To so preprosti predmeti:
ure, ključi, glavniki, očala.
Žrtve genocida v Bosni
so jih imele s seboj
na zadnji poti.
Vsi poznamo te običajne
in vsakdanje predmete.
Da so nekatere od žrtev osebne predmete;
na primer zobno pasto in zobno ščetko,
jasno kaže, da niso imele pojma,
kaj se bo z njimi zgodilo.
Ponavadi so jim dejali,
da jih bodo zamenjali za vojne ujetnike.
Te predmete so našli po številnih
množičnih grobiščih v moji domovini.
Še danes forenziki odkrivajo trupla
v novo odkritih množičnih grobiščih.
Dvajset let po vojni.
Verjetno gre za
največja grobišča odkrita doslej.
Med štiriletnim konfliktom,
ki je pretresel Bosno
v zgodnjih 90. letih,
je izginilo okoli 30.000 ljudi,
predvsem civilistov,
verjetno so bili ubiti,
še 100.000 pa jih je umrlo
v bojnih operacijah.
Večina jih je umrla
bodisi v prvih dneh vojne,
bodisi proti njenemu koncu,
ko so varna območja OZN,
kot je Srebrenica,
padla v roke srbske vojske.
Mednarodno sodišče za vojne zločine
je številne obtožence obsodilo
za zločine proti človeštvu in genocid.
Genocid je sistematično
in namerno uničenje
rasne, politične, verske
ali etnične skupine.
Pri genocidu gre tako za ubijanje
kot za uničevanje lastnine,
kulturne dediščine
ter končno same ideje,
da je nekdo obstajal.
Genocid ne pomeni samo ubijanja,
pomeni zanikanje identitete.
Vedno ostanejo sledi.
Ni popolnega zločina.
Stvari, ki ostanejo za umrlimi,
so trajnejše od njihovih krhkih teles
in od našega selektivnega
spomina, ki zbledi.
Ti predmeti so zbrani
iz številnih množičnih grobišč
in glavni cilj njihovega zbiranja
leži v edinstvenem postopku identifikacije
identifikacije izginulih v pobojih,
v prvem pojavu genocida
na evropskih tleh po holokavstu.
Niti eno truplo ne sme ostati
neodkrito ali neidentificirano.
Ko jih najdejo,
predmete, ki so jih žrtve
nesle s seboj na usmrtitev,
previdno očistijo, analizirajo,
katalogizirajo in shranijo.
V teh plastičnih vrečkah
je na tisoče predmetov,
takih, kot jih vidite na CSI.
So forenzični pripomoček
pri vizualni identifikaciji žrtev,
so pa tudi pomemben forenzični dokaz
na sojenjih za vojne zločine.
Preživele včasih pozovejo
na identifikacijo teh predmetov,
a fizični pregled je izjemno težak,
neučinkovit in boleč.
Ko forenziki, zdravniki in pravniki
opravijo s predmeti,
ti postanejo sirote v zgodbi.
Verjeli ali ne, mnogo se jih uniči
ali pa jih enostavno pospravijo
stran od oči in misli.
Pred nekaj leti sem sklenil,
da bom fotografiral
vsak najdeni predmet,
da bi ustvaril vizualni arhiv,
ki bi ga preživeli
brez težav pregledovali.
Kot pripovedovalec zgodb
rad vračam skupnosti,
grem preko osveščanja.
Morda bo v tem primeru
kdo prepoznal predmete
ali pa bo ostala vsaj fotografija,
večni, nepristranski
in točni opomnik tega,
kar se je zgodilo.
Pri fotografiji gre za empatijo
in bližina teh predmetov
zagotavlja empatijo.
V tem primeru sem le orodje,
forenzik, če hočete,
rezultat pa je fotografija,
ki je kolikor je mogoče,
podobna dokumentu.
Ko bodo identificirali vse izginule,
bodo ostala le trupla v grobovih
in ti vsakdanji predmeti.
V vsej svoji preprostosti
so ti predmeti zadnji pričevalci
identitete žrtev.
zadnji stalni spomin na to,
da so ti ljudje kdaj obstajali.
Hvala lepa.
(aplavz)