Izpoved slabe feministke

Ko se je pisateljica Roxane Gay poimenovala "Slaba feministka", se je šalila na račun nerealističnih zahtev feminističnega gibanja po popolnosti. Vendar je spoznala, da je njena šala slaba. V tem pronicljivem in provokativnem govoru nas spodbuja, naj cenimo vse oblike feminizma in naj sprejmemo majhne odločitve, ki s skupnimi močmi lahko pripeljejo do dejanskih sprememb.

Odpovedujem kot ženska.

Odpovedujem kot feministka.

Imam trdna prepričanja o
enakovrednosti spolov,

vendar me skrbi, da ne bi bilo pošteno,
do dobrih feministk,

če bi se enostavno
označila za "feministko."

Sicer sem feministka, ampak precej slaba.

Zato sama sebi rečem "slaba feministka".

Pravzaprav sem napisala esej

in nato še knjigo
z naslovom Slaba feministka

in potem so me v intervjujih oklicali za
glavno slabo feministko.

(Smeh)

Iz mojega norčevanja iz same sebe

in namerne provokacije

je nastala cela reč.

Ampak naj začnem od začetka.

Ko sem bila mlajša,

v najstniških in dvajsetih letih,

sem si feministke predstavljala

kot poraščene, jezne ženske,
ki sovražijo moške in spolnost...

Kot, da so to slabe lastnosti...

(Smeh)

Sedaj ko vidim, kako so ženske
obravnavane po svetu,

se mi jeza zdi popolnoma smiseln odziv.

Ampak tedaj

me je skrbel ton, s katerim
so mi ljudje govorili, da sem feministka.

Oznaka feministka, je bila obtožba.

Ta beseda je bila kakor kletvica.

Označili so me za žensko,
ki se požvižga na pravila,

ki ima prevelika pričakovanja,

ki ima o sebi predobro mnenje,

saj verjame, da je enakovredna--
(Kašelj)-- superiorna moškemu.

Ne želiš si postati upornica,

dokler ne dojameš, da pravzaprav to že si

in da nočeš biti nič drugega.

Ko sem postala starejša, sem sprejela,

da sem resnično feministka in
celo zelo ponosna na to.

Nekatere reči so zame samoumevne.

Ženske smo enakovredne moškim.

Zaslužimo si enako plačo za enako delo.

Pravico imamo živeti po svoje,

ne da bi trpele nadlegovanje ali nasilje.

Pravico imamo do preprostega dostopa
do cenovno ugodne kontracepcije

in ginekoloških storitev.

Pravico se imamo odločati o lastnem telesu

brez pritiska s strani zakonodaje
ali evangeličanske doktrine.

Zaslužimo si spoštovanje.

To še ni vse.

Ko govorimo o potrebah žensk,

moramo upoštevati tudi druge vloge,
ki jih igramo ženske.

Nismo samo ženske.

Smo ljudje z različnimi telesi,

spolnimi prepričanji, verami, spolnostmi,

socialnim ozadjem, sposobnostmi
in tako dalje.

Upoštevati moramo

te razlike in načine,
na katere vplivajo na nas.

Ne glede na to kako pojasnimo
naše skupne točke,

je brez zavedanja razlik,
naš feminizem brez pomena.

Te resnice se mi zdijo samoumevne,
a naj vam bo jasno:

sem polomija.

Polna sem nasprotij.

Iz večih razlogov sem slaba feministka.

Imam še eno priznanje.

Med vožnjo v službo,
zelo naglas poslušam nasilno rap glasbo.

(Smeh)

Čeprav so besedila pesmi
poniževalna do žensk...

in me globoko užalijo...

je klasična pesem izvajalcev
Ying Yang Twins "Salt Shaker"

osupljiva.

(Smeh)

"Zapleši v svoji mokri majici."

"Prasica, stresaj jo, dokler te
kamela ne prične boleti!"

(Smeh)

Razmislite o tem.

(Smeh)

Poezija, mar ne?

Strašno me je sram svojega
glasbenega okusa.

(Smeh)

Trdno verjamem v "moško delo",

kar je vse, česar sama
nočem početi, na primer...

(Smeh)

vsa hišna opravila

in še ubijanje insektov, odstranjevanje
smeti ter skrb za zelenico in avtomobil.

S tem nočem imeti nobenega opravka.

(Smeh)

Moja najljubša barva je rožnata.

Všeč so mi modne revije in lepe reči.

Gledam oddajo "Samec" in
romantične komedije

ter imam absurdne sanje, da se
pravljice lahko uresničijo.

Nekatere moje pregrehe so še bolj očitne.

Če ženska želi prevzeti možev priimek,

je to njena odločitev in je zaradi tega
ne obsojam.

Če želi ženska ostati doma
in vzgajati otroke,

sprejemam njeno odločitev.

Problem ni v tem, da je zaradi tega
ženska ekonomsko odvisna od moža,

problem je naša družba,

ki dovoljuje, da so ženske
zaradi te odločitve odvisne.

Popravimo to.

(Aplavz)

Zavračam tradicionalni feminizem,

ki je v preteklosti prezrl ali pa
se izogibal potrebam

črnk, žensk iz delavskega sloja,
lezbijk in transseksualnih žensk,

podpiral pa je heteroseksualne ženske
iz srednjega ali visokega sloja.

Če je to dober feminizem,
potem sem zelo slaba feministka.

(Smeh)

Še to...

Kot feministka sem pod velikim pritiskom.

Znane feministke namreč radi
postavljamo pod drobnogled.

Od njih pričakujemo popolnost.

Ko nas razočarajo,

pa se škodoželjno veselimo
njihovemu propadu.

Kot sem že rekla, sem polomija...

Vedite, da vas bom razočarala,

še preden me sploh vzamete pod drobnogled.

(Smeh)

Preveč žensk,

še posebno revolucionarnih žensk in
voditeljic industrije,

se boji oznake feministka.

Bojijo se priznati: "Da, feministka sem!",

zaradi strahu pred tem,
kar ta oznaka pomeni.

Zaradi strahu, da ne bodo mogle
izpolniti nerealističnih pričakovanj.

Vzemimo na primer Beyonce,
oziroma kot jo sama imenujem, "Boginjo".

(Smeh)

V zadnjih letih se je uveljavila
kot feministka.

Na podelitvi MTV-jevih glasbenih nagrad
leta 2014,

je nastopala pred besedo "Feministka"
visoko 3 metre.

Bilo je čudovito gledati,

kako ta pop zvezda javno
sprejema feminizem

in mladini sporoča,

da je feminizem nekaj, kar moramo slaviti.

Po tem dogodku, pa so kulturni kritiki
pričeli v nedogled debatirati,

če je Beyonce res feministka.

Ocenjevali so njen feminizem,

namesto, da bi preprosto verjeli
uspešni odrasli ženski na besedo.

(Smeh)

(Aplavz)

Od feministk zahtevamo popolnost,

ker se še vedno borimo za toliko stvari,

toliko stvari si še želimo,

toliko stvari še potrebujemo.

Presegamo meje razumne in
konstruktivne kritike,

in do potankosti analiziramo
feminizem vsake ženske,

iščemo napake, dokler nič ne ostane.

Tega nam ni treba početi.

Slab feminizem, oziroma bolj vključujoč
feminizem, je že začetek.

Ampak kako ukrepati naprej?

Moramo priznati svoje napake in
sprejeti odgovornost zanje,

se potruditi, biti pogumni.

Če poslušam žaljivo glasbo,

ustvarjam povpraševanje zanjo
in ustvarjalci z veseljem

priskrbijo neomejeno zalogo.

Ti ustvarjalci ne bodo spremenili,

kako govorijo o ženskah v svojih pesmih,

dokler ne bomo sami zahtevali spremembe,
z vplivanjem na njihov zaslužek.

Seveda je to težko.

Le zakaj morajo iti tako hitro v uho?

(Smeh)

Težko se je prav odločiti

in lahko je zagovarjati slabo odločitev.

Ampak...

Ko opravičujem slabe odločitve,

ženskam otežujem pot do enakovrednosti.

Enakovrednosti, ki si jo vse zaslužimo.

In to si moram priznati.

Spomnim se na svoji štiri-
in triletni nečakinji,

prelepi, svojeglavi in sijajni deklici,

ki sta zelo pogumni.

Rada bi, da bi bili uspešni
v svetu, ki ju bo cenil

kot močni bitji.

Spomnim se nanju

in nenadoma se je lažje pravilno odločati.

Vsi lahko sprejemamo boljše odločitve.

Lahko zamenjamo program,
ko televizijska oddaja

obravnava nasilje nad ženskami kot šport,

Igra Prestolov.

Lahko zamenjamo radijsko postajo,

ko zaslišimo pesem, ki daje ženske v nič.

Denarja nam ni treba zapravljati za filme,

ki ženske obravnavajo

samo kot lepe okraske.

Lahko odtegnemo podporo
profesionalnim športom,

kjer športniki uporabljajo svoje partnerke
kot boksarske vreče.

(Aplavz)

So še drugi načini. Moški,
zlasti heteroseksualni belci,

lahko rečejo: "Ne bom
objavljal v vaši reviji,

sodeloval v vaših projektih,
ali delal z vami,

dokler ne vključite dovolj žensk

v ustvarjalni in odločitveni proces.

Ne bom sodeloval,
če ne bo vaša publikacija

ali organizacija bolj odprta
do vseh vrst ljudi."

Ko tiste izmed nas,
ki smo premalo zastopani,

povabijo k sodelovanju v takih projektih,

lahko odklonimo,

dokler več podobnih ljudi
ne dobi možnosti za sodelovanje

in naša prisotnost ni več le simbolična.

Brez da bi se potrudili

in zavzeli ta stališča,

bodo naši dosežki brez pomena.

Lahko naredimo ta majhna pogumna dejanja

in upamo, da bodo naše odločitve
segle do mogočnih ljudi -

Urednikov, filmskih in
glasbenih producentov,

direktorjev, zakonodajalcev -

ki lahko sprejmejo večje,
pogumnejše odločitve

in ustvarijo dolgotrajnejše,
pomembne spremembe.

Lahko tudi drzno priznamo svoj feminizem,

pa naj bo dober, slab ali nekaj vmes.

Zadnji stavek v moji knjigi
Slaba feministka pravi:

"Raje sem slaba feministka,
kot da sploh ne bi bila feministka."

To drži iz večih razlogov,

ampak najbolj zato, ker so mi nekoč

ukradli glas

in feminizem mi ga je pomagal vrniti.

Zgodil se je incident.

Pravim mu incident, da lahko nosim breme
tistega, kar se je zgodilo.

Neki fantje so me zlomili,

ko sem bila še mlada in nisem vedela,

kako lahko fantje zlomijo dekle.

Obravnavali so me, kot bi bila ničvredna.

In začela sem verjeti, da sem ničvredna.

Ukradli so mi glas in po tem
si nisem drznila verjeti,

da je karkoli, kar rečem, pomembno.

Ampak...

imela sem pisanje.

In tako sem se z besedami znova sestavila.

Sestavila sem močnejšo različico sebe.

Brala sem besede žensk,

ki bi lahko razumele zgodbo, kot je moja,

ki so mi bile po videzu podobne

in so razumele, kako je
živeti z rjavo kožo.

Brala sem besede žensk, ki so mi
pokazale, da nisem ničvredna.

Naučila sem se pisati kot one

in potem sem se naučila pisati po svoje.

Spet sem našla svoj glas

in začela verjeti,
da je neizmerno mogočen.

Skozi pisanje in feminizem

sem spoznala tudi, da me
zaradi majhne hrabrosti

lahko druge ženske slišijo,
vidijo in spoznajo,

da nobena izmed nas ni tako ničvredna,
kot nam poskuša dopovedati svet.

Po eni strani

lahko dosežem karkoli.

Po drugi strani pa

se zavedam resnice,
da sem samo ena ženska.

Sem slaba feministka,

sem dobra ženska

in poskušam še izboljšati
svoj način mišljenja,

svoja dejanja in besede,

ne da bi se pri tem
odrekla svoji človeškosti.

Upam, da vsi lahko storimo enako.

Upam, da vsi lahko pokažemo malo poguma,

ko je pogum tisto,
kar najbolj potrebujemo.

(Aplavz)