Kako smo spremenili smer družinskega nasilja (Namig: pomagal nam je Polaroid)

Ko je Esta Soler leta 1984 lobirala za zakon, ki bi prepovedal družinsko nasilje, ga je nek politik oklical za "Zakon o zdolgočasenju zakonske zveze". "Ko bi le imela takrat Twitter," se namuzne. Ta močan, optimističen govor oriše 30 let taktik in tehnologije -- od Polaroidnega fotoaparata do družabnih omrežij -- ki so vodile v 64-odstotni upad družinskega nasilja v ZDA.

Predstavljajte si,

kakšen dosežek je bil to

za ženske, ki so bile žrtve nasilja

v 1980-ih.

Prišle so na urgenco,

zaradi, kot so temu rekli policisti,
"ljubezenskega prepirčka",

jaz pa sem videla pretepeno žensko,

videla sem zlomljen nos in zapestje

in zatečene oči.

Kot aktivisti
smo vzeli polaroidni fotoaparat,

jo fotografirali,

počakali 90 sekund

in ji dali fotografijo.

Tako je imela dokaz,

ki ga je potrebovala za sodišče.

Posneli smo, kar je bilo vidno.

To počnem že 30 let.

Sem del družbenega gibanja,

ki se bori za konec

nasilja nad ženskami in otroci.

In vsa ta leta

sem absolutno in strastno prepričana,

čeprav je to prepričanje
na čase nepriljubljeno,

da to nasilje ni neizogibno,

da je naučeno, in če je naučeno,

se ga lahko odučimo in ga preprečimo.

(Aplavz)

Zakaj to verjamem?

Ker je res.

Popolnoma je resnično.

Med letoma 1993 in 2010

se je družinsko nasilje
nad odraslimi ženskami

v Združenih državah

znižalo za 64 odstotkov

in to so odlične novice.

(Aplavz)

64 odstotkov. Kako smo prišli do tega?

Naše oči so bile na široko odprte.

Pred tridesetimi leti
so bile ženske tepene,

zasledovane, posiljene

in o tem ni nihče govoril.

Ni bilo pravice.

Kot aktivistki se mi to ni zdelo dovolj.

Zato je bil prvi korak tega potovanja

organizacija

in ustvarili smo neverjetno

podzemno mrežo neverjetnih žensk,

ki so odpirale zavetišča,

in če niso odpirale zavetišč,

so odprle svoje domove,

da bi bile te ženske in otroci varni.

In veste, kaj smo še storili?

Prodajali smo pecivo, prali avtomobile

in počeli vse, da smo zbrali sredstva,

in na neki točki smo rekli,

veste, čas je, da gremo

do zvezne vlade,

in jim rečemo, naj plačajo za te

neverjetne dejavnosti,
ki ljudem rešujejo življenja.

Kajne? (Aplavz)

In drugi korak,

vedeli smo, da moramo spremeniti zakone.

Zato smo šli v Washington

in lobirali za prvo zakonodajo.

Spominjam se, ko sem hodila po hodnikih

Kapitola,

bila sem v svojih 30-ih
in moje življenje je imelo pomen

in nisem si mogla predstavljati,

zakaj bi nekdo nasprotoval

temu pomembnemu zakonu.

Stara sem bila 30 let in naivna.

Ampak slišala sem za kongresnika,

ki je bil zelo, zelo drugačnega mišljenja.

Veste, kako je poimenoval

ta pomembni zakon?

Zakon o "zdolgočasenju zakonske zveze".

Zakon o "zdolgočasenju zakonske zveze".

Dame in gospodje, bilo je leto 1984

v ZDA in želim si,
da bi takrat imela Twitter.

(Smeh)

Deset let kasneje, z veliko trdega dela,

smo končno sprejeli zakon
O nasilju nad ženskami,

ki je spremenil življenja

in jih veliko tudi rešil.
(Aplavz)

Hvala.

Bila sem ponosna, da sem bila del tega,

spremenili so se zakoni

in milijoni dolarjev
so šli v lokalne skupnosti.

In veste, kaj se je še zgodilo?
Zbrali smo podatke.

In moram vam povedati,
podatki so moja strast.

Pravzaprav sem podatkovni piflar.

Prepričana sem, da je tu
veliko podatkovnih piflarjev.

sem podatkovni piflar

in to zato, ker se hočem prepričati,

da če zapravimo dolar, da program deluje,

in če ne deluje, moramo spremeniti načrt.

In rada bi rekla še nekaj:

tega problema ne bomo rešili,

če zgradimo še več zaporov

ali če celo zgradimo več zavetišč.

Gre za ekonomsko opolnomočenje žensk,

za pomoč otrokom, ki trpijo,

in preventivo z velikim P.

In tako je korak številka 3
tega potovanja:

Vemo, da če hočemo še napredovati,

bomo morali biti glasnejši,

morali bomo biti bolj vidni,

in morali bomo vplesti javnost.

S tem znanjem smo šli
do sveta oglaševalcev

in jih prosili za pomoč

pri sestavljanju
javne kampanje ozaveščanja.

In pogledali smo po svetu, Kanado,

in Avstralijo in Brazilijo in dele Afrike

in s tem znanjem

smo zgradili prvo državno

javnozdravstveno kampanjo,

imenovano
Ni izgovora za družinsko nasilje.

Poglejte enega izmed naših oglasov.

(Video) Moški: Kje je večerja?

Ženska: Mislila sem, da boš doma že prej, in sem že vse pospravila--

Moški: Kaj je to? Pica?
Ženska: Če bi poklical, bi vedela-

Moški: Večerja? Večerja je pica?
Ženska: Dragi, ne bodi glasen.

Prosim ne-Izpusti me!

Moški: V kuhinjo!
Ženska: Ne! Na pomoč!

Moški. Bi rada videla, kaj boli? (Klofuta)

To boli! To boli!
(Lomljenje stekla)

Ženska: Na pomoč!

[Otroci morajo sedeti in gledati.
Kaj pa je vaš izgovor?]

Esta Soler: Ko smo bili v procesu

objave kampanje,

so O.J. Simpsona aretirali

zaradi umora žene in njenega prijatelja.

Spoznali smo, da je imel dolgo zgodovino

družinskega nasilja.

Mediji so postali osredotočeni.

Zgodba o družinskem nasilju

je šla z zadnje strani,

oziroma z nobene strani, na prvo stran.

Naši oglasi so zapolnili eter

in ženske so prvič

začele deliti svoje zgodbe.

Pri gibanjih so pomembni trenutki

in zgrabili smo trenutek.

Naj postavim to v kontekst.

Pred letom 1980, se vam sanja

koliko člankov je bilo v New York Timesu

o družinskem nasilju?

Povem vam: 158.

In po letu 2000, preko 7000.

Očitno je bilo, da delamo razliko.

Še zmeraj nam je manjkal kritični element.

Torej, četrti korak,
morale smo vključiti moške.

Nismo mogli rešiti tega problema

s 50 odstotki populacije
na stranskem tiru.

Povedala sem vam že,
da sem podatkovni piflar.

Državne ankete so nam povedale,
da se moški počutijo obtožene

in nepovabljene v tem pogovoru.

Spraševali smo se, kako jih lahko vključimo.

Kako lahko dobimo moške, da bi govorili

o nasilju nad ženskami in dekleti?

Prijatelj me je potegnil na stran

in rekel: "Hočete, da bi moški
govorili o nasilju

nad ženskami in dekleti.
Moški ne govorijo."

(Smeh)

Opravičujem se moškim v občinstvu.

Vem, da govorite.

Ampak rekel je: "Veste, kaj pa počnejo?

S svojimi otroci govorijo."

Govorijo z njimi kot starši,
kot svetovalci.

In to smo storili.

To smo upoštevali

in naredili smo program.

Imeli smo dogodek,

ki bo za vedno v mojem srcu,

kjer je trener košarke

hodil po sobi, polni atletov

in moških vseh vrst.

In govoril je o pomembnosti

treniranja fantov v moške

in spreminjanja "kulture preoblačilnice"

in o dajanju moškim orodij
za zdrava razmerja.

Nenadoma je pogledal v zadnji del sobe

in videl svojo hčer.

Poklical jo je po imenu, Michaela,

in rekel: "Michaela, pridi sem."

Imela je devet let,
malo je bila sramežljiva,

a prišla je gor.

Rekel je: "Sedi zraven mene."

Usedla se je poleg njega.

Objel jo je in rekel:

"Sprašujejo me, zakaj to počnem.

To počnem, ker sem njen očka

in nočem, da jo kdorkoli prizadene."

Kot starš to razumem.

Razumem,

ker vem, da je toliko spolnih napadov

na kampusih,

ki so tako razširjeni,
a se o njih redko poroča.

Veliko smo naredili za odrasle ženske.

Bolj se moramo potruditi za naše otroke.

Moramo se. Preprosto moramo.
(Aplavz)

Daleč smo prišli

od dni Polaroida.

Tehnologija je bila naš prijatelj.

Mobilni telefon ima globalni učinek

na opolnomočenje žensk,

Facebook in Twitter
in Google in YouTube

in družbena omrežja
nam pomagajo organizirati

in povedati zgodbe
na učinkovit način.

Tisti v občinstvu,

ki ste nam pomagali
narediti te aplikacije

in te platforme, kot organizator,

vam pravim, najlepša hvala.

Res. Jaz ploskam vam.

(Aplavz)

Sem hči moškega,

ki se je pridružil samo enemu klubu,

Klubu optimistov.

Tega si ne moreš izmisliti.

In njegov duh in optimizem

sta v moji DNA.

To počnem

že več kot 30 let

in prepričana sem,
zdaj bolj kot kadarkoli,

v zmožnost ljudi, da se spremenijo.

Menim, da lahko ukrivimo
lok človeške zgodovine

k sočutju in enakosti

in prav tako globoko verjamem

in strastno verjamem,

da to nasilje ni nujno del

stanja človeka.

Prosim vas, stojte z nami,

ko ustvarjamo prihodnost brez nasilja

za ženske in dekleta
in moške in fante vsepovsod.

Najlepša hvala.

(Aplavz)