Kako rešiti svet (ali vsaj samega sebe) pred slabimi sestanki

Epidemija slabih, neučinkovitih, prenapolnjenih sestankov je zajela podjetja po vsem svetu - in onesrečila zaposlene. David Grady ima nekaj zamisli, kako jo zaustaviti.

Predstavljajte si tole:

ponedeljek zjutraj je,

v službi ste,

vstopate v delovni dan

in potem sodelavec, ki ga bežno poznate,

stopi k vaši pisalni mizi

in vam ukrade stol.

Nič ne reče,

samo odpelje ga.

Ne pove vam, zakaj je vzel vaš stol

namesto katerega drugega.

Ne vzame v zakup,
da vi stol morda potrebujete,

da bi lahko opravili svoje delo.

Tega si ne dovolite.
Ukrepali boste.

Sledili boste temu tipu

in vprašali: "Zakaj moj stol?"

Recimo, da je torek in ste v pisarni,

na koledarju se pojavi vabilo na sestanek.

(smeh)

Od sodelavke je, ki jo bežno poznate,

tema sestanka pa je projekt,
o katerem ste nekaj malega slišali.

Ni pa dnevnega reda.

Ni informacije,
zakaj ste vabljeni na sestanek.

A vseeno sprejmete in greste.

In ko je te povsem
neproduktivne muke konec,

greste nazaj za pisalno mizo,

obstojite in si rečete:

"Ko bi vsaj dobil nazaj tisti dve uri

in svoj stol."

(smeh)

Vsak dan sodelavcem,

ki so sicer zelo zelo prijetni ljudje,

dovoljujemo, da kradejo.

In to dosti vrednejše stvari
od pisarniške opreme.

Govorim o času. Vašem času.

Pravzaprav verjamem, da smo

sredi globalne epidemije

grozne nove bolezni, znane kot MAS:

sindrom množičnega avtomatskega sprejema.

(smeh)

Prvi simptom tega sindroma

je sprejetje vabila na sestanek,
takoj ko se pojavi na koledarju.

(smeh)

Gre za avtomatski refleks -
ding, klik, bing - in je sprejeto.

"Iti moram, že zamujam na sestanek."
(smeh)

Sestanki so pomembni, ne?

In sodelovanje je temelj uspeha
vsakega podjetja.

Dobro voden sestanek lahko prinese
res pozitivne, uresničljive rezultate.

A zaradi globalizacije

in vseprisotne informacijske tehnologije

se je način dela

v zadnjih letih dramatično spremenil.

In nas onesrečil. (smeh)

Nesrečni nismo zato, ker nekdo
ne zna voditi sestanka,

ampak zaradi sindroma MAS,

ki si ga sami zadajamo.

Lahko dokažem, da je MAS
globalna epidemija.

Povedal vam bom, zakaj.

Pred nekaj leti sem na Youtubu
objavil video,

v katerem sem zaigral vse grozne
konference, na katerih sem bil.

Dolg je okoli pet minut,

in vsebuje vse,
kar sovražimo pri sestankih.

Moderatorja, ki nima pojma, kako voditi.

Udeležence, ki ne vedo, zakaj so tam.

Vse skupaj razpade
v razbitino sodelovanja.

In vsi odidejo zelo jezni.

Na nek način je smešno.

(smeh)

Poglejmo na hitro.

Naš cilj je uskladiti se
o pomembnem predlogu.

Kot skupina se moramo odločiti, ali ...

bip bip ...

Zdravo, kdo se je pridružil?

Joe. Danes delam od doma.

(smeh)

Pozdravljen Joe. Hvala, da si tu.

Ravno sem razlagal, da imamo
veliko ljudi na zvezi,

zato se ne bomo predstavljali,

ampak šli kar k bistvu.

Danes se moramo uskladiti
o pomembnem predlogu.

Kot skupina moramo odločiti, ali ...

bip bip...

(smeh)

Kdo je prišel?

Nihče? Mislil sem, da je zapiskalo. (smeh)

Se vam zdi znano?

Ja, meni tudi.

Nekaj tednov po objavi

je 500,000 ljudi
iz na ducate držav,

res na ducate držav,

videlo ta video.

Tri leta kasneje ima še vedno
na tisoče ogledov mesečno.

Zdaj je blizu milijona.

In nekatera največja
svetovna podjetja,

ki jih poznate in
jih ne bom imenoval,

so me prosila, če lahko video pokažejo
na treningih za novince,

da bi jim pokazali,
kako ne voditi sestanka.

In če številke -

milijon ogledov, vsa ta podjetja...

niso zadosten dokaz, da imamo
globalni problem s sestanki,

je na spletu na tisoče komentarjev,

ki so sledili objavi videa.

Na tisoče ljudi je napisalo:

"Moj bog, tak je bil danes moj dan!"

"Tak je moj vsakdan!"

"To je moje življenje."

Nekdo je napisal:

"Smešno je, ker je resnično.

Grozljivo, žalostno, depresivno resnično.

Smejal sem se do solz.

In jokal. In še bolj jokal."

(smeh)

Neki ubožec je dejal:

"Moj vsakdan do penzije ali smrti, ah."

To so pravi citati

in to je res žalostno.

Skupna tema teh spletnih komentarjev

je temeljno prepričanje,
da nimamo moči,

da bi storili kaj drugega,
kot šli na sestanke,

pretrpeli slabo vodene sestanke

in preživeli do naslednjega dne.

A v resnici sploh nismo nemočni.

Zdravilo za MAS je v naših rokah.

Naših prstih, pravzaprav.

Temu rečem: No MAS!

(smeh)

Kar, če se prav spomnim
srednješolske španščine,

pomeni približno:
"Nehajte že, ustavite to!"

Tako deluje "No MAS". Enostavno je.

Na naslednje vabilo na sestanek,

ki nima dovolj informacij,

odgovorite z "mogoče".

To smete, saj zato ta možnost obstaja.

Takoj poleg ikone "sprejmem" je.

Gotovo obstaja kak tak gumb,
s katerim vam ni treba tako sprejeti.

Potem stopite v stik
s tistim, ki vas je povabil.

Povejte, da boste z veseljem pomagali,

vprašajte za namen sestanka

in dodajte, da bi radi vedeli,
kako lahko pomagate.

Če bomo to storili dovoljkrat

in s spoštovanjem,

bodo ljudje morda razmislili

o tem, kako pošiljajo vabila na sestanke.

In vi boste bolj premišljeno odločali
o tem, ali boste sprejeli.

Morda bodo ljudje celo začeli pošiljati
dnevne rede. Zamislite si!

Ali pa ne bo preko konferenčnih klicev
12 ljudi govorilo o statusu,

če se to lažje uredi z elektronsko pošto.

Morda bodo ljudje spremenili vedenje,
ker ste vi spremenili svoje.

In morda vam bodo celo vrnili stol.
(smeh)

No MAS!

Hvala.

(aplavz)