Odpovedujem kot ženska. Odpovedujem kot feministka. Imam trdna prepričanja o enakovrednosti spolov, vendar me skrbi, da ne bi bilo pošteno, do dobrih feministk, če bi se enostavno označila za "feministko." Sicer sem feministka, ampak precej slaba. Zato sama sebi rečem "slaba feministka". Pravzaprav sem napisala esej in nato še knjigo z naslovom Slaba feministka in potem so me v intervjujih oklicali za glavno slabo feministko. (Smeh) Iz mojega norčevanja iz same sebe in namerne provokacije je nastala cela reč. Ampak naj začnem od začetka. Ko sem bila mlajša, v najstniških in dvajsetih letih, sem si feministke predstavljala kot poraščene, jezne ženske, ki sovražijo moške in spolnost... Kot, da so to slabe lastnosti... (Smeh) Sedaj ko vidim, kako so ženske obravnavane po svetu, se mi jeza zdi popolnoma smiseln odziv. Ampak tedaj me je skrbel ton, s katerim so mi ljudje govorili, da sem feministka. Oznaka feministka, je bila obtožba. Ta beseda je bila kakor kletvica. Označili so me za žensko, ki se požvižga na pravila, ki ima prevelika pričakovanja, ki ima o sebi predobro mnenje, saj verjame, da je enakovredna-- (Kašelj)-- superiorna moškemu. Ne želiš si postati upornica, dokler ne dojameš, da pravzaprav to že si in da nočeš biti nič drugega. Ko sem postala starejša, sem sprejela, da sem resnično feministka in celo zelo ponosna na to. Nekatere reči so zame samoumevne. Ženske smo enakovredne moškim. Zaslužimo si enako plačo za enako delo. Pravico imamo živeti po svoje, ne da bi trpele nadlegovanje ali nasilje. Pravico imamo do preprostega dostopa do cenovno ugodne kontracepcije in ginekoloških storitev. Pravico se imamo odločati o lastnem telesu brez pritiska s strani zakonodaje ali evangeličanske doktrine. Zaslužimo si spoštovanje. To še ni vse. Ko govorimo o potrebah žensk, moramo upoštevati tudi druge vloge, ki jih igramo ženske. Nismo samo ženske. Smo ljudje z različnimi telesi, spolnimi prepričanji, verami, spolnostmi, socialnim ozadjem, sposobnostmi in tako dalje. Upoštevati moramo te razlike in načine, na katere vplivajo na nas. Ne glede na to kako pojasnimo naše skupne točke, je brez zavedanja razlik, naš feminizem brez pomena. Te resnice se mi zdijo samoumevne, a naj vam bo jasno: sem polomija. Polna sem nasprotij. Iz večih razlogov sem slaba feministka. Imam še eno priznanje. Med vožnjo v službo, zelo naglas poslušam nasilno rap glasbo. (Smeh) Čeprav so besedila pesmi poniževalna do žensk... in me globoko užalijo... je klasična pesem izvajalcev Ying Yang Twins "Salt Shaker" osupljiva. (Smeh) "Zapleši v svoji mokri majici." "Prasica, stresaj jo, dokler te kamela ne prične boleti!" (Smeh) Razmislite o tem. (Smeh) Poezija, mar ne? Strašno me je sram svojega glasbenega okusa. (Smeh) Trdno verjamem v "moško delo", kar je vse, česar sama nočem početi, na primer... (Smeh) vsa hišna opravila in še ubijanje insektov, odstranjevanje smeti ter skrb za zelenico in avtomobil. S tem nočem imeti nobenega opravka. (Smeh) Moja najljubša barva je rožnata. Všeč so mi modne revije in lepe reči. Gledam oddajo "Samec" in romantične komedije ter imam absurdne sanje, da se pravljice lahko uresničijo. Nekatere moje pregrehe so še bolj očitne. Če ženska želi prevzeti možev priimek, je to njena odločitev in je zaradi tega ne obsojam. Če želi ženska ostati doma in vzgajati otroke, sprejemam njeno odločitev. Problem ni v tem, da je zaradi tega ženska ekonomsko odvisna od moža, problem je naša družba, ki dovoljuje, da so ženske zaradi te odločitve odvisne. Popravimo to. (Aplavz) Zavračam tradicionalni feminizem, ki je v preteklosti prezrl ali pa se izogibal potrebam črnk, žensk iz delavskega sloja, lezbijk in transseksualnih žensk, podpiral pa je heteroseksualne ženske iz srednjega ali visokega sloja. Če je to dober feminizem, potem sem zelo slaba feministka. (Smeh) Še to... Kot feministka sem pod velikim pritiskom. Znane feministke namreč radi postavljamo pod drobnogled. Od njih pričakujemo popolnost. Ko nas razočarajo, pa se škodoželjno veselimo njihovemu propadu. Kot sem že rekla, sem polomija... Vedite, da vas bom razočarala, še preden me sploh vzamete pod drobnogled. (Smeh) Preveč žensk, še posebno revolucionarnih žensk in voditeljic industrije, se boji oznake feministka. Bojijo se priznati: "Da, feministka sem!", zaradi strahu pred tem, kar ta oznaka pomeni. Zaradi strahu, da ne bodo mogle izpolniti nerealističnih pričakovanj. Vzemimo na primer Beyonce, oziroma kot jo sama imenujem, "Boginjo". (Smeh) V zadnjih letih se je uveljavila kot feministka. Na podelitvi MTV-jevih glasbenih nagrad leta 2014, je nastopala pred besedo "Feministka" visoko 3 metre. Bilo je čudovito gledati, kako ta pop zvezda javno sprejema feminizem in mladini sporoča, da je feminizem nekaj, kar moramo slaviti. Po tem dogodku, pa so kulturni kritiki pričeli v nedogled debatirati, če je Beyonce res feministka. Ocenjevali so njen feminizem, namesto, da bi preprosto verjeli uspešni odrasli ženski na besedo. (Smeh) (Aplavz) Od feministk zahtevamo popolnost, ker se še vedno borimo za toliko stvari, toliko stvari si še želimo, toliko stvari še potrebujemo. Presegamo meje razumne in konstruktivne kritike, in do potankosti analiziramo feminizem vsake ženske, iščemo napake, dokler nič ne ostane. Tega nam ni treba početi. Slab feminizem, oziroma bolj vključujoč feminizem, je že začetek. Ampak kako ukrepati naprej? Moramo priznati svoje napake in sprejeti odgovornost zanje, se potruditi, biti pogumni. Če poslušam žaljivo glasbo, ustvarjam povpraševanje zanjo in ustvarjalci z veseljem priskrbijo neomejeno zalogo. Ti ustvarjalci ne bodo spremenili, kako govorijo o ženskah v svojih pesmih, dokler ne bomo sami zahtevali spremembe, z vplivanjem na njihov zaslužek. Seveda je to težko. Le zakaj morajo iti tako hitro v uho? (Smeh) Težko se je prav odločiti in lahko je zagovarjati slabo odločitev. Ampak... Ko opravičujem slabe odločitve, ženskam otežujem pot do enakovrednosti. Enakovrednosti, ki si jo vse zaslužimo. In to si moram priznati. Spomnim se na svoji štiri- in triletni nečakinji, prelepi, svojeglavi in sijajni deklici, ki sta zelo pogumni. Rada bi, da bi bili uspešni v svetu, ki ju bo cenil kot močni bitji. Spomnim se nanju in nenadoma se je lažje pravilno odločati. Vsi lahko sprejemamo boljše odločitve. Lahko zamenjamo program, ko televizijska oddaja obravnava nasilje nad ženskami kot šport, Igra Prestolov. Lahko zamenjamo radijsko postajo, ko zaslišimo pesem, ki daje ženske v nič. Denarja nam ni treba zapravljati za filme, ki ženske obravnavajo samo kot lepe okraske. Lahko odtegnemo podporo profesionalnim športom, kjer športniki uporabljajo svoje partnerke kot boksarske vreče. (Aplavz) So še drugi načini. Moški, zlasti heteroseksualni belci, lahko rečejo: "Ne bom objavljal v vaši reviji, sodeloval v vaših projektih, ali delal z vami, dokler ne vključite dovolj žensk v ustvarjalni in odločitveni proces. Ne bom sodeloval, če ne bo vaša publikacija ali organizacija bolj odprta do vseh vrst ljudi." Ko tiste izmed nas, ki smo premalo zastopani, povabijo k sodelovanju v takih projektih, lahko odklonimo, dokler več podobnih ljudi ne dobi možnosti za sodelovanje in naša prisotnost ni več le simbolična. Brez da bi se potrudili in zavzeli ta stališča, bodo naši dosežki brez pomena. Lahko naredimo ta majhna pogumna dejanja in upamo, da bodo naše odločitve segle do mogočnih ljudi - Urednikov, filmskih in glasbenih producentov, direktorjev, zakonodajalcev - ki lahko sprejmejo večje, pogumnejše odločitve in ustvarijo dolgotrajnejše, pomembne spremembe. Lahko tudi drzno priznamo svoj feminizem, pa naj bo dober, slab ali nekaj vmes. Zadnji stavek v moji knjigi Slaba feministka pravi: "Raje sem slaba feministka, kot da sploh ne bi bila feministka." To drži iz večih razlogov, ampak najbolj zato, ker so mi nekoč ukradli glas in feminizem mi ga je pomagal vrniti. Zgodil se je incident. Pravim mu incident, da lahko nosim breme tistega, kar se je zgodilo. Neki fantje so me zlomili, ko sem bila še mlada in nisem vedela, kako lahko fantje zlomijo dekle. Obravnavali so me, kot bi bila ničvredna. In začela sem verjeti, da sem ničvredna. Ukradli so mi glas in po tem si nisem drznila verjeti, da je karkoli, kar rečem, pomembno. Ampak... imela sem pisanje. In tako sem se z besedami znova sestavila. Sestavila sem močnejšo različico sebe. Brala sem besede žensk, ki bi lahko razumele zgodbo, kot je moja, ki so mi bile po videzu podobne in so razumele, kako je živeti z rjavo kožo. Brala sem besede žensk, ki so mi pokazale, da nisem ničvredna. Naučila sem se pisati kot one in potem sem se naučila pisati po svoje. Spet sem našla svoj glas in začela verjeti, da je neizmerno mogočen. Skozi pisanje in feminizem sem spoznala tudi, da me zaradi majhne hrabrosti lahko druge ženske slišijo, vidijo in spoznajo, da nobena izmed nas ni tako ničvredna, kot nam poskuša dopovedati svet. Po eni strani lahko dosežem karkoli. Po drugi strani pa se zavedam resnice, da sem samo ena ženska. Sem slaba feministka, sem dobra ženska in poskušam še izboljšati svoj način mišljenja, svoja dejanja in besede, ne da bi se pri tem odrekla svoji človeškosti. Upam, da vsi lahko storimo enako. Upam, da vsi lahko pokažemo malo poguma, ko je pogum tisto, kar najbolj potrebujemo. (Aplavz)