Charlesu Osbornu se je začelo kolcati,
ko je leta 1922 nanj padel prašič.
Kolcanja se je znebil šele po 68 letih
in je sedaj
v Guinnessovi knjigi rekordov zapisan
kot tisti z najdlje trajajočim kolcanjem.
Jennifer Mee, najstnica s Floride,
pa je verjetno rekorderka
v najpogostejšem kolcanju,
50-krat na minuto
več kot štiri tedne leta 2007.
Kaj povzroča kolcanje?
Zdravniki menijo, da ga pogosto
povzročijo dražljaji,
ki raztezajo želodec,
denimo požiranje zraka
ali ko prehitro jemo ali pijemo.
Drugi kolcanje povezujejo
z intenzivnimi čustvi
ali odzivom nanje:
smeh,
ihtenje,
tesnoba
in vznemirjenje.
Poglejmo, kaj se zgodi, ko kolcamo.
Začne se z nehotenim krčem
ali nenadnim skrčenjem diafragme,
velike kupolaste mišice pod pljuči,
s pomočjo katere vdihavamo zrak.
Temu skoraj takoj sledi
nenadna zapora glasilk
ter odprtine med njima,
ki se imenuje glotis.
Gibanje diafragme povzroči
nenaden vdih zraka,
a zaprti glasilki mu preprečita
vstop v sapnik
ter naprej do pljuč.
To tudi povzroči značilen zvok kolcanja.
Doslej še niso odkrili namena kolcanja.
Zdi se, da ne prinaša medicinskih
ali fizioloških koristi.
Zakaj bi vdihnili, takoj nato pa zraku
preprečili vstop v pljuča?
Anatomske strukture
ali fiziološki mehanizmi
brez jasnega namena
so izzivi za evolucijske biologe.
Ali take strukture igrajo
za sedaj še skrito vlogo?
Ali so ostanki evolucijske preteklosti,
ki so nekoč služili pomembnemu namenu
ter se do danes obdržali
kot ostanki iz davnine?
Ena od teorij pravi, da kolcanje obstaja
že milijone let, dlje od človeka.
Pljuča naj bi se razvila,
da bi prvim ribam,
ki so pogosto živele v toplih stoječih
vodah z malo kisika,
omogočila izkoriščanje
s kisikom bogatega zraka nad gladino.
Ko so se njihovi potomci
kasneje preselili na kopno,
so prešli z dihanja s škrgami
na dihanje s pljuči.
Podobne spremembe danes
mnogo hitreje doživljajo žabe,
ko prehajajo od paglavcev s škrgami
k odraslim živalim s pljuči.
Ta hipoteza meni,
da je kolcanje ostanek prehoda
iz vode na kopno.
Vdihu, ki vodi vodo preko škrg,
sledi hitra zapora glotisa,
ki vodi prepreči vstop v pljuča.
Dokazi kažejo na to,
da so živčni vzorci pri tvorjenju kolcanja
skoraj enaki tistim,
ki urejajo dihanje pri dvoživkah.
Druga skupina znanstvenikov meni,
da imamo ta refleks,
ker prinaša pomembno prednost.
Pravijo, da je pravo kolcanje
prisotno samo pri sesalcih,
ne pa pri pticah, kuščarjih, želvah
ali drugih živalih, ki dihajo samo zrak.
Še več, človeški zarodki
kolcajo dolgo pred rojstvom
in kolcanje je veliko bolj pogosto
pri majhnih otrocih kot odraslih.
Menijo, da je razlaga za to
povezana z dojenjem.
Prvotni refleks kolcanja
so sesalci morda osvojili,
da bi odstranili zrak iz želodca,
kot neke vrste veličastno riganje.
Nenadna širitev diafragme
dvigne zrak iz želodca,
zaprtje glotisa pa prepreči,
da bi mleko vstopilo v pljuča.
Včasih kolcanje kar ne preneha
in poskušamo domača zdravila:
stalno srkanje iz kozarca hladne vode,
zadrževanje diha,
žlica medu ali kikirikijevega masla,
dihanje v papirnato vrečko,
ali da kolcajočega prestrašimo.
Na žalost znanstveniki še preverjajo,
ali katero od zdravil
deluje bolje in bolj stalno od drugih.
Vemo pa, kaj zagotovo ne deluje.