Ključ do poželenja v dolgotrajnem razmerju

V dolgotrajnih razmerjih od ljubljenega pogosto pričakujemo, da bo tako naš najboljši prijatelj kot tudi erotični partner. A kot izpostavi Esther Perel, dober in predan seks temelji na dveh nasprotujočih si potrebah: naše potrebe po varnosti in naše potrebe po presenečenju. Kako ohranjati poželenje? Perel nam na hudomušen in zgovoren način razkrije skrivnost erotične inteligence.

Zakaj dober seks tako pogosto postane medel

tudi za pare, ki se imajo še vedno tako radi kot prej?

Zakaj dobra intimnost ne zagotavlja dobrega seksa,

kar nasprotuje splošnemu prepričanju?

Ali, kar bi bilo naslednje vprašanje,

si lahko želimo tega, kar že imamo?

To je vprašanje za milijon dolarjev, kajne?

Zakaj je prepovedano tako erotično?

Zakaj prekoračitev mej tako zelo okrepi poželenje?

Zakaj pri seksu nastanejo otroci,

ti pa pri parih povzročijo erotično katastrofo?

To je nekakšen smrtni erotični udarec, kajne?

Kadar ljubimo, kakšen je ta občutek?

Kadar si želimo, kako je to drugače?

To so nekatera izmed vprašanj,

ki so glavna za moje raziskovanje

narave erotičnega poželenja

in spremljajočih dilem v sodobni ljubezni.

Potujem po svetu

in opažam,

da povsod, kjer najdemo romantiko,

obstaja nekakšna kriza poželenja.

Kriza poželenja, kar pomeni priznati, da si želimo

poželenja -- da bi z njim izrazil svojo individualnost,

svojo svobodno izbiro, svoje preference in svojo identiteto --

poželenje, ki je postalo osrednja zamisel

in del sodobne ljubezni v individualističnih družbah.

Veste, to je prvič v zgodovini človeštva,

da poskušamo doživeti spolnost na dolgi rok,

ne ker bi hoteli 14 otrok,

ker bi jih morali imeti še več, saj jih večina ne bi preživela,

in ne ker bi bila to izključna dolžnost poročene ženske.

To je prvič, da si želimo dolgotrajnega seksa

zaradi užitka in povezanosti, ki je zakoreninjena v poželenju.

Kaj ohranja poželenje in zakaj je to tako težko?

Mislim, da je v središču ohranjanja poželenja v dolgotrajnem razmerju

uskladitev dveh osnovnih človeških potreb.

Na eni strani je naša potreba po varnosti, predvidljivosti,

zanesljivosti, gotovosti, trajnosti,

kar so vse prizemljujoče, trdne izkušnje v našem življenju,

ki jim pravimo dom.

Poleg tega pa imamo enako močno potrebo -- tako moški kot ženske --

po avanturah, novostih, skrivnostnosti, tveganju, nevarnosti,

neznanem, nepričakovanem, presenečenju --

saj razumete -- po potovanjih.

Usklajevanje naše potrebe po varnosti

in naše potrebe po pustolovščinah v enem razmerju,

kar je to, čemur danes pravimo strasten zakon,

je bilo nekoč v protislovju.

Zakon je bil ekonomska ustanova,

v kateri ste dobili doživljenjsko partnerstvo

v smislu otrok, socialnega statusa,

nasledstva in družabništva.

Danes pa želimo, da nam partner še vedno nudi vse te stvari,

poleg tega pa želimo, da so naši najboljši prijatelji,

zaupniki in povrhu še strastni ljubimci,

živimo pa dvakrat dlje.

(smeh)

Pristopimo do človeka in jih pravzaprav prosimo,

da nam dajo, kar nam je nekoč nudila celotna vas;

daj mi pripadanje, daj mi identiteto, daj mi doslednost,

a obenem mi daj tudi izvrstnost, skrivnostnost in spoštovanje.

Daj mi udobje, daj mi ostrino.

Daj mi novost, daj mi poznanost.

Daj mi predvidljivost, daj mi presenečenje.

Mislimo, da je to samo po sebi dano in da nas bodo rešile igračke in perilo.

(aplavz)

Zdaj smo prišli do eksistencialne resničnosti v zgodbi, kajne?

Mislim, da na nek način -- in k temu se bom vrnila --

je kriza poželenja pogosto kriza domišljije.

Zakaj dober seks tako pogosto postane medel?

Kakšno je razmerje med ljubeznijo in poželenjem?

Kako sta povezana in kako si nasprotujeta?

V tem leži skrivnost erotike.

Če zame obstaja glagol, ki je povezan z ljubeznijo, je to "imeti".

Če obstaja glagol, ki je povezan s poželenjem, je to "želeti".

V ljubezni želimo imeti, želimo poznati ljubljenega.

Hočemo zmanjšati razdaljo. Hočemo premostiti vrzel.

Hočemo nevtralizirati napetost. Hočemo bližino.

V poželenju pa si po navadi ne želimo nazaj na kraje, kjer smo že bili.

Ne zanima nas več predvidljivi izid.

V poželenju si želimo nekaj drugega, nekoga na drugi strani, ki ga lahko obiščemo,

s katerim lahko preživimo nekaj časa,

pri katerem lahko obiščemo njegovo rdečo četrt.

V poželenju si želimo vrzeli, ki jo je treba premostiti.

Včasih povem to drugače; ogenj potrebuje zrak.

Poželenje potrebuje prostor.

Ko to rečemo tako, pogosto zveni abstraktno.

Potem sem to vprašanje vzela s seboj.

V zadnjih nekaj letih sem bila v več kot 20 državah

s "Parjenjem v ujetništvu" in ljudi sem vprašala,

kdaj se jim njihov partner zdi najbolj privlačen.

Niti ne spolno, ampak da jih najbolj privlačijo.

Ne glede na kulturo, vero, spol

-- razen enega -- so se pogosto pojavljali nekateri odgovori.

Prva skupina je bila: "Moj partnerka me najbolj privlači,

ko je odsotna, ko sva narazen, ko se spet združiva.

Ko zopet vzpostavim stik

z zmožnostjo, da si sebe predstavljam s partnerjem,

moja domišljija spet oživi

in ko lahko najdem osnovo poželenja v odsotnosti in hrepenenju,

kar je velik del poželenja."

Druga skupina je še bolj zanimiva:

"Moj partner me najbolj privlači,

ko ga vidim v studiu, ko je na odru,

ko je v svojem elementu, ko počne nekaj, glede česa je strasten,

ko ga vidim na zabavi in res privlači druge ljudi,

ko je pod žarometi.

Kadar torej vidim partnerja, ko je žareč in samozavesten,

je to najbolj seksi reč.

Žareč in neodvisen.

To osebo pogledam -- mimogrede, pri poželenju

ljudje redko govorijo o tem, kadar smo združeni v eno,

pet centimetrov drug od drugega. Ne vem, koliko je to v inčih.

In ne zgodi se takrat, ko je človek tako daleč stran,

da ga ne vidiš več.

To se zgodi, ko partnerja vidimo z dobre razdalje,

ko človek, ki je tako znan, tako domač,

za trenutek zopet postane nekako skrivnosten, izmikajoč se."

V tem prostoru med nama leži erotični elan,

ta sila, ki vleče proti drugemu.

Včasih, kot pravi Proust,

skrivnostnost ni v potovanju na nove kraje,

ampak v gledanju z novimi očmi.

Ko partnerja torej vidim samega,

ko zavzeto počne nekaj,

pogledam tega človeka in za trenutek dobim drugačno perspektivo

in se odprem skrivnostnosti, ki živi poleg mene.

Bolj pomembno pa je, da v tem opisu drugega,

ali sebe -- to je enako -- je najbolj zanimivo,

da pri poželenju ni nobenega potrebovanja.

Nihče ne potrebuje nikogar.

V poželenju ni oskrbovanja.

Oskrbovanje je močno ljubeče. To je močan antiafrodizijak.

Nisem še videla, da bi nekoga vzburilo dejstvo,

da ga nekdo potrebuje.

Želeti si nekoga je druga stvar. Potrebovati pa je blokada

in ženske se tega zavedajo že celo večnost,

ker, karkoli spominja na starševstvo,

po navadi zmanjša erotični naboj.

Za to obstajajo dobri razlogi, kajne?

Tretja skupina odgovorov bi po navadi bila:

"Ko sem presenečen, ko se skupaj smejeva."

Nekdo mi je danes v pisarni rekel:

"Ko je v smokingu." Na to sem dejala:

"Vedno je ali smoking ali kavbojski škornji."

Pravzaprav gre za novosti.

A novost niso novi položaji ali repertoar tehnik.

Novost je v tem, katere dele sebe pokažete.

Katere dele ste pokazali šele zdaj?

Na nek način bi lahko dejali,

da seks ni nekaj, kar počnemo, kaj?

Seks je kraj, ki ga obiščemo. Je prostor, v katerega vstopimo

v samem sebi in to z drugim, ali drugimi.

Kam greste pri seksu?

S katerimi deli sebe se povežete?

Kaj si želite izraziti?

Gre za premoč ali duševno zvezo?

Gre za porednost in ali je to kraj, kjer je varno biti agresiven?

Je to kraj, kjer se lahko predate

in ne prevzemate odgovornosti za vse?

Je to kraj, kjer lahko izrazite svoje otročje želje?

Kaj pride na plan? To je jezik.

Ni le vedenje.

Zanima me poetičnost tega jezika,

zaradizato sem začela raziskovati to idejo erotične inteligence.

Veste, živali seksajo.

Vse se vrti okoli tega, je biološko, naravni instinkt.

Mi smo edini, ki imamo erotično življenje,

kar pomeni, da človeška domišljija preobrazi spolnost.

Mi smo edini, ki se lahko ljubimo več ur,

se imamo božansko, večkratne orgazme,

ne da bi se kogarkoli dotaknili, ker si to lahko predstavljamo.

Lahko namignemo na to. Tega nam ni treba niti storiti.

Doživimo lahko to močno stvar, ki ji pravimo pričakovanje,

in ki je sestavni del strasti.

Zmožnost predstavljati si, da se dogaja,

doživljati, kot da se dogaja, kadar se nič ne dogaja

in se obenem dogaja vse.

Ko sem pričela premišljevati o erotiki,

sem pričela premišljevati o poeziji seksa.

Če to pogledam kot nekakšno inteligenco,

je to nekaj, kar gojimo.

Katere so sestavine? Domišljija, igrivost,

novosti, radovednost, skrivnostnost.

A osrednji dejavnik je delček, ki mu pravimo domišljija.

Da bi lahko razumela,

kdo so pari, ki imajo erotično iskrico,

kaj ohranja poželenje, sem se morala vrniti

k izvirni definiciji erotike,

skrivnostni definiciji. Čez njo sem se prebila tako,

da sem si pogledala travmo,

ki je bila nekaj drugačnega. To sem si ogledala tako,

da sem raziskala skupnost, v kateri sem odrasla,

to je bila skupnost preživelih holokavsta v Belgiji.

V tej skupnosti sta bili dve skupini:

tisti, ki niso umrli, in tisti, ki so ponovno oživeli.

Tisti, ki niso umrli, so pogosto bili zelo pobiti,

niso mogli izkusiti užitka, niso mogli zaupati,

ker, ko si pazljiv, prestrašen, zaskrbljen

in negotov, ne moreš dvigniti glave,

da bi odletel v vesolje in bil igriv, varen in iznajdljiv.

Tisti, ki so ponovno oživeli, so bili tisti,

ki so razumeli, da je erotika protistrup smrti.

Vedeli so, kako same sebe ohranjati žive.

Ko sem začela poslušati o pomanjkanju spolnosti parov, s katerimi sem delala,

sem včasih slišala: "Želim si več seksa."

A ljudje si po navadi želijo boljšega seksa

in boljše pomeni, da ponovno vzpostaviš vez z živostjo,

živahnostjo, obnovitvijo, vitalnostjo, libidom, energijo,

ki jih je včasih nudil seks, ali za katere so upali,

da jim jih bo nudil.

Zato sem začela postavljati drugačna vprašanja.

Vprašanje je postalo: "Zaprem se vase, ko ..."

"Svoje poželenje ugasnem, ko ..." kar ni enako kot:

"Ohladim se, ko ..." in "Moje vzburjenje ugasneš, ko ..."

Ljudje so začeli govoriti: "Ohladim se,

ko se znotraj počutim mrtvega, ko mi ni všeč moje telo,

ko se počutim starega, ko nisem imel časa zase,

ko nisem imel niti priložnosti, da te pokličem,

ko mi ne gre v službi,

ko imam nizko samozavest, ko ne cenim samega sebe,

ko mislim, da si nimam pravice želeti, vzeti

in dobiti užitek."

Nato sem začela obračati vprašanje.

"Sam sebe vzburim, ko ..." Ker po navadi

ljudje radi sprašujejo: "Ti me vzburiš,

kaj me vzburi," in nisem več del vprašanja. Razumete?

Če se znotraj počutiš mrtvega, lahko druga oseba stori mnogo stvari na valentinovo,

a to ne bo imelo učinka. Nobenega ni na recepciji.

(smeh)

Sama sebe vzburim, ko ...

Prižgem svoje poželenje, zbudim se, ko ...

Pri tem paradoksu med ljubeznijo in poželenjem

je begajoče, da prav te sestavine,

ki hranijo ljubezen -- skupnost, vzajemnost,

zaščita, skrb, odgovornost za drugega --

so ravno te sestavine, ki gasijo poželenje.

Poželenje spremlja skupina čustev,

ki niso vedno priljubljeni v ljubezni:

ljubosumje, posesivnost, agresija, moč, dominantnost,

porednost, nagajivost.

Večino izmed nas bo ponoči vzburilo to,

proti čemur bomo protestirali čez dan.

Veste, erotični um ni politično korekten.

Če bi vsi fantazirali o postelji prekriti z vrtnicami,

ne bi imeli teh zanimivih pogovorov.

Ampak ni tako. V naših možganih

je ogromno reči, za katere včasih ne vemo,

kako bi jih omenili človeku, ki ga ljubimo,

ker mislimo, da je ljubezen nesebična.

Res pa je, da poželenje spremlja določna mera sebičnosti

v najboljšem pomenu besede:

zmožen ostati povezan sam s sabo

v prisotnosti drugega.

Rada bi vam to prikazala nazorno,

saj se rodimo s potrebo, da bi uskladili

te dve skupini potreb.

Naša potreba po povezanosti, naša potreba po ločenosti,

ali naša potreba po varnosti in pustolovščini

ali naša potreba po skupnosti in samostojnosti.

Pomislite na otroka, ki vam sedi v naročju,

udobno je nameščen in zelo varen.

Slej ko prej moramo vsi iti v svet,

da raziskujemo in odkrivamo.

To je pričetek poželenja,

potrebe po raziskovanju, radovednosti, odkrivanju.

Nekega dne se otrok obrne in vas pogleda,

in če mu rečete:

"Hej, mali, svet je krasen. Kar daj.

Zunaj je obilo zabave,"

se lahko obrne stran in doživi

povezanost in odtujenost obenem.

Lahko odpotuje z domišljijo, s telesom,

z igrivostjo in ves čas ve,

da ga nekdo čaka, ko se vrne.

A če je na tej strani nekdo, ki reče:

"Skrbi me. Živčen sem. Depresiven sem.

Moj partner že dolgo ni poskrbel zame.

Kaj je dobrega tam zunaj? Ali nimava vsega,

kar potrebuješ, skupaj, jaz in ti?"

Potem se zgodi serija malih odzivov,

ki jih lahko prepoznamo skorajda vsi.

Nekateri se bomo vrnili, smo se vrnili dolgo časa nazaj

in ta mali otrok, ki pride nazaj,

je otrok, ki je zavrgel delček sebe,

da ne bi izgubil drugega.

Izgubil bom svojo svobodo, da ne bi izgubil povezanosti.

Naučil se bom ljubiti na način,

ki bo še bolj otežen zaradi dodatnih skrbi,

dodatne odgovornosti in dodatne zaščite.

Ne bom te znal zapustiti,

da bi se igral, da bi doživel ugodje,

da bi odkrival, da bi vstopil vase.

To prevedite v jezik odraslih.

Začne se pri mladih letih in se nadaljuje v naše spolno življenje,

vse do konca.

Otrok številka dve se vrne,

a se kar naprej ozira čez ramo.

"Ali boš tam?

Ali me boš preklel? Ali me boš okaral?

Ali boš jezen name?"

Morda ga ni več, a nikoli ni zares odšel

in to so pogosto ljudje, ki vam bodo dejali,

da je bil začetek res vroč.

Ker na začetku ta rastoča intimnost

še ni bila tako močna,

da bi pripeljala do zmanjšanega poželenja.

Bolj kot sem se počutil povezanega, bolj sem se počutil odgovornega

in manj sem se upal sprostiti v tvoji prisotnosti.

Tretji otrok se pravzaprav nikoli ne vrne.

Če torej želite ohranjati poželenje,

ste postavljeni v protislovno situacijo.

Po eni strani si želite varnosti, da bi se lahko sprostili.

Po drugi strani, če ne morete oditi, ne morete izkusiti užitka,

ne kulminirate, ne dosežete orgazma,

ne vzburite se, ker svoj čas porabite

v telesu in glavi drugega in ne sebe.

O tej dilemi o usklajevanju

teh dveh skupin osnovnih potreb

sem ugotovila nekaj stvari, ki jih počenejo erotični pari.

Prvič, imajo veliko seksualne zasebnosti.

Razumejo, da obstaja erotičen prostor,

ki pripada vsakemu izmed njiju.

Razumejo tudi, da predigra ni nekaj, kar počnemo

pet minut pred pravo zadevo.

Predigra se začne na koncu prejšnjega orgazma.

Razumejo tudi, da se erotičen prostor

ne začne z dotikanjem drug drugega.

Gre se za ustvarjanje prostora, kjer pustijo ob strani službo,

kjer lahko pustijo ob strani fitnes,

(smeh)

in vstopijo v prostor,

kjer prenehajo biti dober državljan,

ki poskrbi za zadeve in je odgovoren.

Odgovornost in poželenje le tolčeta z glavami skupaj.

Ne znata dobro sodelovati.

Erotični pari tudi razumejo, da strast narašča in pada.

Je kot luna. V presledkih obstajajo mrki.

A zavedajo se, kako jo obuditi.

Vedo, kako jo pripeljati nazaj

in to vedo,

ker so razkrili velik mit,

namreč mit spontanosti, ki govori,

da jim bo to padlo z nebes, ko bodo zlagali perilo,

kot deus ex machina, in pravzaprav razumejo,

da karkoli se bo zgodilo

v dolgotrajnem razmerju, se je že zgodilo.

Predan seks je premišljen seks.

Zavesten je. Nameren je.

Je osredotočenje in prisotnost.

Veselo valentinovo.

(aplavz)