Kako nekatere otroke pripravljamo za fakulteto- nekatere pa za zapor

V Združenih državah sta 2 instituciji, ki vodita najstnike na poti v odraslost: fakulteta in zapor. Sociologinja Alice Goffman je preživela 6 let v težavni soseski v Filadelfiji in na lastni koži doživela kako otroci afriško-ameriškega in latino ozadja drvijo po poti v zapor - začenši z zelo majhnimi kršitvami. V čutnem govoru se vpraša tudi: "Zakaj ponujamo samo lisice in zaporno kazen?".

Na poti ameriških otrok v odraslost,

sta dve instituciji, ki igrata
pomembno vlogo.

O prvi neprestano veliko poslušamo:
fakulteta.

Nekateri se še spomnite navdušenja,
ki ste ga čutili,

ko ste se pripravljali za faks.

Nekateri ste v tem trenutku še študentje

in ta občutek navdušenja še vedno čutite.

Faks ima kar nekaj pomanjkljivosti.

Je drag in mlade ljudi porine v dolgove.

A ne glede na vse, je še vedno
dobra izbira.

Mladina s faksa odide s ponosom in
zelo dobrimi prijatelji,

ter z veliko znanja o svetu.

In, kar je morda najpomembnejše,

z boljšimi možnostmi za trg dela,
kot so jih imeli prej.

Danes pa bi vam rada govorila
o tisti drugi instituciji,

ki prav tako igra pomembno vlogo na poti
v odraslost v Združenih državah.

Ta institucija pa je zapor.

Mladina na tej poti se srečuje
s častniki za pogojni odpust,

namesto z učitelji.

Namesto na predavanja hodijo na sodišče.

Njihov prvi letnik zamenja pot
v popravni dom.

Komaj so dopolnili 20 let,

nimajo diplom iz Angleščine ali
Poslovanja,

imajo pa kazensko evidenco.

Tudi ta institucija nas veliko stane,

okoli 40 000 dolarjev na leto,

zato, da mladino pošiljamo v zapor
v New Jerseyu.

A v tem primeru so davkoplačevalci tisti,
ki plačujejo

in tisto, kar otroci dobijo v mrzlih
zaporniških celicah,

je trajno zaznamovanost,
ko se vrnejo domov

in se prijavijo za delo.

Vedno več otrok gre po tej poti
v odraslost,

več kot kdajkoli prej v Združenih državah
in to zato, ker je v zadnjih 40-ih letih

stopnja prestajanja zaporne kazni
zrasla za 700 procentov.

Imam en diapozitiv za ta govor.

Tukaj je.

To je naša stopnja prestajanja kazni,

približno 716 ljudi na 100 000
v populaciji.

Tu so navedene države OESR.

Kar je pomembno so revni otroci,
ki ji pošiljamo v zapor,

premnogi afriško-ameriškega
in latino ozadja,

zato da lahko zapor trdno stoji
med mladimi, ki si želijo uspeti

in izpolnitvijo ameriških sanj.

Problem je v bistvu dosti hujši,
kot to,

ker ne pošiljamo v zapor samo
ubogih otrok,

a jim nalagamo še sodne stroške,

z omejitvami za pogojni izpust

in sodnimi nalogi

pa jih prosimo, da živijo v domovih
za resocialzacijo in hišnem priporu,

ter da naj se pogajajo s policijo,

ki vstopa v ne-belske revne skupnosti ,

a ne z namenom zagotavljanja varnosti,

temveč zato, da izpolnijo normo aretacij
in polnijo občinske blagajne.

To je slaba stran tega našega
zgodovinskega poskusa kazni:

mladina, ki jo neprestano skrbi, kdaj jih
bo nekdo ustavil, pregledal in aretiral.

Pa ne samo na ulicah,
tudi v njihovih domovih,

v šolah in v službi.

Za to drugo pot na poti v odraslost
sem se začela zanimati,

ko sem bila še študentka

na Univerzi v Pensilvaniji,

v začetku leta 2000.

Penn leži v zgodovinski
afriško-ameriški soseski.

Tako imate v bistvu 2 vzporedni poti,
ki se dogajata istočasno:

otroke, ki obiskujejo to elitno in zasebno
univerzo,

ter otroke iz sosednje soseske,

nekatere, ki bodo šli na faks,

ter mnoge, ki jih pošiljajo v zapor.

V drugem letniku sem začela poučevati
mlado žensko, ki je bila v srednji šoli

in je živela slabih 10 minut od univerze.

Kmalu zatem je njen bratranec prišel
iz centra za mladostniški pripor.

Star je bil 15, prvi letnik srednje šole.

Počasi sem ga začela spoznavati,
njegove prijatelje in družino

in prosila sem ga za dovoljenje,
da bi pisala o njem

za svoje diplomsko delo.

To delo je postalo dizertacija
za Princeton

in je sedaj knjiga.

Pred koncem drugega letnika

pa sem se že preslila v sosesko
in tam preživela šest let,

ter poskušala razumeti s čim se soočajo
mladi ljudje, ko so dovolj stari.

V prvem tednu, ko sem bila tam,

sem videla 2 fantka, stara 5 in 7 let ,

ki sta se lovila,

kjer je starejši fantek lovil mlajšega.

Igral je policaja.

Ko je policaj ujel mlajšega fanta,

ga je porinil ob tla,

ga vklenil z namišljenimi lisicami,

mu vzel kovanec iz žepa,

rekoč: "Tole ti bom zasegel."

Otroka je spraševal,
ali ima pri sebi kaj drog,

ali če ima kak zaporni nalog.

Velikokrat sem videla to igro,

dostikrat so otroci prenehali bežati

in se ulegli na tla

z rokami nad glavo ali obrazom ob steno.

En drugemu so vpili:

"Zaprl te bom.

Zaprl te bom in nikoli več ne boš
prišel domov."

Nekoč sem videla 6-letnega otroka,
ki je drugemu otroku slekel hlače

in ga poskušal pregledati še analno.

V prvih 18-ih mesecih mojega življenja
v tisti soseski,

sem zapisala vsak kontakt med policijo

in ljudmi, ki so bili moji sosedi.

Tako sem prvih 18 mesecev

opazovala policiste, ki so ustavljali
pešce ali ljudi v avtmobilih,

jih preiskovali in preiskovali
njihova imena,

ali pa jih lovili po ulicah,

jih odpeljali na zaslišanja,

ali pa opravili aretacijo vsak dan,
s petimi izjemami.

52x sem videla policijo, ki je podrla vrata,

lovila ljudi v njihovih hišah,

ali pa aretirala nekoga v njihovem domu.

14x v tem letu in pol

sem gledala, kako policisti tepejo,
brcajo, davijo mlade ljudi,

po tem, ko so jih ujeli.

Počasi sem spoznala 2 brata,

Chuck and Tim.

Chuck je bil takrat star 18,
v zadnjem letniku srednje šole.

Bil je del košarkarske ekipe in pri pouku
imel trojke in štirice.

Njegov mlajši brat,Tim, pa je bil star 10 let.

In Tim je oboževal Chucka;
povsod mu je sledil,

si želel, da bi mu bil Chuck mentor.

Živela sta z mamo in dedkom

v dvonadstropni vrstni hiši, z zelenico
spredaj in veradno zadaj.

Njuna mama se je borila z odvisnostjo
cel čas njunega odraščanja.

Nobene službe ni bila sposobna
obdržati za dolgo časa.

Dedkova pokojnina je bila tisti prihodek,
ki jih je preživljal,

ki pa seveda ni zadoščal
za hrano, oblačila

in šolske potrebščine
za odraščujoča fanta.

Družina se je resnično težko prebijala.

Ko smo se torej spoznali je bil Chuck v
zadnjem letniku srednje šole.

Ravno je dopolnil 18 let.

Tisto zimo je neki otrok
na šolskem dvorišču

Chuckovi mami rekel
vlačuga narkomanka.

Chuck ga je potisnil
z obrazom naprej v sneg

in šolski policaji so ga obtožili
za nasilni napad.

Napadeni otrok je bil v redu,

mislim, da je bil njegov ponos bolj
prizadet, kot karkoli drugega.

Kakorkoli, ker je bil Chuck 18,

je bil zaradi napada poslan v ječo

na State Roadu,
v severozahodni Filadelfiji,

kjer je sedel, ni mogel plačati varščine--
ni si je mogel privoščiti --

datumi sojenja pa so se
vlekli in vlekli,

dokler se ni njegov zadnji letnik
skoraj zaključil.

Končno, proti koncu sezone,

je sodnik ovrgel večino obtožb

in Chuck je prišel domov

s samo nekaj 100 dolarji vrednih sodnih
stroškov, ki jih je moral plačati.

Tim je bil tisti dan zelo vesel.

Naslednjo jesen se je Chuck poskušal
ponovno vpisati,

a mu je šolska tajnica povedala,

da je bil z 19. leti prestar,
da bi bil ponovno sprejet.

Zatem je še sodnik, ki mu je sodil,
izdal nalog za aretacijo,

ker ni mogel plačati 225-ih dolarjev
za sodne stroške,

ki bi jih moral plačati
le nekaj tednov po koncu sojenja.

In tako je pustil šolo in začel
živeti na begu.

Timova 1. aretacija je prišla
leto kasneje.

po tem, ko je dopolnil 11.

Chucku je uspelo, da so nalog umaknili

in vključil se je v plan plačevanja
sodnih stroškov,

ko je vozil Tima v šolo v avtu
svoje punce.

Ustavil ju je policaj, pregledal avto

in ugotovil, da je bil
le-ta ukraden v Kaliforniji.

Chuck ni imel pojma, kako je bil
avto lahko ukraden.

Stric njegove punce ga je kupil na
dražbi rabljeni avtomobilov

v severozahodni Filiji.

Chuck in Tim nista bila še nikoli
zunaj države,

kaj šele v Kaliforniji.

A kljub vsemu so policaji na postaji

Chucka obtožili sprejema ukradene
lastnine.

In kasneje je mladostniško sodišče,
nekaj dni za tem,

obtožilo Tima, starega 11,

za pomoč pri sprejemanju ukradene lastnine

in dodelili so mu tri leta pogojne kazni.

Ker mu je ta kazen visela nad glavo

se je Chuck z njim usedel

in ga začel učiti, kako bežati
pred policijo.

Sedela sta en ob drugem na verandi,

gledala na skupno ulico

in Chuck je Tima učil, kako opaziti
avte pod krinko,

kako spogajati nočno racijo,
kako in kje se skriti.

Za trenutek si predstavljajte,

kakšno bi bilo njuno življenje,

če bi živela v soseski, kjer so otroci
hodili na faks

in ne v zapor.

V taki soseski, kjer sem sama imela
možnost odraščati.

Ok, verjetno boste rekli,

a otroci kot sta onadva delajo zločine,

ali si ne zaslužijo biti v zaporu?

Si ne zaslužijo živeti v strahu pred
aretacijo?

No, moj odgovor bi bil ne.

Ne zaslužijo si tega.

Še posebno pa ne zaradi stvari,
zaradi katerih drugi otroci,

ki imajo več privilegijev, niso kaznovani.

Če bi Chuck hodil na mojo srednjo šolo,

bi se tisti pretep na dvorišču
tam tudi končal,

bil bi samo pretep na dvorišču.

Nikoli ne bi postal primer nasilnega
napada.

Niti en otrok, s katerim
sem hodila na faks,

danes nima kriminalne kartoteke.

Niti eden.

Si lahko predstavljate koliko bi jo
lahko imelo, če bi jih ustavili policaji

in iskali drogo v njihovih žepih
na poti na predavanja?

Ali pa vdrli na njihove zabave sredi noči?

Ok, verjetno boste rekli,

ali visoka stopnja zaporne kazni
ne pomeni

delno tudi nizke stopnje zločina?

Zločin se je zmanjšal. To je dobra stvar.

V glavnem je to dobra stvar.
Zločin se je zmanjšal.

Strmo je upadel v 90-ih in v 2000.

A po mnenju komiteja akademikov,

ki ga je sklicala Nacionalna Akademija
Znanosti lansko leto,

je razmerje med našo zgodovinsko visoko
stopnjo prestajanja zaporne kazni

in nizko stopnjo zločina zelo majavo.

Izkazalo se je, da se stopnja zločina
viša in niža,

ne glede na to, koliko mladih ljudi
pošljemo v zapor.

O pravici radi mislimo zelo ozkogledo:

dobro in slabo, nedolžen, kriv.

Nepravica pomeni po krivem obtožen.

Če si torej obtožen za nekaj,
kar si storil,

moraš biti za to tudi kaznovan.

Obstajajo nedolžni in krivi ljudje,

imamo žrtve in imamo storilce.

Mogoče bi lahko razmišljali
malo bolj na široko.

V tem trenutku pričakujemo od otrok,
ki živijo v najbolj zapostavljenih soseskah,

ki imajo najmanj družinskih sredstev,

ki obiskujejo najslabše šole v okrožju,

ki se soočajo s težkimi časi
na trgu dela,

ki živijo v soseskah, kjer je nasilje
vsakodnevni problem,

prosimo jih, da hodijo po zelo tanki
črti --

da nikoli ne naredijo ničesar narobe.

Zakaj jim ne ponujamo podpore,
ko se soočajo s takimi izzivi?

Ponujamo samo lisice, zaporne kazni
in življenje na begu.

Si ne moremo predstavljati
česa boljšega?

Si lahko predstavljamo sodni sistem,
ki v ospredje postavlja okrevanje,

preventivo in vključitev v družbo

namesto kazni?

(aplavz)

Sodni sistem, ki priznava

tradicijo izključitve, ki so jo revni
ne-belci v ZDA občutili

in ne promovira in ohranja
teh izključitev.

(aplavz)

In za konec, sodni sistem, ki verjame
v mlade temnopolte ljudi,

namesto, da jih tretira kot sovražnika,
ki ga je treba obkoliti.

(aplavz)

Dobra novica je, da smo že.

Pred nekaj leti, je Michelle Alexander
napisala "Novi Jim Crow",

ki je američanom odprla oči, da je
zaporna kazen velik problem

državljanskih pravic,
na način kot še nikoli prej.

Predsednik Obama in državni tožilec Eric
Holder sta se močno borila

za reformo zapornih kazni

in potrebo po naslavljanju rasnega
razkoraka pri priprtjih.

Vidimo lahko, da države poudarjajo
"Stop" in "Pregled",

kot kršitev človeških pravic.

Vidimo tudi, kako mesta in države
dekriminalizirajo uporabo marihuane.

New York, New Jersey in Kalifornija

so začele zmanjševati populacijo v
zaporih, zapore zapirati,

a hkrati občutijo
znatno zmanjšanje zločina.

Tudi Teksas se je pridružil

in zapira zapore, vlaga v izobrazbo.

To zanimivo združenje gradi,
od desnih in levih,

ki sestoji iz bivših zapornikov in
fiskalnih konzervativcev

do aktivistov za človeške pravice
in liberalcev,

ter mladih, ki na ulicah protestirajo
proti nasilju policije

nad neoboroženimi črnimi najstniki

in starejših, bogatejših ljudi --

nekateri ste danes v občinstvu,

prinašate denar v ideje zmanjševanja
zaporne kazni.

V močno razdeljenem Kongresu,

je delo reformiranja
našega sodnega sistema

edina tema, o kateri se
tako levi kot desni

strinjajo.

Nisem verjela, da bom ta politični
trenutek doživela.

Verjamem, da ogromno ljudi,
ki neutrudno delajo,

da bi zapisali vzroke in posledice

naše zgodovinsko visoke stopnje
zaporne kazni

niso verjeli, da bodo dočakali
ta trenutek.

A vprašati se moramo, kaj se iz tega
lahko naučimo?

Koliko lahko spremenimo?

Rada bi zaključila s pozivom mladim
ljudem,

mladim, ki obiskujejo faks

in tistim, ki se borijo,
da ne pristanejo v zaporu,

ali, da bi se prebili skozi zapor
in se vrnili domov.

Morda se zdi, da sta ti 2 poti na poti
v odraslost svetove narazen,

a mladi, ki so del teh dveh institucij

in odraščajo,

imajo eno skupno stvar:

oboji so lahko voditelji v delu za
reformo našega sodnega sistema.

Mladi so bili vedno vodje v boju
za enakopravnost,

dostojanstvo

in možnost borbe za svobodo.

Naloga generacije mladih,

ki postanejo dovolj stari v tem tako
pomembnem trenutku je,

da zaključijo to množično pošiljanje
v zapor in zgradijo nov sodni sistem,

s poudarkom na besedi pravica.

Hvala.

(aplavz)