Za te ženske je branje drznost

V nekaterih delih sveta polovica žensk ne zna pisati in brati. Vzroki so različni, a v večini primerov očetje, možje in celo matere ne cenijo pismenosti. Fotografinja in članica programa TED Fellows je potovala v Jemen, Egipt in Tunizijo, da bi izpostavila pogumne ženske - šolarke, politične aktivistke, 60-letne matere, ki se borijo s statistiko.

Kot ženska arabska fotografinja

sem navdih za projekte
vedno iskala v svojih izkušnjah.

Strast za znanjem mi je dovolila,
da podiram meje do boljšega življenja,

je bila motivacija
za moj projekt Jaz berem, jaz pišem.

Gnale so me moje izkušnje,

saj na začetku nisem smela študirati,

sem se odločila, da bom raziskala
in dokumentirala zgodbe drugih žensk,

ki so spremenile svoja življenja
skozi izobrazbo,

in izpostavila ter se spraševala o ovirah,
ki so jih morale premagati.

Pokrila sem več tem,
ki zadevajo izobrazbo žensk,

in še vedno imela v mislih
razlike v arabskih državah

zaradi ekonomskih in družbenih dejavnikov.

Ti problemi vključujejo nepismenost žensk,
ki je v teh regijah visoka,

reforme v izobrazbi,
programi za tiste, ki niso končali šole,

in politični aktivizem
med univerzitetnimi študenti.

Ko sem pričela z delom,

včasih ni bilo lahko
prepričati žensk k sodelovanju.

Šele ko sem jim razložila,

kako lahko njihove zgodbe
vplivajo na življenja drugih žensk,

kako lahko postanejo vzor v svoji
skupnosti, so se nekatere strinjale.

Iskala sem skupen in refleksiven pristop,

prosila sem jih, da napišejo svoje besede
in ideje na svoje fotografije.

Te slike smo potem delili
v nekaterih učilnicah

in s tem navdihnili
in motivirali druge ženske,

ki se enako izobražujejo
in so postavljene v podobne situacije.

Aisha, učiteljica iz Jemna, je napisala:

''Izobrazbo sem iskala,
da bi postala neodvisna

in da ne bi za vse potrebovala moških.''

Ena od mojih prvih oseb je bila
Umm El-Saad iz Egipta.

Ko sva se prvič srečali,
je komaj znala napisati svoje ime.

Hodila je na devetmesečni
program pismenosti,

ki ga je vodila nevladna organizacija
v predmestju Kaira.

Mesece pozneje se je šalila,
da ji je njen mož

grozil, da jo bo izpisal iz programa,

saj je ugotovil, da njegova,
zdaj pismena žena,

bere njegova sms sporočila.

(Smeh)

Poredna Umm El-Saad.

Seveda to ni bil razlog,
da se je Umm El-Saad pridružila programu.

Videla sem, kako se je trudila
dobiti nadzor nad preprosto dnevno rutino,

majhnimi samoumevnimi podrobnostmi,

od štetja denarja v trgovini
do pomaganja otrokom pri domači nalogi.

Kljub svoji revščini
in miselnosti njenega okolja,

ki podcenjuje izobrazbo žensk,

je bila Umm El-Saad
skupaj z egipčanskimi sošolkami

zagnana za učenje branja in pisanja.

V Tuniziji sem spoznala Asmo,

eno izmed štirih aktivistk,
ki sem jih intervjuvala.

Študentka sekularnega bioinženiringa
je aktivna na družbenih omrežjih.

Njena država je vedno cenila nekaj,
kar se imenuje arabska pomlad,

in povedala je: ''Vedno sem si želela
odkriti novo bakterijo.

Zdaj, po revoluciji,
najdemo novo čisto vsak dan.''

Asma se je sklicevala na vstajo
verskega fundamentalizma v regiji,

ki je še ena ovira, posebej za ženske.

Od vseh žensk, ki sem jih spoznala,
me je Fayza iz Jemna najbolj ganila.

Fayzo so prisilili, da se izpiše iz šole
pri osmih letih, ko se je poročila.

Ta zakon je trajal eno leto.

Ko je bila 14, je postala tretja žena
60-letnemu moškemu

in ko je dopolnila 18 let,
je bila ločena mama trem otrokom.

Kljub njeni revščini

in kljub družbenemu statusu ločenke
v izjemno konzervativni družbi

in kljub nasprotovanju njenih staršev,
da se vrne nazaj v šolo,

je Fayza vedela, da je edina možnost,
da kontrolira svoje življenje, izobrazba.

Danes je stara 26.

Prejela je štipendijo
nevladne organizacije,

da si plača poslovne študije na univerzi.

Njen cilj je najti službo,
najeti stanovanje

in s seboj vzeti otroke.

Arabske države preživljajo
velike spremembe

in težave, s katerimi se ženske srečujejo,
so neizmerne.

Tako kot ženske, ki sem jih fotografirala,

sem tudi jaz morala premagovati ovire,
da sem postala takšna fotografinja,

na moji poti so mi ljudje govorili,
kaj lahko in kaj ne morem početi.

Umm El-Saad, Asma in Fayza
in številne ženske v arabskem svetu

kažejo, da je mogoče premagati ovire
na poti do izobrazbe,

saj vedo, da izobrazba
omogoča boljšo prihodnost.

In tukaj bi rada zaključila
s citatom Yasmine,

ene izmed štirih žensk,
ki sem jih intervjuvala v Tuniziji.

Yasmine je napisala:

''Dvomite v svoja prepričanja.

Bodite to, kar vi želite postati
in ne to, kar drugi želijo, da postanete.

Ne sprejmite zasužnjenja, saj vas
je vaša mati rodila, da ste svobodni."

Hvala.

(Aplavz)