Kako razložiti zavest?

Zavest je temeljni del našega obstoja, pravi filozof David Chalmers: "Ničesar ni, kar bi poznali bolj neposredno ... a hkrati je najskrivnostnejši pojav v vesolju." Z nami deli nekaj načinov o tem, kako razmišljati o filmu, ki se predvaja v naših glavah.

Prav zdaj

se v vaši glavi vrti film.

Je neverjeten film.

Ima 3D grafiko in prostorski zvok

za tisto, kar vidite in slišite prav zdaj,

ampak to je šele začetek.

Vaš film omogoča tudi
vonj in okus in dotik.

Podaja vse občutke vašega telesa,

bolečino, lakoto, orgazme.

Vsebuje čustva;
jezo in srečo.

Kaže spomine, kot so
podobe iz vašega otroštva,

ki se vrtijo pred vami.

In ima stalni komentar,

ki se odvija skupaj s tokom vaše zavesti.

Zvezda tega filma ste vi,

ki vse to neposredno izkušate.

Ta film je vaš tok zavesti,

zaznavanje lastnega uma in sveta.

Zavest je eno od poglavitnih dejstev
človeškega obstoja.

Vsak od nas se zaveda.

Vsakemu od nas se vrti notranji film,

vam in vam in vam.

Ničesar ne poznamo
bolj neposredno od zavesti.

Vsaj o svoji zavesti vem neposredno.

Ne morem zares vedeti, ali se vi zavedate.

Zaradi zavesti se nam zdi
življenje vredno živeti.

Brez zavesti nič v našem življenju
ne bi imelo pomena ali vrednosti.

Hkrati pa je to
najskrivnostnejši pojav v vesolju.

Zakaj se zavedamo?

Zakaj gledamo te notranje filme?

Zakaj nismo le roboti,

ki samo obdelujejo vse te podatke,

in samo proizvajajo vse te reči,

ne da bi ta notranji film zares izkusili?

Ta trenutek nihče ne ve
odgovora na ta vprašanja.

Menim, da bi za vključitev
zavesti v znanost,

potrebovali nekaj res radikalnih idej.

Nekateri menijo, da je znanost o zavesti
povsem nemogoča.

Znanost je, po svoji naravi, objektivna.

Zavest je, po svoji naravi, subjektivna.

Zato nikoli ne more biti
znanosti o zavesti.

Večino dvajsetega stoletja
se to mnenje ni spremenilo.

Psihologi so objektivno
preučevali vedenje,

nevroznanstveniki so objektivno
preučevali možgane,

in nihče ni zavesti niti omenil.

Celo pred tridesetimi leti,
ko se je oblikoval TED,

je bilo opravljenih zelo malo raziskav
na področju zavesti.

Pred približno dvajsetimi leti,

se je vse to začelo spreminjati.

Nevroznanstveniki, kot Francis Crick,

in fiziki, kot Roger Penrose,

so dejali, da je sedaj čas,
da znanost napade zavest.

In od tedaj imamo pravo eksplozijo,

razcvet znanstvenih raziskav
na področju zavesti.

In te raziskave so bile čudovite.
Bile so odlične.

A so do sedaj imele v sebi tudi
nekaj temeljnih omejitev.

Glavni del znanosti o zavesti
v zadnjih letih

je bil iskanje medsebojnih povezav,

medsebojnih povezav med
določenimi deli možganov

in določenimi stanji zavesti.

Nekaj takih raziskav smo videli
s strani Nancy Kanwisher

kot je tudi čudovita raziskava,

ki jo je predstavila
pred nekaj minutami.

Zdaj veliko bolje razumemo
tiste dele možganov,

ki sodelujejo pri zavestnih izkušnjah,

kot so gledanje obrazov

ali občutenje bolečine,

ali biti vesel.

A to je še vedno
znanost medsebojnih povezav.

Ni znanost razlag.

Vemo, da ta območja možganov

sodelujejo pri določenih
zavestnih izkušnjah,

a ne vemo, zakaj.

To rad opišem tako:

da to delo nevroznanstvenikov

odgovarja na nekatera vprašanja,
ki jih imamo o zavesti.

O tem, kaj delajo
določeni deli možganov

in s čim so povezani.

A z drugega vidika, so to lahki problemi.

Ne podcenjujem nevroznanstvenikov.

Ni zares lahkih vprašanj
na področju zavesti.

A to se ne dotika prave skrivnosti,

ki je v središču te tematike:

zakaj sploh mora vso
fizično delovanje v možganih

spremljati tudi zavest?

Zakaj sploh obstaja ta
subjektivni notranji film?

Ta trenutek se nam sploh ne sanja, zakaj.

In lahko bi rekli,

pustimo nevroznanosti nekaj let.

Izkazalo se bo, da je to
še en nastajajoč pojav,

kot prometni zamaški,
kot orkanske nevihte,

kot življenje in bomo že našli odgovor.

Klasični primeri nastajanja,

so vsi primeri nastajajočega vedenja,

kako se obnaša prometni zastoj,

kako deluje orkanska nevihta,

kako se razmnožuje živ organizem

in kako se prilagaja in presnavlja,

vsa so vprašanja o objektivnem delovanju.

To bi lahko prenesli na človeške možgane,

za razlago nekaterih vedenj

in funkcij človeških možganov

kot nastajajočih pojavov:

kako hodimo, kako govorimo,
kako igramo šah,

vsa ta vprašanja o vedenju.

A ko pridemo do zavesti,

so vprašanja glede vedenja
ena lažjih.

Ko pride do težkega vprašanja,

vprašanja, zakaj je tako,

da je vse to vedenje
pospremljeno s subjektivno izkušnjo?

In tukaj standardna paradigma nastajanja,

celo standardna paradigma nevroznanosti,

do sedaj nimata veliko za povedati.

Po srcu sem znanstveni materialist.

Hočem znanstveno teorijo zavesti,
ki deluje.

Dolgo časa sem si razbijal glavo

in iskal teorijo zavesti

v povsem fizičnem pomenu,

ki bi delovala.

A sčasoma sem prišel do zaključka,

da to ne deluje iz
čisto sistematičnih razlogov.

To je dolga zgodba,

a bistvo je, da to, kar dobite
iz povsem zreduciranih razlag,

v čisto fizičnem pomenu,
na osnovi možganov,

so zgodbe o delovanju sistema,

o njegovi strukturi, dinamiki,

vedenju, ki ga povzroča,

odlično za reševanje lahkih problemov -

kako se vedemo, kako delujemo -

a ko pridemo do subjektivne izkušnje -

zakaj je to čutiti
kot nekaj od znotraj? -

to je nekaj temeljno novega,

in je vedno tisto naslednje vprašanje.

Tako mislim, da smo prišli
na neprehodno točko.

Imamo to čudovito verigo razlag,

ki smo je navajeni,
kjer fizika razlaga kemijo,

kemija razlaga biologijo,

biologija razlaga dele psihologije.

A zavest nekako ne sodi v ta kontekst.

Na eni strani je dejstvo,
da se zavedamo.

Po drugi strani,

ne vemo, kako jo vključiti v naš
znanstveni pogled na svet.

Zato mislim, da je v tem trenutku
zavest neke vrste anomalija,

ki jo moramo vključiti
v naš pogled na svet,

a še ne vemo, kako.

Ko se soočimo s tako anomalijo,

so mogoče potrebne radikalne ideje

in mislim, da potrebujemo eno ali dve,

ki se spočetka zdita nori,

preden se lahko spoprimemo z zavestjo
na znanstven način.

Obstaja nekaj kandidatk
za te nore ideje.

Moj prijatelj, Dan Dennett,
ki je danes tu, ima eno.

Po njegovem sploh ni
težkega problema na področju zavesti

Da cela ideja notranjega
subjektivnega filma

vključuje neko vrsto iluzije ali zmede.

Potrebno je samo razložiti
objektivne funkcije, vedenje možganov.

in s tem smo pojasnili vse,
kar je treba pojasniti.

Jaz pravim, zaploskajmo mu.

To je taka radikalna ideja,
ki bi jo morali raziskati.

Če želite imeti povsem
zreducirano teorijo zavesti,

ki temelji na možganih.

Istočasno je zame in mnoge druge

ta pogled preveč podoben
enostavnemu zanikanju obstoja zavesti

da bi bil zadovoljiv.

Zato bom šel v drugo smer.

V času, ki ga še imamo,

bi želel raziskati dve nori ideji,

ki bi lahko bili obetavni.

Prva nora ideja je,
da je zavest temeljna.

Fiziki včasih nekatere elemente vesolja
označijo za temeljne zidake:

prostor in čas in masa.

Zastavijo temeljne zakone, ki jim vladajo,

zakone gravitacije
ali kvantne mehanike.

Te temeljne lastnosti in zakoni

niso razloženi z nečim še bolj osnovnim.

Namesto tega so razumljeni kot osnova
iz katerih se gradi svet.

Občasno se ta seznam razširi.

V devetnajstem stoletju
je Maxwell ugotovil,

da ne morete razložiti
elektromagnetnih pojavov

z obstoječimi osnovami -

prostor, čas, masa, Newtonovi zakoni -

zato je osnoval temeljne zakone
elektromagnetizma

in postavil električni naboj
kot temeljni element,

ki mu ti zakoni vladajo.

Mislim, da smo v
podobnem položaju glede zavesti.

Če zavesti ne morete razložiti
z obstoječimi temeljnimi pojmi -

prostor, čas, masa, naboj -

potem je stvar logike,
da morate seznam razširiti.

Naravno je torej postaviti prav zavest
kot nekaj temeljnega,

temeljni gradnik narave.

To ne pomeni, da nenadoma
z njo ne morete biti znanstveni.

To vam odpre pot, da se
z njo znanstveno ukvarjate.

Potem moramo preučiti temeljne zakone,
ki zavesti vladajo,

zakone, ki zavest povezujejo
z ostalimi temelji:

prostor, čas, masa, fizični procesi.

Fiziki včasih pravijo, da želimo
tako preproste temeljne zakone,

da bi jih lahko napisali na majico.

Mislim, da je to podobno položaju,
v katerem smo pri zavesti.

Želimo tako preproste temeljne zakone,
da bi jih lahko napisali na majico.

Ne vemo še, kaj so ti zakoni,

a to je, kar iščemo.

Druga nora ideja je,
da je zavest nekaj univerzalnega.

Vsak sistem bi lahko imel
neko stopnjo zavesti.

Ta nazor se včasih imenuje 'panpsihizem':

'pan' za vse in 'psih' za um,

vsak sistem ima zavest,

ne le ljudje, psi, miši, muhe,

ampak celo mikrobi Roba Knighta,

elementarni delci.

Celo foton ima neko stopnjo zavesti.

To ne pomeni, da so fotoni
inteligentni ali misleči.

To ne pomeni, da se foton
spopada s tesnobo,

ker misli: "Ah, vedno frčim naokrog
s skoraj svetlobno hitrostjo.

Nikoli se ne morem ustaviti,
da bi povohal cvetlice."

Ne, ni tako.

A fotoni bi lahko imeli elemente
surovega, subjektivnega občutka,

neke vrste primitiven predhodnik zavesti.

To se vam lahko zdi malce noro.

Le zakaj bi nekdo pomislil na kaj takega?

Nekaj motivacije prihaja
iz prve nore ideje:

da je zavest temeljna.

Če je temeljna, kot prostor, čas in masa,

je naravno sklepati,
da je mogoče tudi univerzalna,

tako kot so oni.

Vredno si je zapomniti,
da čeprav se nam ideja zdi čudna,

je veliko manj čudna ljudem
iz različnih kultur,

kjer je človeški um veliko bolj
skladen z naravo.

Globlji motiv prihaja iz ideje,

da je mogoče najpreprostejši
in najboljši način

za odkritje temeljnih zakonov,
ki povezujejo zavest in fizično obdelavo,

povezava zavesti z informacijami.

Kjerkoli se obdelujejo informacije,
obstaja tudi zavest.

Zapletena obdelava informacij,
kot pri ljudeh,

zapletena zavest.

Enostavna obdelava,

preprosta zavest.

Zares razburljiva novica zadnjih let
je znanstvenik, Giulio Tononi,

ki se je oprl na tako teorijo

in jo podrobno razvil
z matematično teorijo.

Ima matematično mero
integracije informacij,

ki jo imenuje phi,

merjenje količine informacij,
ki so vključene v sistem.

In meni, da gre phi
skupaj z zavestjo.

Torej v človeških možganih
je visoka stopnja integracije informacij,

visoka stopnja phi,

veliko zavesti.

Pri miših, srednja stopnja
integracije informacij,

še vedno omembe vredno,
kar resna mera zavesti,

A ko se spustite k črvom,
mikrobom, delcem,

količina phi pade.

Količina sprejemanja informacij pade,
a je še vedno več od nič.

Po Tononijevi teoriji,

bo tam še vedno ne-nična
stopnja zavesti.

Pravzaprav predlaga
temeljni zakon zavesti:

visok phi, visoka stopnja zavesti.

Ne vem, ali ima teorija prav,

a je v tem trenutku mogoče vodilna teorija
v znanosti o zavesti.

Uporabili so jo za integracijo
cele vrste znanstvenih podatkov

in ima lepo lastnost,

da je res dovolj preprosta,
da jo napišete na majico.

Še zadnji motiv je,

da nam panpsihizem lahko morda pomaga
integrirati zavest v fizični svet.

Fiziki in filozofi so pogosto opazili,

da je fizika nenavadno abstraktna.

Opisuje strukturo realnosti
z uporabo kopice enačb,

a nam ne razlaga realnosti,
ki je v njenem ozadju.

Kot je dejal Stephen Hawking,

kaj daje žar enačbam?

S stališča panpsihistov
lahko pustite fizikalne enačbe kot so,

a jih jemljete, kot da opisujejo
tok zavesti.

Kajti to konec koncev fizika počne,
opisuje tok zavesti.

S tega vidika je zavest tisto,
kar daje enačbam žar.

S tega vidika, zavest ne obstaja
zunaj fizičnega sveta,

kot nekaj dodatnega.

Je prav tu v njegovem središču.

Ta, panpsihistični pogled,
ima po mojem mnenju

potencial, da preoblikuje
naš odnos z naravo

in ima morda precej resne
socialne in etične posledice.

Nekatere od teh so
mogoče v nasprotju z občutki.

Nekoč sem menil, da ne bi smel pojesti
ničesar z zavestjo,

zato bi moral biti vegetarijanec.

Če ste panpsihist in zavzamete to stališče,
boste zelo lačni.

Zato, če pomislite,
lahko to zelo preoblikuje vaša načela,

bodisi na področju etike
in moralnih vprašanj;

ne samo dejstvo zavesti,
ampak stopnja in kompleksnost zavesti.

Naravno se je vprašati o zavesti
v drugih sistemih - računalnikih.

Kaj pa umetno inteligentni istem
v filmu "Ona", Samantha?

Ali ima zavest?

Če pogledate z informacijskega,
panpsihističnega vidika,

sta tu gotovo zapletena
obdelava informacij in integracija,

zato je odgovor najverjetneje, ja,
ima zavest.

In če je to res, se pojavijo
precej resna etična vprašanja

o etiki razvoja inteligentnih računalnikov

pa tudi o etiki njihovega ugašanja.

Končno bi lahko vprašali o zavesti
celotnih skupin, planeta.

Ima Kanada svojo zavest?

Ali bolj lokalno,

ali ima integrirana skupina,
kot je občinstvo na TED konferenci,

ali imamo v tem trenutku
kolektivno TED zavest,

notranji film za to TED skupino,

ki se razlikuje od notranjih filmov

vsakega posameznika?

Odgovora ne poznam,
a mislim, da je eno od tistih,

ki ga je vredno resno preučiti.

Ta panpsihistični pogled je radikalen

in ne vem ali je pravilen.

Veliko bolj zaupam prvi nori ideji,
da je zavest temeljna,

kot drugi, da je univerzalna.

Ta pogled sproža številna vprašanja

in skriva številne izzive,
na primer:

kako se vsi ti mali koščki zavesti
seštevajo v to kompleksno zavest,

ki jo ljubimo in poznamo.

Če bomo odgovorili na ta vprašanja,

mislim, da bomo na dobri poti
k resni teoriji o zavesti.

Če ne... To je morda najtežji problem
v znanosti in filozofiji.

Ne moremo pričakovati rešitve čez noč.

A mislim, da jo bomo sčasoma našli.

Razumevanje zavesti, je resnično ključ.

Tako do razumevanja vesolja,
kot tudi nas samih.

Mogoče potrebujemo samo pravo noro idejo.

Hvala.

(Aplavz)