Nove misli o kapitalu v 21. stoletju

Francoski ekonomist Thomas Piketty je leta 2014 povzročil pravo senzacijo s svojo knjigo o preprosti in brutalni razlagi ekonomske neenakosti: r > g (kar pomeni, da je delež donosa na kapital v splošnem višji od gospodarske rasti). V tem govoru razloži goro podatkov, s katero je prišel do zaključka, da ekonomska neenakost ni nič novega, a postaja vse hujša, njeni učinki pa morda radikalni.

Lepo je biti z vami nocoj.

Zadnjih 15 let se ukvarjam z zgodovino
prihodkov in z razporeditvijo bogastva

in eden od zanimivih izsledkov
na podlagi zgodovinskih dokazov je,

da na dolgi rok stopnja donosa na kapital
ponavadi preseže gospodarsko rast,

kar vodi v visoko koncentracijo bogastva.

Ne neskončno koncentracijo,
ampak v večji prepad med r in g,

višji ko je delež neenakosti premoženja,
h kateremu se nagiba družba.

O tej temeljni sili bom govoril danes,

a naj kar takoj povem,
da to ni edina pomembna stvar

v odnosu prihodka in razdelitve bogastva,

še veliko drugih sil igra
pomembno vlogo v dolgoročni dinamiki

prihodkov in razporeditve premoženja.

Treba je tudi še zbrati veliko podatkov.

Danes vemo nekoliko več kot nekoč,
a še vedno premalo,

in obstaja veliko različnih procesov -
ekonomskih, socialnih, političnih -

ki jih je treba bolje preučiti.

Danes bom razdelal to enostavno silo,
a to ne pomeni, da druge ne obstajajo.

Večina podatkov na to temo
prihaja iz te baze,

ki je na voljo na spletu:
"World Top Incomes".

Je največja obstoječa
baza podatkov o neenakosti

in je rezultat truda
preko 30 znanstvenikov iz več deset držav.

Naj vam pokažem par dejstev iz te baze,

potem pa se vrnemo na r,
ki je višji kot g.

Prvo dejstvo: prišlo je
do velikega obrata v razmerju

neenakosti prihodkov med ZDA in Evropo
v zadnjem stoletju.

Leta 1900 ali 1910 je bila
neenakost prihodkov

v Evropi mnogo višja kot v ZDA.

Danes pa je veliko višja v ZDA.

Naj pojasnim:

Razlaga ni v tem, da je r večji kot g.

Gre bolj za spremembo v
ponudbi in povpraševanju

za veščinami, za tekmo med
izobrazbo in tehnologijo,

globalizacijo, verjetno bolj neenak
dostop do veščin v ZDA,

kjer so zelo dobre, vrhunske univerze,

a kjer dno izobraževalnega sistema
ni tako dobro,

zato je dostop do veščin neenak.

Poleg tega pa prihaja do nezaslišane rasti
plač najvišjih menedžerjev v ZDA,

kar je težko upravičiti
samo na podlagi izobrazbe.

Še več pomembnih stvari je,
a danes o njih ne bom toliko govoril,

saj se hočem posvetiti
neenakosti bogastva.

Tole je enostaven indikator
prihodkovne neenakosti.

Tole je delež celotnega prihodka
najbogatejših deset odstotkov.

Vidite, da je bil pred sto leti
med 45 in 50 odstotki v Evropi

in malo nad 40 odstotki v ZDA.

V Evropi je bila neenakost večja.

Potem je prišel strm padec
v prvi polovici 20. stoletja,

v zadnjem desetletju pa lahko vidite,
da so ZDA postale bolj neenake kot Evropa,

to je prvo dejstvo.

Drugo dejstvo je bolj povezano
z neenakostjo premoženja

in pri tem je bistveno,
da je taka neenakost

vedno precej večja od neenakosti prihodkov

in da je neenakost premoženja,

čeprav v zadnjih desetletjih narašča,

še vedno ni tako skrajna
kot pred stoletjem,

čeprav si je celotno premoženje
v primerjavi s prihodki opomoglo

od velikih šokov prve svetovne vojne,
velike depresije, druge svetovne vojne.

Pokazal vam bom dva grafa,
ki predstavljata drugo in tretje dejstvo.

Najprej, če pogledamo nivo
neenakosti premoženja,

tole je delež celotnega premoženja,

ki ga ima najbogatejših
10 odstotkov lastnikov,

vidite lahko podoben obrat

med ZDA in Evropo kot prej
pri neenakosti prihodkov.

Koncentracija premoženja je bila

pred 100 leti v Evropi večja kot v ZDA,
zdaj pa je obratno.

Pokazati pa se da še dve stvari:

prvič, splošni nivo neenakosti premoženja
je vedno višji od neenakosti prihodkov.

Torej, pri neenakosti prihodkov
je najbogatejših 10 odstotkov

imelo 30 - 50 odstotkov vseh prihodkov,

pri premoženju pa je delež
vedno med 60 in 90 odstotki.

To je prvo dejstvo,
ki je pomembno za to, kar sledi.

Koncentracija premoženja je vedno
dosti večja od koncentracije prihodkov.

Drugo dejstvo:

rast neenakosti premoženja
v zadnjih desetletjih

še vedno ni blizu tisti iz 1910.

Velika razlika danes je,
v ogromni neenakosti premoženja,

saj ima najbogatejših 10 odstotkov
60 - 70 odstotkov vsega,

a dobra novica je, da smo pravzaprav
na boljšem kot pred stoletjem,

ko je 90 odstotkov bogastva v Evropi
imelo le 10 odstotkov ljudi.

Danes imamo t. i. srednjih 40 odstotkov,

ljudi, ki niso v zgornjih 10 %
in ne v spodnjih 50 odstotkih,

to je torej srednji razred,
ki si lasti 20 - 30 odstotkov

skupnega premoženja,
nacionalnega premoženja,

medtem ko so bili pred sto leti revni,
saj srednjega razreda ni bilo.

Gre za pomembno spremembo

in zanimivo je, da se
neenakost premoženja

ni docela vrnila na raven
pred prvo svetovno vojno,

čeprav smo skupno količino premoženja
vrnili na to raven. Ok?

To je skupna vrednost
premoženja glede na prihodek

in vidite lahko, da je predvsem Evropa
skoraj na ravni pred prvo svetovno vojno.

Gre pravzaprav za
dve različni plati zgodbe.

Ena se ukvarja s celotno količino
premoženja, ki ga kopičimo,

in samo po sebi ni nič slabega
v kopičenju veliko premoženja,

sploh, če je razpršeno
in ni koncentrirano.

Osredotočiti se želimo
na dolgoročni razvoj neenakosti premoženja

in na to, kaj se bo zgodilo v prihodnje.

Kako lahko pojasnimo,
da je bila neenakost premoženja

do prve svetovne vojne tako velika
in je še rasla

in kaj to pomeni za prihodnost?

Ponudil vam bom nekaj razlag
in napovedi za prihodnost.

Najprej naj povem,
da je najbrž najboljša razlaga

mnogo večje koncentracije
premoženja kot prihodkov

v dinamičnem, dinastičnem modelu,

kjer posamezniki na dolgi rok
kopičijo premoženje iz različnih razlogov.

Če bi ga kopičili
samo iz cikličnih razlogov,

da bi lahko trošili, ko ostarijo,

potem bi neenakost premoženja

šla bolj ali manj vzporedno
z nivojem neenakosti prihodkov.

A težko bo le
s cikličnim modelom razložiti,

zakaj toliko večja neenakost premoženja
od neenakosti prihodkov,

zato potrebujemo zgodbo,

v kateri je kopičenje premoženja
za ljudi pomembno iz drugih razlogov.

Tipično je, da želijo premoženje
prenesti na novo generacijo, na otroke,

ali pa ga želijo kopičiti zaradi prestiža
in moči, ki spremlja imetje.

Za kopičenje premoženja morajo torej
obstajati razlogi poleg cikličnega,

da bi razložili te podatke.

V velikem delu dinamičnih modelov

kopičenja premoženja
s tako dinastičnim motivom

pride do različnih naključnih
multiplikativnih šokov.

Nekatere družine
imajo denimo veliko otrok,

zato se premoženje deli.

Nekatere jih imajo manj.

So tudi šoki stopnje donosa.

Nekatere družine imajo ogromen
dobiček od kapitala. Druge slabo vlagajo.

Vedno bo obstajala določena mobilnost
v toku premoženja.

Nekateri se vzpnejo, drugi padejo.

Pomembno je, da bo v vsakem modelu

pri dani varianci šokov
ravnotežna raven neenakosti premoženja

strmo naraščajoča funkcija r minus g.

Razlog za to, da je razlika
med stopnjo donosa na premoženje

in stopnjo rasti pomembna,

je intuitivno v tem,
da se začetna neenakost premoženja

veča hitreje, če je r minus g večji.

Enostaven primer:
če je r 5% in g znaša 1%,

morajo lastniki vložiti
le petino kapitala, da bi zagotovili

rast premoženja v enaki meri,
kot raste gospodarstvo.

Tako je lažje krepiti ogromno bogastvo,

saj lahko potrošite štiri petine

pri ničelnem obdavčenju,
ter ponovno vložite petino.

Nekatere družine seveda trošijo več,

druge manj, zato obstaja

določena mobilnost v distribuciji

a povprečno morajo naložiti le petino,

kar omogoča ohranjanje velikih
neenakost premoženja.

Ne bodite presenečeni, če rečem,

da je r lahko vedno večji od g,

saj je bilo tako

večino zgodovine človeštva.

To je bilo na nek način vsem jasno,

in sicer zato, ker je bila rast

blizu nič odstotkov

večino zgodovine človeštva.

Rast je bila morda 0.1, 0.2
ali 0.3 odstotka,

ob zelo počasni rasti prebivalstva

in proizvodnje per capita,

medtem ko stopnja kapitalskega donosa

seveda ni bila ničelna.

Za nepremičnine,

kar je tradicionalna oblika

lastnine v predindustrijskih družbah,
je bila tipično petodstotna.

Vsak bralec Jane Austen to ve.

Če želite letni prihodek 1000 funtov,

morate imeti kapital

v višini 20.000 funtov,

saj je 5% od 20000 prav 1000.

Na nek način je bil to

temelj družbe,

saj je r višji od g

omogočal lastnikom premoženja,

da so živeli od dobička na kapital

ter se ukvarjali z drugimi stvarmi

kot je boj za golo preživetje.

Pomemben zaključek

moje zgodovinske raziskave je,

da več gospodarske rasti ni spremenilo

tega temeljnega dejstva toliko,
kot bi pričakovali.

Seveda je stopnja rasti

po industrijski revoluciji

poskočila, od nič do enega,
dveh odstotkov,

a hkrati je zrasla tudi stopnja donosa

na kapital

in razlika med njima

se ni spremenila.

V 20. stoletju

smo imeli edinstven sklop dogodkov.

Prvič, zelo nizko stopnjo donosa

zaradi šokov vojn leta 1914 in 1945,

uničenja premoženja, inflacije,

bankrota med veliko depresijo,

vse to je spustilo

zasebno stopnjo donosa na premoženje

na nenavadno nizko raven

med letoma 1914 in 1945.

V povojnem obdobju

je bila stopnja rasti nenavadno visoka,

deloma zaradi obnove.

Veste, v Nemčiji, Franciji, na Japonskem

je bila petodstotna rast

med letoma 1950 in 1980

predvsem zaradi obnove

pa tudi zaradi velike demografske rasti,

zaradi baby boom učinka.

To ne bo dolgo trajalo,

vsaj rast prebivalstva

naj bi v prihodnje upadla,

in najboljše projekcije kažejo,

da bo dolgoročna rast bližje

enemu do dvema odstotkoma

in ne štirim ali petim.

Poglejte tole,

to so najboljše ocene

svetovne rasti BDP-ja

ter stopnje donosa na kapital,

povprečne stopnje donosa,

in vidite lahko, da je bila

večino zgodovine

stopnja rasti zelo nizka,

mnogo nižja od stopnje donosa,

v 20. stoletju

pa sta rast prebivalstva,

visoka predvsem v povojnem obdobju,

ter proces obnove

pripeljala rast

bližje stopnji donosa.

To so OZN-ove projekcije prebivalstva,

seveda so negotove.

Morda bomo v prihodnje

vsi imeli veliko otrok

in stopnje rasti bodo višje,

a zaenkrat

so to najboljše projekcije,

in tako bo svetovna rast

upadla in razlika

s stopnjo donosa bo zrasla.

Drug nenavaden dogodek

v 20. stoletju

je bilo, kot rečeno,

uničenje, obdavčenje kapitala,

to je stopnja donosa pred obdavčitvijo.

Taka je po obdavčitvi

in po uničenju,

kar je za dolgo časa prineslo

povprečno stopnjo donosa

po obdavčitvi, po uničenju,

pod raven rasti.

A pred uničenjem,

brez davka, se to ne bi zgodilo.

Ravnotežje med

donosom na kapital in rastjo

je odvisno od številnih faktorjev,

ki jih je težko predvideti:

tehnologija in razvoj

kapitalsko intenzivnih tehnik.

Trenutno so
najbolj kapitalsko intenzivni sektorji

gospodarstva nepremičninski, stanovanjski,

energetski, a v prihodnje

bomo morda v številnih sektorjih imeli
veliko več robotov

in bo v tem večji delež

celotnih zalog kapitala kot danes.

Še daleč od tega smo,

kar se sedaj dogaja

pri nepremičninah, energetiki,

je veliko bolj pomembno kot celotne
zaloge kapitala in kapitalski deleži.

Druga pomembna stvar

je, da obstajajo učinki obsega
pri upravljanju portfeljev

ter finančna kompleksnost,
finančna deregulacija,

kar omogoča višje deleže donosa

velikim portfeljem

in je posebej pomembno

za milijarderje, za velike donacije.

Samo za primer,

tole je s Forbesovega
seznama milijarderjev

v obdobju 1987-2013

in vidite, da so najbogatejši

rasli po šest, sedem odstotkov letno,

v realnem smislu nad inflacijo,

medtem ko je povprečni globalni prihodek,

povprečno svetovno premoženje,

raslo samo za dva odstotka letno.

Enako velja

za velike univerzitetne donacije,

čim večja je začetna donacija,

tem večji je delež donosa.

Kaj lahko storimo?

Najprej potrebujemo

več finančne transparentnosti.

Premalo vemo
o globalnih tokovih premoženja,

zato potrebujemo mednarodni prenos

bančnih informacij.

Potrebujemo globalni register
finančne lastnine,

bolj koordinirano obdavčitev premoženja,

celo nizek davek na premoženje

bo podal informacije,

da lahko politike prilagodimo

opažanjem.

Do neke mere nas boj

proti davčnim oazam

ter avtomatski prenos informacij

silita v to smer.

Tudi drugi načini prerazdelitve premoženja

so privlačni.

Inflacija:

lažje je tiskati denar

kot pisati davčne zakone,
zato je privlačno,

a včasih ne vemo,
kaj bi z denarjem.

V tem je problem.

Razlastitev je privlačna.

Ko se zdi, da so nekateri prebogati,
jih enostavno razlastite.

A to ni zelo učinkovit način

regulacije toka premoženja.

Vojna je še manj učinkovita,

zato imam raje progresivno obdavčitev,

a seveda bo zgodovina (smeh)

izumila svoje načine,

ki bodo verjetno vsebovali

kombinacijo vsega tega.

Hvala.

(aplavz)

Bruno Giussani: Hvala, Thomas Piketty.

Thomas, par stvari bi vas vprašal,

odlično obvladate svoje podatke, seveda,

a vaša teza je,

da je rastoča koncentracija premoženja

nekako naravni trend kapitalizma,

in če temu pustimo prosto pot,

lahko ogrozi sam sistem,

zato pravite, da moramo

uresničiti politike, ki
prerazdelijo premoženje,

vključno z

progresivno obdavčitvijo, itd.

Kako realne so te

v trenutnem političnem stanju?

Kako verjetno je,

da jih bomo izvedli?

T. Piketty: Mislim, da če

pogledate nazaj skozi čas,

je zgodovina prihodkov, premoženja

in obdavčitve polna presenečenj.

Zato nisem vznesen nad tistimi,
ki vnaprej vedo,

kaj se bo ali ne bo zgodilo.

Pred sto leti

so mnogi trdili,

da progresivne obdavčitve ne bo,

pa je.

Še pred petimi leti

so mnogi trdili, da je tajnost

švicarskih bank večna,

da je Švica premočna

za preostali svet,

pa je bilo za spremembo treba le

par sankcij ZDA proti švicarskim bankam,

da zdaj gremo proti
večji finančni transparentnosti.

Zato mislim, da ni tako težko

doseči boljše politične koordinacije.

Nastala bo pogodba

s sodelovanjem polovice svetovnega BDP-ja

z ZDA in EU

in če polovica BDP-ja ni dovolj

za napredek finančne transparentnosti

in minimalni davek
na dobiček multinacionalk,

kaj potem je?

Mislim, da to niso tehnične težave.

Mislim, da lahko napredujemo,

če smo bolj pragmatični do teh stvari,

če imamo prave sankcije

za tiste, ki izkoriščajo finančne sence.

BG: Eden od

protiargumentov je,

da ekonomska neenakost

ni le del kapitalizma,
ampak je eden njegovih motorjev.

Če z ukrepi manjšamo neenakost

in hkrati nižamo rast, denimo.

Kaj pravite na to?

TP: Mislim, da neenakost

sama po sebi ni problem.

Do neke mere lahko

pomaga inovacijam in rasti.

Težava je v stopnji.

Ko neenakost postane skrajna,

potem ne pripomore k rasti,

postane slaba celo zato,

ker spodbuja ohranjanje

neenakosti skozi čas

ter nizko mobilnost.

Denimo, koncentracije premoženja,

kakršne smo imeli v 19. stoletju

in vse do 1. svetovne vojne

v vseh evropskih državah,

niso pripomogle k rasti.

Uničila jih je kombinacija

tragičnih dogodkov in političnih sprememb,

kar ni preprečilo rasti.

Skrajna neenakost lahko škoduje
tudi demokratičnim institucijam,

če ustvarja zelo neenak dostop
do političnega glasu,

in vpliv zasebnega denarja

v politiki ZDA, je, menim,

trenutno skrb vzbujajoč.

Ne želimo se vrniti v take skrajnosti,

v neenakost pred 1. svetovno vojno.

Spodoben delež nacionalnega bogastva

v rokah srednjega razreda ni slaba stvar.

Pravzaprav koristi

tako enakosti kot učinkovitosti.

BG: Na začetku sem omenil,

da so vašo knjigo kritizirali.

Nekatere podatke so kritizirali.

Tudi določen izbor podatkov.

Obtožili so vas jemanja podatkov,

ki so podprli vašo tezo.
Kaj pravite na to?

TP: Zelo sem vesel,

da ta knjiga sproža razpravo.

To je eden njenih namenov.

Razlog, da sem vse podatke objavil

skupaj z natančnimi izračuni

je v tem, da omogočim

odprto razpravo.

Na vsak dvom

sem jasno odgovoril.

Če bi moral knjigo še enkrat napisati,

bi pravzaprav sklenil,

da je rast neenakosti premoženja,

sploh v ZDA,

višja od te, ki je v knjigi.

Nedavna študija Saeza in Zucmana

z novimi podatki,

ki jih tedaj nisem imel, kaže,

da je koncentracija premoženja
v ZDA zrasla

še bolj, kot sem poročal.

Še novi podatki bodo prišli.

Nekateri bodo kazali drugače.

Skoraj tedensko na spletu objavimo

posodobljeno serijo baze podatkov
World Top Income

in to bomo nadaljevali,

sploh v hitro rastočih državah,

in veselim se vseh, ki želijo prispevati

k temu zbiranju podatkov.

Seveda se strinjam,

da ni dovolj

preglednosti o dinamiki premoženja

in dober način za boljše podatke

bi bil skozi davek na premoženje

z nizko začetno stopnjo,

da bi se uskladili

o tem pomembnem razvoju

ter prilagodili politike opažanjem.

Davki so vir znanja,

to pa zdaj najbolj potrebujemo.

BG: Thomas Piketty, najlepša hvala.

Hvala vam.
TP: Hvala (aplavz)