Ne-glasovanje ne obstaja

Mnogi govorijo, kako pomembno je glasovati, da je to naša državljanska dolžnost in odgovornost vsakega odraslega. Eric Liu se s tem strinja, meni pa tudi, da je treba glasovalnim skrinjicam vrniti veselje. Nekdanji pisec političnih govorov razloži, kako s svojo ekipo spodbuja kulturo glasovanja pred volitvami v ZDA leta 2016, ter zaključi z močnim apelom, zakaj bi se vsi, ki imajo volilno pravico, na dan glasovanja morali pojaviti na volišču.

Zakaj bi si delali sitnosti?

Igra je manipulirana.

Moj glas ne šteje.

Izbira je grozna.

Volitve so za zgube.

Morda tudi vas prešinja kaj takega.

Morda ste to celo izrekli.

Ne bi bili edini
in ne bi se popolnoma motili.

Igra politike je danes
v mnogočem manipulirana.

Kako bi sicer več kot polovico
davčnih olajšav

imelo najbogatejših pet
odstotkov Američanov?

In izbira je pogosto res grozna.

Za ljudi vseh političnih nazorov

so glavni dokaz predsedniške volitve 2016.

A katerokoli leto pogledate na glasovnico,

boste našli malo navdiha.

Vsemu navkljub menim,
da so volitve pomembne.

In naj se sliši še tako noro,

verjamem, da lahko vrnemo
veselje do glasovanja.

Rad bi vam povedal, kako in zakaj.

Nekoč so bile volitve v Ameriki zabavne,

ni šlo le za turobno dolžnost
priti na volišče.

Ta čas se imenuje
"večina ameriške zgodovine".

(Smeh)

Od revolucije
do boja za državljanske pravice

so ZDA imele živo

močno participatorno
in glasno kulturo glasovanja.

Šlo je za ulično gledališče,
razprave na prostem, post in gostijo,

zdravice, parade in krese.

V 19. stoletju so priseljenci
in urbani politični stroji

podžgali kulturo glasovanja.

Ta kultura je z vsakim
novim valom volivcev rasla.

Med obnovo,
ko so novi afroameriški volivci,

novi afroameriški državljani

začeli izvajati svoje pravice,

so praznovali s paradami,

ki so emancipacijo povezovale
z novo pravico do glasovanja.

Nekaj desetletij kasneje so sufražetke

v svoj boj dodale duh teatralnosti,

ko so v belih oblekah marširale
z zahtevami po volilni pravici.

Gibanje za državljanske pravice,

ki je zahtevalo izpolnitev obljube
po enakopravnem državljanstvu,

ki jo je bil prevaral Jim Crow,

je volitve postavilo v središče.

Od poletja svobode do pohoda v Selmi

je ta generacija aktivistov
vedela, da so volitve pomembne

in da je spektakel ter prikaz moči

ključen za pridobitev moči.

A od Selme in zakona o volilni pravici
je minilo preko pol stoletja

in v minulih desetletjih

je ta fizični izraz kulture volitev

skoraj izginil.

Ubila sta ga televizija

in za njo internet.

Kavč je nadomestil parlament.

Ekrani so iz državljanov
naredili gledalce.

In čeprav je fino deliti
politične meme na družabnih omrežjih,

je to bolj tiha oblika državljanstva.

Sociologinja Sherry Turkle to imenuje
"biti sami skupaj".

Danes potrebujemo

volilno kulturo, kjer bomo skupaj skupaj,

osebno,

glasno in strastno,

tako volitve ne bodo kot
"pojej zelenjavo" ali "opravi dolžnost",

temveč kot "pridruži se klubu"

ali "vstopi v stranko".

Zamislite si, da bi se po vsej državi,

lokalno, ampak povsod,

trudili oživiti osebne pristope

k sodelovanju in agitiranju,

dogodke na prostem,
kjer bi kandidate smešili

ter hvalili skozi satiro,

impromptu govore državljanov,

javne razprave v gostilnah,

politično umetnost na ulicah,
ročno narejene posterje in slike,

koncertno bitko glasbenikov,
ki predstavljajo svoje kandidate.

Morda se to sliši
kot vrnitev v 18. stoletje,

a ni treba, da je tako,

nič bolj kot broadwayski Hamilton,

ki je tako živo moderen.

Dejstvo je, da po vsem svetu

milijoni ljudi danes volijo na ta način.

V Indiji so volitve pisani
dogodek v skupnosti.

V Braziliji je volilni dan
prazničen, karnevalski.

Na Tajvanu in v Hong Kongu
gre za predstavo,

privlačen spektakel

uličnega gledališča volitev.

Vprašali boste, kdo v ZDA ima čas za to.

Povem vam,

da povprečen Američan
gleda TV pet ur na dan.

Rekli boste: "Kdo je motiviran?"

Povem vam,

vsak državljan, ki hoče biti
viden in slišan,

ne kot okrasek, ne kot fraza,

temveč kot deležnik, ustvarjalec.

Kako naj to dosežemo?

Tako, da to naredimo.

Zato smo s skupino kolegov

ustvarili projekt "Veselje do glasovanja".

V štirih mestih v ZDA,

Filadelfija, Miami,

Akron (Ohio) in Wichita (Kansas),

smo zbrali umetnike in aktiviste,

učitelje, politike, sosede, navadne ljudi,

da se združijo v projekte,

ki bodo spodbujali
lokalno kulturo glasovanja.

V Miamiju so to celonočne zabave
z znanimi didžeji,

kamor lahko pridete samo,
če pokažete, da ste registriran volivec.

V Akronu uprizarjajo politične igre

na tovornjaku,

ki vozi skozi soseske.

V Filadelfiji

gre za igro iskanja z volitvami povezanih
skrivnosti v starem delu mesta.

V Wichiti ustvarjajo
kompilacije in grafite

in v North Endu pozivajo na volitve.

Dvajset takih projektov je

in vsi so posebno lepi in raznoliki

in spreminjajo ljudi.

Naj vam jih nekaj opišem.

V Miamiju smo najeli

mladega umetnika Atomica,

ki ustvarja živahne slike
za nalepke "glasoval sem".

A Atomico ni nikoli glasoval.

Še registriral se ni.

Ko je delal te nalepke,

je tudi premagal strah pred politiko.

Registriral se je,

se informiral o prihajajočih volitvah

in na volilni dan ni samo delil nalepk,

ampak volivce nagovarjal, naj volijo,

ter z mimoidočimi govoril o volitvah.

V Akronu je gledališka skupina
Wandering Aesthetics

pripravila igre na tovornjaku.

V ta namen so javnost pozvali,

naj prispeva govore,
monologe, dialoge, pesmi,

dele česarkoli,
kar bi se dalo na glas prebrati

in sestaviti v predstavo.

Dobili so na ducate prispevkov.

Eno od pesmi

je napisalo devet učencev angleščine,

ki so bili latinskoameriški
migranti delavci

iz bližnjega Hartvilla v Ohiu.

Rad bi vam prebral to pesem.

Naslov je "Veselje do glasovanja".

"Rad bi prvič volil,

ker se stvari za
Latinoameričane spreminjajo.

Bal sem se duhov.

Zdaj se bojim ljudi.

Več nasilja in rasizma je.

Volitve to lahko spremenijo.

Zid na meji ni nič.

Le zid je.

Zid sramote je nekaj.

Pomembno je glasovati,

da podremo zid sramote.

V mojem srcu je strast.

Glasovanje mi da glas in moč.

Lahko nekaj dosežem."

Pri projektu "Veselje do glasovanja"
ne gre samo za veselje.

Gre za neko strast.

Gre za občutek, za vero

in to ni samo delo naše organizacije.

Po vsej državi ta trenutek

priseljenci, mladi, veterani,
ljudje z različnimi ozadji

prihajajo skupaj in ustvarjajo
take strastne, vesele aktivnosti,

povezane z volitvami,

v rdečih in modrih zveznih državah,
v mestih in na podeželju,

ljudje vseh političnih ozadij.

Skupno jim je enostavno tole:

aktivni so tam, kjer živijo.

Ne pozabite,
državljanstvo je vedno lokalno.

Ko politiki ostanejo samo
predsedniške volitve,

samo kričimo v ekrane
in se izmučeni zgrudimo.

Ko gre v politiki za nas,

ko sosedje in drugi člani skupnosti

pridejo skupaj in ustvarijo
skupen glas, skupno domišljijo,

se spomnimo,
da so te stvari pomembne.

Spomnimo se, da gre za samovlado.

Kar me vrne na začetek.

Zakaj nam je mar?

Samo en odgovor je.

Glasovanje je pomembno,
ker gre za delovanje vere.

Gre za odziv skupnega interesa,
zaradi katerega družbe cvetijo.

Ko volimo, četudi iz jeze,

smo del skupnega
kreativnega skoka v neznano.

Glasovanje nam daje moč,
ki si jo želimo imeti.

Ni naključje, da sta se
demokracija in gledališče

pojavila v antičnih Atenah
približno sočasno.

Oba posameznika
izbezata iz zasebne sfere.

Oba prineseta pomembno
javno izkušnjo skupnega rituala.

Oba spodbudita domišljijo,

ki nas opomni,
da so vse vezi, vsi stiki

izmišljeni in jih lahko
na novo premislimo.

Ta trenutek,

ko razmišljamo o pomenu domišljije,

je tako temeljnega pomena,

naša zmožnost ujeti tega duha

in ta pomen,

da je tam zunaj nekaj večjega,

pa ni samo stvar tehničnega znanja.

Ne gre samo za čas in veščine.

Gre za duha.

Naj vam odgovorim, zakaj naj nam bo mar.

Odgovor bo manj poduhovljen
in bolj direkten.

Zakaj glasovati?

Ker "ne-glasovanje" ne obstaja.

Ne-glasovanje je glasovanje

za vse, kar sovražite.

Ne-glasovanje ne more biti
dejanje načelnega pasivnega odpora,

temveč gre za aktivno predajo moči

tistim, katerih interesi
so vašim nasprotni,

tistim, ki bodo z veseljem
izkoristili vašo odsotnost.

Ne-glasovanje je za reve.

Zamislite si, kje bi bila ta država,

če bi vsi, ki so leta 2010
ustvarili čajansko gibanje,

mislili, da je politika preveč kaotična,

volitve prezapletene.

Ni možnosti,
da bi naši glasovi kaj veljali.

Niso se samoutišali.

Prišli so

in s prisotnostjo
spremenili ameriško politiko.

Kaj ko bi se pristaši Donalda Trumpa
in Bernieja Sandersa

odločili, da ne bodo razburkali
političnega statusa quo

ter razdrli okvirja nekoč mogočega

v ameriški politiki.

To so storili z glasovanjem.

Živimo v času, ki je razdeljen,
pogosto zelo temačen,

kjer se na levi in desni
veliko govori o revoluciji

in da mora revolucija
razburkati vsakdanjo demokracijo.

Tako je to:

vsakdanja demokracija
že omogoča revolucijo.

Na predsedniških volitvah 2012

je bilo mladih, Latinoameričanov,

azijskih Američanov, revnih,

na volišču manj kot polovica.

Leta 2014 je bila na vmesnih volitvah
volilna udeležba 36-odstotna,

kar je najmanj v zadnjih 70 letih.

Na povprečnih lokalnih volitvah

je udeležba okoli 20-odstotna.

Zamislite si 100-odstotno udeležbo.

Zamislite si 100 odstotkov.

Mobilizirajte 100 odstotkov

pa bomo čez noč imeli revolucijo.

Čez noč se bodo politične prioritete
te države dramatično spremenile

in vsak nivo vladanja
bo radikalno bolj odziven

za vse ljudi.

Kako bi mobilizirali 100 odstotkov?

Upreti se moramo poskusom

po vsej državi,

da bi otežili glasovanje.

Hkrati pa moramo aktivno ustvarjati
pozitivno kulturo glasovanja,

ki ji bodo ljudje želeli pripadati,

biti del nje, jo izkusiti skupaj.

Najti moramo namen.

Ustvariti moramo veselje.

Ja, imejmo revolucijo,

revolucijo duha, idej,

politike in sodelovanja,

revolucijo proti cinizmu,

proti samouresničujočemu se
občutku nemoči.

Z glasovanjem ustvarimo revolucijo

in ko smo že pri tem,

tudi uživajmo.

Hvala lepa.

(aplavz)