Lisa Bu: Kako knjige širijo obzorja

Kaj se zgodi, ko se otroške sanje ... ne uresničijo? Ko se je Lisa Bu navadila na novo življenje v ZDA, se je zatekla h knjigam, si ob njih širila obzorja in našla novo pot zase. V tem lepem in osebnem govoru o magiji knjig z nami deli svoj edinstveni pristop k branju.

Dve leti sem trenirala, da bi postala telovadka.

To je bilo v 1970. letih v Hunanu na Kitajskem.

Ko sem bila v prvem razredu, me je vlada

želela premestiti v šolo za atlete

z vsemi plačanimi stroški.

Moja odločna mati pa je rekla ne.

Starša sta želela, da bi postala

inženirka, tako kot onadva.

Preživela sta kulturno revolucijo

in trdno sta bila prepričana, da obstaja samo ena pot do sreče:

varna in dobro plačana služba.

Ni pomembno, ali ti je služba všeč ali ne.

Jaz pa sem sanjala, da bi postala pevka v kitajski operi.

Tule igram svoj namišljeni klavir.

Operni pevci morajo vaditi od malih nog,

se naučiti akrobatike,

zato sem naredila vse, da bi se lahko vpisala v operno šolo.

Celo ravnatelju sem pisala

in voditelju radijske oddaje tudi.

A nobenemu od odraslih moja ideja ni bila všeč.

Nihče ni verjel, da mislim resno.

Samo prijatelji so me podpirali, a bili so otroci,

prav tako nemočni kot jaz sama.

Pri petnajstih sem vedela, da sem prestara.

Moje sanje se ne bodo nikoli uresničile.

Bala sem se, da bom do konca življenja

lahko upala kvečjemu na

neko drugorazredno srečo.

Ampak to je tako nepravično.

Odločila sem se najti drug poklic.

Nikogar ni bilo, ki bi me učil? Prav.

Obrnila sem se h knjigam.

Svojo lakoto po starševskih nasvetih sem potešila

s tole knjigo, ki jo je napisala družina pisateljev in glasbenikov.

Našla sem svojo vzornico v obliki samostojne ženske,

medtem ko konfucijanska tradicija zahteva ubogljivost.

In tale knjiga me je naučila učinkovitosti.

Po tehle sem dobila navdih za študij v tujini.

("Zbrana dela Sanmaa" (Echo Chan))
("Lekcije iz zgodovine", Nan Huaijin)

V ZDA sem prišla leta 1995.

In kaj sem najprej prebrala?

Knjige, ki so na Kitajskem prepovedane, seveda.

"Dobra Zemlja" govori o kitajskem kmečkem življenju.

Pač ni primerna za propagando. Razumem.

Biblija je zanimiva, ampak čudna.

(smeh)

To je tema za kak drug dan.

A peta zapoved je prinesla razsvetljenje:

"Spoštuj očeta in mater."

"Spoštuj", pravi. To je tako drugače

in boljše od "ubogaj".

Postala je moje orodje za izhod

iz konfucijanske pasti krivde

in mi omogočila na novo začeti odnos s starši.

V novi kulturi sem razvila tudi navado

primerjalnega branja.

To prinese veliko spoznanj.

Na primer, sprva sem mislila, da je ta zemljevid nenavaden,

saj kitajski študentje odrastejo s takim.

Nikoli nisem pomislila,

da Kitajska ni nujno v središču sveta.

Zemljevid pravzaprav kaže nekogaršnji pogled.

Primerjalno branje v bistvu ni nič novega.

V akademskem svetu je uveljavljena praksa.

Cela raziskovalna področja obstajajo,

recimo primerjalna religiologija in primerjalna književnost.

Primerjava znanstvenikom nudi

bolj celovito razumevanje teme.

Zato sem si mislila, no, če primerjalno branje

deluje v raziskovanju, zakaj ne bi v vsakodnevnem življenju?

Tako sem začela knjige brati v parih.

Lahko so o ljudeh

("Benjamin Franklin", Walter Isaacson) ("John Adams", David McCollough)

ki so vpleteni v isti dogodek,

o prijateljih, ki delijo doživetja.

("Osebna zgodovina", Katherine Graham) ("Snežna kepa: Warren Buffett in posel življenja", Alice Schroeder)

Primerjam tudi iste zgodbe skozi različne žanre (smeh)

("Sveto pismo: Verzija kralja Jakoba") ("Jagnje", Christopher Moore)

ali podobne zgodbe iz različnih kultur,

kot je to storil Joseph Campbell v svoji čudoviti knjigi.

Tako Kristus kot Buda, na primer,

sta se soočala s tremi skušnjavami.

Kristusove so bile

ekonomska, politična in duhovna.

Budine so bile vse psihološke:

poželenje, strah in družbena odgovornost - zanimivo.

Če razumete tuj jezik, je zabavno tudi

brati najljubše knjige v dveh jezikih.

("Pot Čuang Tzuja", Thomas Merton) ("Tao: pot vode", Alan Watts)

Ne gre za izgubljeno s prevodom, ampak za veliko korist.

Na primer, skozi prevod sem spoznala,

da "sreča" v kitajščini dobesedno pomeni "hitro veselje". Ha!

"Nevesta" je v kitajščini dobesedno "nova mati." Ojoj.

(smeh)

Knjige so mi odprle magična vrata, ki vodijo v stik z ljudmi

iz preteklosti in sedanjosti.

Nikoli več ne bom osamljena ali nemočna.

To, da so mi uničili sanje, ni nič

v primerjavi s trpljenjem mnogih drugih ljudi.

Verjamem, da uresničitev sanj

ni njihov edini namen.

Najpomembnejši namen je najti stik

s prostorom, od koder prihajajo sanje,

od koder prihajajo strasti in kjer je sreča.

Celo uničene sanje vam to lahko prinesejo.

Danes sem tu zaradi knjig,

srečna, živim z namenom in jasnim pogledom,

vsaj večino časa.

Naj bodo knjige vedno z vami.

Hvala.

(aplavz)¸

Hvala. (aplavz)

Hvala. (aplavz)