila,
da je popolnemu tujcu bilo mar
in me je vprašal.
S pomočjo slovarja
in svojo polomljeno angleščino
sem mu razložila situacijo
in brez pomisleka
je moški šel do bankomata
in plačal preostali znesek
za izpustitev iz zapora
moje družine in še dveh
drugih Severnih Korejcev.
Zahvalila sem se mu iz vsega srca
in ga vprašala:
"Zakaj mi pomagate?"
"Ne pomagam vam", je odvrnil.
"Pomagal sem severnokorejskem narodu."
Spoznal sem, da je to bil
simbolični trenutek v mojem življenju.
Prijazni tujec je bil simbol
novega upanja zame
in za Severne Korejce,
takrat ko smo ga res potrebovali.
Pokazal je, da so prijaznost tujcev
in podpora svetovne javnosti
resnično žarki upanja,
ki jih severnokorejski narod potrebuje.
Naposled, po dolgem popotovanju
sem bila ponovno skupaj
z družino v Južni Koreji,
toda prihod v svobodo
je bil le en del bitke.
Mnogo Severnih Korejcev
je ločenih od svojih družin
in ko prispejo v novo državo,
imajo komajda kaj denarja.
Od svetovne javnosti imamo lahko koristi
v izobraževanju, učenju angleščine,
službeni praksi in še kaj.
Lahko tudi služimo kot most
med ljudmi znotraj Severne Koreje
in zunanjim svetom,
kajti mnogo od nas ohranja stike
z družinskimi člani tam
in jim pošiljamo denar in informacije,
ki pomagajo spreminjati
Severno Korejo od znotraj.
Imela sem srečo,
da sem bila deležna pomoči
in navdiha v svojem življenju,
zato hočem pomagati dati
ambicioznim Severnim Korejcem
možnost uspeha
z mednarodno pomočjo.
Prepričana sem, da boste videli
zmeraj več Severnih Korejcev,
ki uspevajo po vsem svetu,
vključno s TED odrom.
Hvala.
(Aplavz)