Zakaj kolcamo? - John Cameron

Ogled celotne lekcije: http://ed.ted.com/lessons/why-do-we-hiccup-john-cameron

Najdaljši zabeleženi primer kolcanja je trajal 68 let... in povzročil ga je padajoči prašič. Medtem ko je tako dolgo trajanje izjemno neobičajno, večina od nas pozna občasne napade kolcanja. Toda kaj je sploh razlog zanj? John Cameron nas na poti k odgovoru popelje vse do diafragme.

Lekcija: John Cameron, animacija: Black Powder Design.

Charlesu Osbornu se je začelo kolcati,
ko je leta 1922 nanj padel prašič.

Kolcanja se je znebil šele po 68 letih

in je sedaj
v Guinnessovi knjigi rekordov zapisan

kot tisti z najdlje trajajočim kolcanjem.

Jennifer Mee, najstnica s Floride,

pa je verjetno rekorderka
v najpogostejšem kolcanju,

50-krat na minuto
več kot štiri tedne leta 2007.

Kaj povzroča kolcanje?

Zdravniki menijo, da ga pogosto
povzročijo dražljaji,

ki raztezajo želodec,

denimo požiranje zraka

ali ko prehitro jemo ali pijemo.

Drugi kolcanje povezujejo
z intenzivnimi čustvi

ali odzivom nanje:

smeh,

ihtenje,

tesnoba

in vznemirjenje.

Poglejmo, kaj se zgodi, ko kolcamo.

Začne se z nehotenim krčem
ali nenadnim skrčenjem diafragme,

velike kupolaste mišice pod pljuči,

s pomočjo katere vdihavamo zrak.

Temu skoraj takoj sledi
nenadna zapora glasilk

ter odprtine med njima,

ki se imenuje glotis.

Gibanje diafragme povzroči
nenaden vdih zraka,

a zaprti glasilki mu preprečita
vstop v sapnik

ter naprej do pljuč.

To tudi povzroči značilen zvok kolcanja.

Doslej še niso odkrili namena kolcanja.

Zdi se, da ne prinaša medicinskih
ali fizioloških koristi.

Zakaj bi vdihnili, takoj nato pa zraku
preprečili vstop v pljuča?

Anatomske strukture

ali fiziološki mehanizmi
brez jasnega namena

so izzivi za evolucijske biologe.

Ali take strukture igrajo
za sedaj še skrito vlogo?

Ali so ostanki evolucijske preteklosti,

ki so nekoč služili pomembnemu namenu

ter se do danes obdržali
kot ostanki iz davnine?

Ena od teorij pravi, da kolcanje obstaja
že milijone let, dlje od človeka.

Pljuča naj bi se razvila,
da bi prvim ribam,

ki so pogosto živele v toplih stoječih
vodah z malo kisika,

omogočila izkoriščanje
s kisikom bogatega zraka nad gladino.

Ko so se njihovi potomci
kasneje preselili na kopno,

so prešli z dihanja s škrgami
na dihanje s pljuči.

Podobne spremembe danes
mnogo hitreje doživljajo žabe,

ko prehajajo od paglavcev s škrgami

k odraslim živalim s pljuči.

Ta hipoteza meni,
da je kolcanje ostanek prehoda

iz vode na kopno.

Vdihu, ki vodi vodo preko škrg,

sledi hitra zapora glotisa,
ki vodi prepreči vstop v pljuča.

Dokazi kažejo na to,

da so živčni vzorci pri tvorjenju kolcanja

skoraj enaki tistim,
ki urejajo dihanje pri dvoživkah.

Druga skupina znanstvenikov meni,
da imamo ta refleks,

ker prinaša pomembno prednost.

Pravijo, da je pravo kolcanje
prisotno samo pri sesalcih,

ne pa pri pticah, kuščarjih, želvah

ali drugih živalih, ki dihajo samo zrak.

Še več, človeški zarodki
kolcajo dolgo pred rojstvom

in kolcanje je veliko bolj pogosto
pri majhnih otrocih kot odraslih.

Menijo, da je razlaga za to
povezana z dojenjem.

Prvotni refleks kolcanja
so sesalci morda osvojili,

da bi odstranili zrak iz želodca,
kot neke vrste veličastno riganje.

Nenadna širitev diafragme
dvigne zrak iz želodca,

zaprtje glotisa pa prepreči,
da bi mleko vstopilo v pljuča.

Včasih kolcanje kar ne preneha

in poskušamo domača zdravila:

stalno srkanje iz kozarca hladne vode,

zadrževanje diha,

žlica medu ali kikirikijevega masla,

dihanje v papirnato vrečko,

ali da kolcajočega prestrašimo.

Na žalost znanstveniki še preverjajo,
ali katero od zdravil

deluje bolje in bolj stalno od drugih.

Vemo pa, kaj zagotovo ne deluje.