Vsakdanji predmeti, tragične zgodbe

Ziyah Gafić fotografira vsakdanje predmete - ure, čevlje, očala. A te fotografije so varljive v svoji preprostosti; gre za predmete, ki so jih našli v množičnih grobiščih iz vojne v Bosni. Gafić, TED-ov sodelavec in rojen Sarajevčan, je fotografiral vse predmete iz teh grobišč, da bi ustvaril živi arhiv identitet izginulih ljudi.

To so preprosti predmeti:

ure, ključi, glavniki, očala.

Žrtve genocida v Bosni

so jih imele s seboj
na zadnji poti.

Vsi poznamo te običajne

in vsakdanje predmete.

Da so nekatere od žrtev osebne predmete;

na primer zobno pasto in zobno ščetko,

jasno kaže, da niso imele pojma,
kaj se bo z njimi zgodilo.

Ponavadi so jim dejali,

da jih bodo zamenjali za vojne ujetnike.

Te predmete so našli po številnih
množičnih grobiščih v moji domovini.

Še danes forenziki odkrivajo trupla
v novo odkritih množičnih grobiščih.

Dvajset let po vojni.

Verjetno gre za
največja grobišča odkrita doslej.

Med štiriletnim konfliktom,

ki je pretresel Bosno
v zgodnjih 90. letih,

je izginilo okoli 30.000 ljudi,
predvsem civilistov,

verjetno so bili ubiti,

še 100.000 pa jih je umrlo
v bojnih operacijah.

Večina jih je umrla
bodisi v prvih dneh vojne,

bodisi proti njenemu koncu,

ko so varna območja OZN,
kot je Srebrenica,

padla v roke srbske vojske.

Mednarodno sodišče za vojne zločine
je številne obtožence obsodilo

za zločine proti človeštvu in genocid.

Genocid je sistematično
in namerno uničenje

rasne, politične, verske
ali etnične skupine.

Pri genocidu gre tako za ubijanje

kot za uničevanje lastnine,
kulturne dediščine

ter končno same ideje,
da je nekdo obstajal.

Genocid ne pomeni samo ubijanja,

pomeni zanikanje identitete.

Vedno ostanejo sledi.

Ni popolnega zločina.

Stvari, ki ostanejo za umrlimi,
so trajnejše od njihovih krhkih teles

in od našega selektivnega
spomina, ki zbledi.

Ti predmeti so zbrani
iz številnih množičnih grobišč

in glavni cilj njihovega zbiranja

leži v edinstvenem postopku identifikacije
identifikacije izginulih v pobojih,

v prvem pojavu genocida
na evropskih tleh po holokavstu.

Niti eno truplo ne sme ostati
neodkrito ali neidentificirano.

Ko jih najdejo,

predmete, ki so jih žrtve
nesle s seboj na usmrtitev,

previdno očistijo, analizirajo,
katalogizirajo in shranijo.

V teh plastičnih vrečkah
je na tisoče predmetov,

takih, kot jih vidite na CSI.

So forenzični pripomoček
pri vizualni identifikaciji žrtev,

so pa tudi pomemben forenzični dokaz
na sojenjih za vojne zločine.

Preživele včasih pozovejo
na identifikacijo teh predmetov,

a fizični pregled je izjemno težak,
neučinkovit in boleč.

Ko forenziki, zdravniki in pravniki
opravijo s predmeti,

ti postanejo sirote v zgodbi.

Verjeli ali ne, mnogo se jih uniči

ali pa jih enostavno pospravijo
stran od oči in misli.

Pred nekaj leti sem sklenil,

da bom fotografiral
vsak najdeni predmet,

da bi ustvaril vizualni arhiv,

ki bi ga preživeli
brez težav pregledovali.

Kot pripovedovalec zgodb
rad vračam skupnosti,

grem preko osveščanja.

Morda bo v tem primeru
kdo prepoznal predmete

ali pa bo ostala vsaj fotografija,

večni, nepristranski
in točni opomnik tega,

kar se je zgodilo.

Pri fotografiji gre za empatijo

in bližina teh predmetov
zagotavlja empatijo.

V tem primeru sem le orodje,
forenzik, če hočete,

rezultat pa je fotografija,

ki je kolikor je mogoče,
podobna dokumentu.

Ko bodo identificirali vse izginule,

bodo ostala le trupla v grobovih

in ti vsakdanji predmeti.

V vsej svoji preprostosti

so ti predmeti zadnji pričevalci
identitete žrtev.

zadnji stalni spomin na to,

da so ti ljudje kdaj obstajali.

Hvala lepa.

(aplavz)