Kaj je depresija? - Helen M. Farrell

Ogled celotne lekcije: http://ed.ted.com/lessons/what-is-depression-helen-m-farrell

Depresija je glavni vzrok nezmožnosti za delo na svetu; v Združenih državah se okrog deset odstotkov odraslih bojuje z depresijo. A ker je to duševna bolezen, jo je veliko teže razumeti, kot recimo povišan holesterol. Helen M. Farrell pregleda simptome in zdravljenja depresije, in da nekaj nasvetov, kako lahko pomagaš prijatelju, ki trpi.

Lekcija Helen M. Farrell, animacija Artrake Studio.

Depresija je glavni vzrok
nezmožnosti na svetu.

V Združenih državah,

se okrog 10% odraslih spopada z depresijo.

A zato, ker je to duševna bolezen,

jo je veliko težje razumeti,
kot recimo, povišan holesterol.

En velik izvor zmede je razlika
med imeti depresijo

in med samo občutkom biti depresiven.

Skoraj vsak se od časa do časa
počuti na tleh.

Če dobiš slabo oceno,

izgubiš službo,

se prepiraš,

celo deževen dan
lahko prinese občutke žalosti.

Včasih ni sprožilca.

Kar pojavi se.

Potem se okoliščine spremenijo

in ti žalostni občutki izginejo.

Klinična depresija je drugačna.

Je bolezen

in ne bo šla stran samo zato,
ker si tega želimo.

Traja vsaj dva tedna skupaj

in pomembno zmanjša sposobnost za delo,

igro,

ali ljubezen.

Depresija ima lahko
veliko različnih simptomov:

slabo razpoloženje,

izgubo zanimanja za stvari,
v katerih smo prej uživali,

spremembe v apetitu,

občutek manjvrednosti ali velike krivde,

preveč ali premalo spanca,

slaba koncentracija,

nemirnost ali počasnost,

izguba energije

ali ponavljajoče se misli o samomoru.

Če imaš vsaj 5 izmed teh simptomov,

se po psihiatričnih smernicah,

kvalificiraš za diagnozo depresije.

Simptomi ne zajemajo samo obnašanja.

Depresija se fizično izraža v možganih.

Najprej

so tu spremembe vidne s prostim očesom

in z rentgenskimi žarki.

To vključuje manjši frontalni lobus
in volumen hipokampusa.

Na mikroskopski ravni

je depresija povezana z nekaj stvarmi:

nenormalen prenos ali pomanjkanje
določenih nevrotransmiterjev,

še posebej serotonina,
epinefrina in dopamina,

moten cirkadialni ritem,

ali specifične spremembe v REM fazi
in delih ciklusa spanja s počasnimi valovi

in hormonske abnormalnosti,

kot naprimer visok kortizol
in deregulacija ščitničnih hormonov.

A nevroznanstveniki
še zmeraj nimajo celotne slike

o tem, kaj povzroči depresijo.

Zdi se, da gre za zapletene interakcije
med geni in okoljem,

a nimamo diagnostičnega orodja,

ki bi lahko natančno predvidel,
kje ali kdaj se bo pojavila.

In ker so simptomi depresije
neoprijemljivi,

je težko vedeti,
kdo izgleda v redu, a v resnici trpi.

Nacionalni inštitut
za mentalno zdravje ocenjuje,

da oseba, ki trpi za duševno boleznijo,

v povprečju prosi za pomoč
po več kot desetih letih.

A tu so zelo učinkovite terapije.

Zdravila in terapija skupaj vplivata
na kemikalije v možganih.

V ekstremnih primerih
elektrokonvulzivna terapija,

ki je kot kontroliran napad
v pacientovih možganih,

zelo pomaga.

Druga obetajoča zdravljenja,

kot je transkranialna
magnetna stimulacija,

sedaj preučujejo.

Torej, če poznate koga,
ki se bojuje z depresijo,

jih nežno vzpodbudite,
naj poišče katero izmed teh možnosti.

Lahko celo ponudite pomoč
pri specifičnih nalogah,

kot je iskanje terapevta v bližini,

ali sestavite seznam vprašanj
za zdravnika.

Nekomu z depresijo,

se ti prvi koraki
lahko zdijo nepremostljivi.

Če se počutijo krive ali pa jih je sram,

izpostavite, da je depresija bolezen,

tako kot astma ali diabetes.

Ni šibkost ali osebnostna lastnost

in od sebe ne morejo pričakovati,
da jo bodo kar preboleli,

tako kot ne moreš samo
z voljo pozdraviti zlomljene roke.

Če sam nimaš izkušenj z depresijo,

se izogibaj primerjavam s časom,
ko si se počutil na tleh.

Zaradi primerjave tega, kar doživljajo
z normalnimi, prehodnimi občutki žalosti,

se lahko počutijo krive, ker jim je težko.

Že če samo odkrito govorimo
o depresiji, lahko pomaga.

Naprimer, raziskave kažejo, če vprašamo
nekoga po samomorilnih mislih,

v resnici zmanjšamo
njihovo tveganje za samomor.

Odkrit pogovor o mentalni bolezni
lahko pomaga uničiti stigmo

in tako bo ljudem lažje prositi za pomoč.

Več pacientov bo poiskalo zdravljenje,

več se bodo znanstveniki
naučili o depresiji,

in boljša zdravljenja bomo dobili.