Je Shakespeare res napisal svoje drame? - Natalya St. Clair in Aaron Williams

Celotna lekcija: http://ed.ted.com/lessons/did-shakespeare-write-his-plays-natalya-st-clair-and-aaron-williams

Nekateri dvomijo v to, da je Shakespeare zares napisal dela, ki nosijo njegovo ime - ali če je v resnici sploh obstajal. Je mogoče, da je največji angleški avtor ravno tako izmišljen, kot so njegove drame? Natalya St. Clair in Aaron Williams govorita o tem, kako lahko jezikoslovno orodje, imenovano stilometrija, osvetli to problematiko.

Lekcija: Natalya St. Clair inAaron Williams, animacija: Pink Kong Studios.

Nekateri se veliki rodijo,

nekateri veličino dosežejo,

in nekaterim je vsiljena,"
je dejal William Shakespeare.

Pa je res?

Nekateri dvomijo v avtorstvo del,
ki nosijo njegovo ime,

ali celo v to, da je sploh obstajal.

Menijo, da je bilo to ime psevdonim
za drugega avtorja,

ali skupino avtorjev.

Med kandidate za pravega Shakespeara
prištevajo druge dramatike,

politike in celo nekatere vplivne ženske.

Ali je mogoče trditi,
da je bil največji angleški pisec

enako izmišljen, kot so njegova dela?

Večina strokovnjakov te teorije zavrača,

na podlagi zgodovinskih
in biografskih dokazov.

Obstaja pa še en način, da preverimo,

če je njegove slavne vrstice
v resnici napisal nekdo drug.

Jezikoslovje, znanost o jeziku,

nam lahko pove veliko o načinu
lastnega pisanja in govora,

tako da preuči skladnjo, slovnico,
pomene in besedišče.

Konec 19. stoletja

je poljski filozof, Wincenty Lutosławski,

utemeljil metodo,
poimenovano stilometrija.

Z njo se je lotil preiskovanja
književnega avtorstva.

Kako torej stilometrija deluje?

Osnova je, da ima slog vsakega avtorja
določene značilnosti,

ki se v avtorjevih delih
večinoma ponavljajo.

Primeri značilnosti so:
povprečna dolžina stavka,

razporeditev besed

in celo število pojavov določene besede.

Oglejmo si rabo besede 'tebe/te'
in si jo zamislimo kot os.

Vsako Shakespearjevo delo
lahko postavimo na to os kot podatek

glede na število pojavov te besede.

V statistiki nam tesna razporeditev
teh točk prikazuje varianco,

pričakovano mero
razpršenosti spremenljivke.

A to je le ena značilnost
v zelo visoko-razsežnostnem prostoru.

Z orodjem za grupiranje,
imenovanim analiza glavnih komponent,

lahko zmanjšamo večdimenzionalni prostor
na osnovne glavne komponente,

ki kolektivno merijo varianco
v Shakespearjevih delih.

Zdaj lahko primerjamo dela
naših kandidatov

s temi glavnimi komponentami.

Na primer:

če dovolj del filozofa Francisa Bacona
pade v okvir variance,

je to precej močen dokaz,

da sta Francis Bacon in Shakespeare
pravzaprav ista oseba.

Kaj so pokazali rezultati?

Stilometriki, ki so izvedli raziskavo,
so prišli do zaključka,

da Shakespeare ni nihče drug
kot Shakespeare.

Poet je Poet.

Dela pretendentov se preprosto ne ujemajo
z osebnim slogom Shakespeara.

Toda naši neustrašni statistiki

so vseeno našli
nekaj prepričljivih dokazov o sodelovanju.

Pred kratkim izvedena študija je pokazala,

da je Shakespeare sodeloval z dramatikom
Christopherjem Marlowom pri Henriku VI,

pri prvem in drugem delu.

Stilometrija pa lahko poleg identitete,
razreši tudi druge težave.

Pomaga nam določiti,
kdaj je bilo delo napisano,

če je starodavno besedilo ponaredek,

če je študent zagrešil plagiatorstvo,

ali če je elektronska pošta pomembna
ali vsiljena.

Ali to pomeni, da lahko
brezčasno poezijo Shakespeara

zreduciramo na številke in statistiko?

Ne povsem.

Stilometrija lahko odkrije,
kaj je v Shakespearjevih delih značilno,

ne more pa zajeti lepote,
občutkov in čustev, ki jih izražajo,

ali pojasniti, zakaj v nas
vzbujajo določene občutke.

Vsaj za sedaj še ne.