Zakaj imamo muzeje? - J. V. Maranto

Ogled celotne lekcije: http://ed.ted.com/lessons/why-do-we-have-museums-j-v-maranto

Muzeji so že preko dva tisoč let del človeške zgodovine - vendar niso bili vedno taki kot danes. J. V. Maranto razkrije razvoj muzejev, od prvega iz leta 530 pred našim štetjem (vodila ga je princesa) do čudaških predstav PT Barnuma in ostalega.

Lekcija: J. V. Maranto, animacija: Zedem Media.

Pozdravljeni!
Pa začnimo z ogledom.

Dobrodošli v muzej muzejev.

Muzeji so že več kot dva tisoč let
del človeške zgodovine.

Vendar niso bili vedno taki kot danes.

Zgodovina muzejev je mnogo daljša
in bolj nenavadna, kot si mislite.

Začeli bomo tu, v grškem krilu.

Beseda muzej izhaja iz grščine: mouseion

so bili templji, zgrajeni za Muze,
boginje umetnosti in znanosti.

Ljudje so prosili Muze,
naj ščitijo akademike

in podelijo domiselnost tistim,
ki so si to zaslužili.

Templji so bili polni darov, kot so kipi,

mozaiki,

zapleteni znanstveni stroji,

poetski in literarni zapisi

in druga darila, ki so dokazovala,
da je navaden smrtnik

vreden božanskega navdiha.

Prispeli smo v mezopotamsko krilo.

Prvi muzej je nastal leta 530
pred našim štetjem v današnjem Iraku.

Prva kuratorka je bila kar princesa.

Enigaldi-Nana je začela zbirati
mezopotamske starine

v svoji hiši v E-Gig-Paru.

Ko so arheologi območje izkopali,

so našli na ducate predmetov,
urejenih v vrste,

z glinenimi oznakami v treh jezikih.

Njene zabave so bile gotovo zanimive.

Tradicija zbiranja in prikazovanja
nenavadnih stvari se je prijela,

kot lahko vidite tule
v krilu rimskega cesarstva.

Hiše zakladov politikov in generalov

so bile polne vojnega plena,

v kraljevih zverinjakih
so bile na ogled eksotične živali,

posebej ob priložnostih,
kot so bili gladiatorski boji.

Tule vidite leva in gladiatorja

in hišnika, no, on bi seveda
moral biti v tem krilu.

Gremo naprej, kar hitro.

Naslednji korak v razvoju muzejev
je prišel v renesansi,

ko se je po skoraj tisoč letih
zahodne nevednosti

vrnilo zanimanje za raziskovanje narave.

Omare radovednosti,
znane tudi kot "Wunderkammers",

so bile zbirke predmetov, ki so delovale
kot neke vrste fizična enciklopedija,

ki je prikazovala najdeno.

Stopimo v tole omaro.
Takole. Pazite na plašče.

Gremo pogledat omaro Oleja Worma.

Ena najbolj uglednih takih omar

je pripadala bogatemu naturalistu
iz 17. stoletja,

starinarju in zdravniku Oleju Wormu.

Zbiral je primerke iz narave,

človeška okostja,

starodavna runska besedila

in predmete iz Novega sveta.

V drugih omarah radovednosti

so našli genetske anomalije,

drage kamne,

umetniška dela

ter verske in zgodovinske predmete.

Opa. Tega se nočete dotakniti.

Te omare so bile zasebne,
pogosto v rezidencah,

urejali so jih lastniki,
vladarji in aristokrati,

pa tudi trgovci in prvi znanstveniki.

Slišite cirkuške orgle?

V 40. letih 19. stoletja

je podjetni mladenič Phineas T. Barnum

kupil nekaj najbolj znanih
evropskih omar radovednosti

ter odprl Barnumov Ameriški muzej
v New Yorku.

Osupljiva mešanica živalskega vrta,

predavalnice,

muzeja voščenih lutk,

gledališča

in nenavadnih pojavov,
znana po eklektičnih prebivalcih,

kot so bili medvedi,

sloni,

akrobati,

velikani,

siamski dvojčki,

morska deklica s Fidžija

in gospa z brado,

poleg kupa modernih naprav
in znanstvenih inštrumentov.

Muzeji, odprti za javnost,
so relativno nov pojav.

Pred Barnumom so bili prvi muzeji

dostopni samo višjemu in srednjemu sloju,

in to samo določene dni.

Obiskovalci so morali vnaprej

pisno zaprositi za obisk

in vsak dan so lahko vstopile
le majhne skupine.

Louvre je vsem ljudem dovolil vstop,

a le tri dni na teden.

V 19. stoletju

so začeli nastajati muzeji,
kakršne poznamo danes.

Nastale so institucije,
kot je Smithsonian,

kjer je predmete mogoče videti
in študirati, ne samo hraniti.

Posebej ameriški muzeji

so naročali eksperimente

in najemali raziskovalce,
da so iskali primerke iz narave.

Muzeji so postali središča za študij,
za umetniška in znanstvena odkritja.

To pogosto imenujemo doba muzejev.

Dandanes so muzeji dostopni vsem,

so kraji za učenje in raziskave

in postajajo vse bolj
praktične institucije.

A vprašanje, kdo lahko gre tja,
je še vedno pomembno,

saj cene vstopnic
včasih preprečijo vstop

tistim bodočim učenjakom, umetnikom
in iskalcem božanskega navdiha,

ki si tega ne morejo privoščiti.

Hvala, da ste prišli,

ustavite se tudi v muzejski trgovini
muzejskih trgovin, ko boste odhajali.