Choiceless Awareness - Jiddu Krishnamurti - US97EBM5 V ENG

ONKRAJ MITA IN TRADICIJE

Zavedanje brez izbire

EB: Kaj pomeni,
zavedati se,

biti popolnoma, globoko živ
iz trenutka v trenutek?

Večina nas je sposobna ločiti med tem,
kar nam je in, kar nam ni všeč.

Razmejitev je ostra.

Toda, ali je možno
samo zavedati se?

Opustiti, kar nam je všeč in,
kar nam ni

in videti stvari preprosto
- takšne, kot so?

Čas, ko je zavedanje
daleč onkraj

samega fokusa
osredotočenosti,

imenuje Krišnamurti
zavedanje brez izbire.

Kot sam pravi,
ko vam je nekaj zelo jasno,

izbira ni potrebna.

K tej temi se je skozi leta
vedno znova vračal.

Krišnamurti
- o zavedanju brez izbire.

K: Kako gledate na
ta čudovit razgled,

na lepoto tega kraja?

Kaj vam pomeni?

Ali ga opazujete, se ga zavedate
brez vsake izbire,

brez kakršnekoli želje,

samo opazujete
nenavadno lepoto pokrajine?

Ali takrat, ko se zavedamo,
vedno obstaja izbira?

"Ta kraj mi je bolj
všeč kot oni.

Ta dolina je lepša
kot druge."

Spomin in izbira vedno delujeta.

In, ali se je možno zavedati
- ne da bi karkoli izbirali -

samo se zavedati posebnega
doživetja modrega neba

- modrega neba skozi liste -

in se skupaj z vsem tem
- samo gibati?

Ali razumete,
o čem govorim?

Tako da ni delitve med
zunanjim in notranjim,

je kot plima,
ki odhaja in prihaja.

To pomeni zavedanje
sveta izven nas

in zavedanje sveta
globoko znotraj nas,

tako zavednega,
kakor tudi nezavednega.

Ko je nekdo resnično globoko
zavesten, ko se zaveda,

ne ostane in ni skrito nobeno
nezavedno gibanje.

Ne vem, če ste to že izkusili,

če ste to že kdaj storili;

ne samo poslušali
veliko besed.

Torej, zavedanje je to gibanje
zunanjega in notranjega

in sami odkrijte ali ločenost

med zunanjim in notranjim
obstaja, ali ne.

Kaj je osredotočenost?

Biti osredotočen
na stran knjige, sliko;

osredotočiti vso svojo energijo
na določeno točko.

Pri osredotočenosti

vedno obstaja tisti,
ki poskuša biti zbran.

In pri takšni zbranosti sta prisotna
napor in nadzor.

Je nadzornik in to, kar je v osredotočenosti nadzorovano.

Nadzornik in nadzorovano
sta ločena,

in tako je prisoten napor,
občutek ločenosti.

Kjer je ločenost,
mora biti tudi spor

med tistim,
ki nadzoruje in nadzorovanim.

Na splošno temu pravimo
osredotočenost.

Torej, ali je pri pozornosti
prisotna ta ločenost?

Ali me pozorno poslušate?
Zdaj!

Poslušate govorca,
kar vam govori o pozornosti.

Ali me dejansko poslušate?

In, ko resnično poslušate -
ne obstaja središče kot ''jaz'',

ki posluša.
Ali sledite temu?

Da bi lepota zaživela,

se mora um, ne da bi izbiral,
zavedati svoje lastne nepomembnosti.

Obstajati mora zavedanje,
v katerem

se je primerjanje
popolnoma končalo.

K: Strah na splošno doživljamo
kot nekaj, kar je zunaj nas.

In tako se pojavi vprašanje
opazovalca in opazovanega.

Ali je možno strah gledati
brez opazovalca

tako, da ste z njim ves čas
popolnoma v stiku?

Zavedati se strahu brez izbire,
kar pomeni,

da izbira vključuje opazovalca,

ki izbira,
ali mu je nekaj všeč ali ne.

Zato, ko je
opazovalec odsoten,

obstaja zavedanje
strahu brez izbire.

HS: V redu.
K: V redu.

Zato beseda ovira, da bi

bili s strahom v popolnem stiku.

HS: Da, besede so lahko zaslon,
ki nas zastira.

K: Da, to govorimo.

HS: V redu.
K :Torej se beseda ne sme vmešati.

HS: Res je. V redu.
Dvigniti se moramo onkraj tega.

K: Onkraj besede.

Toda, ali je možno
biti onkraj besede?

Teoretično rečemo da,
vendar smo sužnji besed.

HS: Veliko preveč,
res je.

K: Menim, da je očitno
- smo sužnji besed.

Tako se um mora začeti zavedati
lastnega suženjstva besedam

in dojeti,
da beseda nikoli ni stvar.

HS: Res je.

K: Tako je um osvobojen
besed, da gleda.

Vse to je vključeno.

Torej, na zavedni ravni
obstaja strah,

ki ga lahko
zelo hitro razumemo.

Toda obstajajo
globje plasti strahu,

v tako imenovanih
skritih delih uma.

Tega se moramo zavedati.

HS: Sedaj govorite o tem,
ali se lahko nedvoumno zavedamo

celotne razsežnosti uma.

K: Da, celotne vsebine,
razsežnosrti uma,

ki pa je oboje
- zavestno, kakor tudi globlje plasti -

celotna zavest.

HS: Da. Vendar, ali se je možno
tega nedvoumno zavedati?

K: Da. HS: Nisem prepričan.
K: Pravim, da je možno.

Možno je le,
če se skozi dan zavedate,

kaj rečete,
katere besede uporabite, gibe...

kako govorite,
kako hodite, kaj si mislite,

če se vsega tega povsem,
popolnoma zavedate.

HS: Ali menite, da je to lahko pred vami,
ko se popolnoma zavedate?

K: Vsekakor.

Ko ni nikakršnega obsojanja
in opravičevanja,

ko ste s tem
v neposrednem stiku.

Če se skozi dan zavedate
svojih misli, svojih čustev,

se zavedate svojih motivov,

kar pa zahteva
zelo občutljiv um.

HS: Zdi se mi, da govorite,
da je ključ za takšno ravnanje

v popolnem preobratu
našega zornega kota gledanja.

Zdi se, kot bi bili zaporniki, ki se
izza rešetk stegujemo po svetlobi,

iščoč preblisk svetlobe,
ki jo vidimo tam zunaj

in se sprašujemo, kako bi jo
lahko dosegli - ob tem, da so za nami

vrata celice dejansko odprta.

Ko bi se le zmogli obrniti,
bi lahko odkorakali v svobodo.

K: Seveda, gospod,

v tem je vključen
večni boj, spor

- človek,
ujet v lastno pogojenost,

ki se napenja in bori, razbija glavo,
da bi se osvobodil.

HS: Da.

K: In ponovno smo,
ob pomoči religij

in vsega ostalega,
sprejeli,

da je potreben napor,

da je del življenja.

Zame je to
najvišja oblika slepote,

omejevanja človeka rekoč:

večno se boš moral naprezati.

HS: Vi pa mislite,
da to ni potrebno.

K: Ne - "jaz mislim", gospod.
To ni stvar mišljenja.

HS: Izpustimo ti dve besedi in recimo
samo, "da nam ni treba".

K: Vendar pa, živeti brez napora terja
največjo možno občutljivost

in najvišjo obliko inteligence.

Ne rečete preprosto: ''Ne bom se boril''
in postanete kot krava.

HS: Res je.
K: Človek mora razumeti,

kako pride do spora,
dvojnosti v nas.

Spomnim se, kako sem se
z neko skupino vozil po Indiji...

Sedel sem na sprednjem sedežu -
ob vozniku,

trije za menoj pa
so se pogovarjali o zavedanju,

in se želeli z menoj pogovarjati
o tem, kaj je zavedanje.

Avto je peljal zelo hitro.

Na cesti se je znašel kozel.
Ker ni bil dovolj

pozoren, je voznik
ubogo žival povozil.

Gospodje zadaj,
ki so razpravljali o zavedanju,

sploh niso zaznali,
kaj se je zgodilo.

Vi se smejite,
vendar prav to delamo.

Intelektualno se ukvarjate
z idejo o zavedanju,

z besedno, dialektično raziskavo
prepričanja,

hkrati pa se ne zavedate,
kaj se dogaja.

K: Torej,
ali lahko nekdo tiho opazuje,

ne da bi izbiral,

opazuje,
kaj se v nas samih dogaja?

Ogledalo,
v katerem vidimo svoje obraze,

kako se češete,
si umivate zobe,

se brijete ali se ličite
in podobno,

ali lahko to opazujemo od blizu,
natančno,

najbolj podrobno, kot je možno -
brez vsakršnega izkrivljanja?

To pa pomeni,

da moramo razumeti
gibanje izbire.

Prosim vas,
vprašajte se:

zakaj izberemo psihološko,
notranje,

rečemo: to bom naredil,
tega pa ne, to je dobro in to je narobe?

Sem nasilen, vendar
moram postati nenasilen;

sem prevzeten, ampak postal bom
ponižen - razumete ?

Ta notranji izbor
ves čas poteka!

Ali izbira sploh obstaja,
kjer je jasnost?

In tako se vprašamo:
zakaj v nas obstaja ta izbira,

ne glede na izbiro stvari?

Ali lahko, za trenutek,
to pogledamo?

Ljudje po vsem svetu so podedovali,

verjetno - od opic in tako naprej -

so nasilni ljudje,

po vsem svetu
so ljudje nasilni!

In človek spozna, kaj vse se dogaja
zaradi nasilja

- ne samo v njem samem,
v vseh skupaj -

in reče: bodimo nenasilni,
urimo se v nenasilju,

pogovajrajmo se o nenasilju,

uporabimo ta inštrument politično, itd.

To je bila ena od stvari, ki jih je
ustvarila Indija -

nenasilje -

ne le Indija, tudi drugi so o tem
govorili že veliko prej.

Tako - mi, jaz, vi smo nasilni -
če sem jaz sploh nasilen.

Nasilni smo in potem rečemo:
"Postal bom nenasilen",

kar je izbira, ali ne?

Tam, kjer je v mojem
mišljenju delitev,

lahko ločim misel
od delovanja.

Lahko si mislim eno
in rečem drugo.

Mislim si eno,
ravnam pa drugače.

To je ločenost.
To hrani spore, hinavščino.

Tako se lahko v to vprašanje
spora zelo, zelo poglobimo,

in ko začnete razumeti
naravo in ustroj,

kako je prefinjen,

boste, ko ga opazujete tako,
da gledate brez izbire,

v samem opazovanju videli,
da se spor konča.

In to zahteva veliko pozornosti
vsaki misli,

vsakemu dejanju,
vsakemu notranjemu občutku.

In če želite,
da se spor konča,

morate temu posvetiti silno pozornost -

- ne občasno pozornost,

ne dan ali teden kasneje,

temveč morate to gibanje pozornosti
vzdrževati ves čas.

Pozornost je tiho opazovanje brez izbire
tistega, kar je.

V takšni pozornosti se problem
sam razodene

in zato ga lahko povsem razumemo.

K: Da, gospod. Rečete mi:
"Zavedajte se tega!"

Jaz pa sem slep.
Mislim si, da je to slon.

Kako naj... ?
Sledite mojemu vprašanju, gospod?

Slep sem!

Želim pa si videti svetlobo.

In vi mi rečete:
"Zavedaj se te slepote!"

Jaz rečem "Da."
Kaj to pomeni?

WR: Zavedanje,
zbranost, pozornost,

- kako razlikujete
med temi tremi?

K: Rekel bi, gospod...

WR: Ti trije: zavedanje,
zbranost in pozornost.

K : Rekel bi, zavedanje,

v katerem ni izbire -

preprosto se samo zavedati.

V trenutku, ko v zavedanje vstopi izbira,
zavedanja ni več.

WR: Res je.

K: Izbira pa pomeni meriti,
ločevati itd.

Zavedanje pa je brez izbire -
pomeni samo zavedati se:

"Ta soba mi ni všeč, mi je všeč "
in vse to se konča!

WR: Res je.

K: Pozornost,

biti pozoren,

v takšni pozornosti ni delitve.

WR: To pa tudi pomeni,
da ni izbire.

K: Pustimo to za trenutek.

Pozornost pomeni, da ni delitve -
''mene, ki opazujem''.

Torej - ne vsebuje delitve,

zato pa tudi ni merjenja
niti ni meja.

Nekdo se lahko zaveda tega,
kakšno obleko nosite.

Lahko reče:
"Všeč mi je ali ni mi všeč.''

Tako izbira ne obstaja - vi obleko
nosite - in to je vse.

Pozornost pa...

v njej ni "pozornega" -
tistega, ki je pozoren -

in tako ni ločenosti.

WR: Vendar pa Budovo učenje
o satipatthani (o temeljih zbranosti)

govori o tem, da v satipatthani
pri vadbi meditacije

ni razlikovanja,
ni ocenjevanja,

ni ugajanja in neugajanja,
temveč samo vidite.

K: Če ste popolnoma pozorni,

s svojimi ušesi in očmi,

s svojim telesom, živci, s celotnim
umom in srcem,

s čutili, z naklonjenostjo, z ljubeznijo -
ste popolnoma pozorni - kaj se zgodi?

WR: Seveda, to, kar se zgodi, je popolna
revolucija, notranja

- popolna revolucija.

K: Ne. Kakšno je stanje takšnega uma,

ki je popolnoma pozoren?

Veste, nima nikakršne lastnosti,
nima središča,

in ker nima središča,
tudi ni meja.

In to je resničnost - tega si
ne morete kar predstavljati.

Ko se nekdo globoko zaveda
ali, ko je pozoren,

ni nikakršnega ostanka ali prikritega
nezavednega gibanja.

Ni ločitve med zunanjim in notranjim.

K: Če se zavedate - zavedate in
ne rečete:"Se zavedam,

ampak ta srajca mi ni všeč,
preveč modra je."

Tako so mi rekli zjutraj!

Torej, ali se zavedamo na tak način

ne da bi izbirali
- zavedanje brez izbire?

Če se zavedate tako brez izbire,

potem ste pozorni. Razumete?

Zavedanje brez izbire pomeni pozornost,

ne privzgojeno, kot če rečemo:
"Moram biti zbran,"

temveč zavedati se dreves,
ptic, balonov, ki se dvigajo.

hribov, svetlobe in oblakov, večera,

mesečine in tako dalje - opazovati,
opazovati, se vsega tega zavedati,

svojih odzivov na vse to,

in s tem, ko ne odgovorite,
ko ne izbirate:

to mi je všeč, ono pa ne -
to je moje, ono je tvoje -

se samo zavedate.

Iz tega zavedanja brez izbire
izhaja pozornost

- ni res? - pozorni ste
z vašimi očmi, z vašimi ušesi,

z vašimi živci,
z vsem vašim bitjem.

Tako sta kvaliteta pozornosti
in kvaliteta nepozornosti,

neprisotnost,
dve različni stvari.

Kjer je nepozornost,

je izbira, nezavedanje,

pomanjkanje pozornosti,

in se beleženje nadaljuje,

stara navada se vzpostavi.

Tam pa, kjer je pozornost,
stara navada razpade.

Ste razumeli?
Boste naredili tako?

To je bolj zabavno, kot če poslušate
veliko besed.

Veste, če tega nekdo dejansko

ne dela - vidi vso resnico tega!