Ključ do uspeha? Zagrizenost

Angela Lee Duckworth je zapustila perspektivno službo v svetovanju in se zaposlila kot učiteljica matematike v sedmem razredu javne šole v New York-u. Kmalu je ugotovila, da IQ ni bil edini, ki je uspešne učence ločeval od tistih, ki so delali z muko. V tem predavanju razlaga svojo teorijo o "zagrizenosti" kot napovedniku uspeha.

Ko sem bila stara 27 let,

sem pustila zelo zahtevno svetovalno službo

in jo zamenjala za še zahtevnejšo: učenje.

Šla sem učit matematiko v sedmi razred

v javno šolo v New Yorku.

Kot vsak učitelj sem pripravila
kvize in kotrolne naloge.

Razdelila sem domače naloge.

Ko so jih oddali, sem jih ocenila.

Kar me je presenetilo, je, da inteligenčni
količnik (IQ) ni bil edina razlika

med najboljšimi in najslabšimi učenci.

Med najuspešnejšimi

niso bili le geniji z
astronomsko visokim IQ-jem.

In nekaterim od najpametnejših
otrok ni šlo najbolje.

To mi je dalo misliti.

Stvari, ki se jih je potrebno naučiti
pri matematiki v sedmem razredu,

so - brez dvoma - zahtevne:
ulomki, decimalna števila,

površina paralelograma.

Ni pa jih nemogoče osvojiti

in bila sem trdno prepričana,
da bi se moj sleherni učenec

lahko naučil snov,

če bi marljivo delal
in dovolj dolgo vztrajal.

Ko sem učila že nekaj let,

sem prišla do spoznanja, da je to,
kar v izobraževanju potrebujemo,

boljše razumevanje učencev in učenja

iz vidika motivacije

in iz psihološkega zornega kota.

Če znamo v izobraževanju kaj dobro izmeriti,

je to inteligenčni količnik. A kaj če je to,
kako gre nekomu v šoli in v življenju,

odvisno še od mnogo več drugih stvari,

kot le od sposobnosti hitrega
in enostavnega učenja?

Tako sem zapustila kateder

in se odpravila na podiplomski
študij psihologije.

Začela sem preučevati otroke in odrasle

v vseh mogočih, izjemno
zahtevnih okoliščinah,

in vsakič sem si zastavila vprašanje,

kdo je v tem okolju uspešen in zakaj.

Z raziskovalno ekipo smo se odpravili
na Vojaško akademijo ZDA (West Point).

Skušali smo napovedati, kateri kadeti

bodo ostali na vojaškem usposabljanju
in kateri ga bodo opustili.

Odšli smo na državno tekmovanje v črkovanju

in skušali napovedati,
kateri otroci se bodo prebili

najdlje na tekmovanju.

Opazovali smo učitelje novince,

ki so delali v hudo problematičnih
soseskah, pri čemer smo se vprašali,

kateri bodo zdržali pri poučevanju

do konca šolskega leta

in kateri od teh, ki bodo ostali,
bodo najučinkovitejši

pri izboljšanju znanja svojih učencev.

V sodelovanju z zasebnimi podjetji
smo si zastavili vprašanje,

kateri od njihovih prodajalcev
bodo obržali službe

in kdo bo zaslužil največ denarja.

V vseh teh precej različnih okoliščinah

se je ena lastnost izkazala

za pomemben napovednik uspeha.

In to ni bila družbena inteligenca.

To ni bil dober izgled ali fizično zdravje
in to ni bil inteligenčni količnik.

To je bila zagrizenost.

Zagrizenost pomeni strast in vztrajnost
za dosego daljnoročnih ciljev.

Zagrizenost pomeni biti vzdržljiv.

Zagrizenost pomeni, da se dan
za dnem držiš svojih načrtov,

ne le za en teden, ne le za en mesec,

temveč leto za letom trdo delaš,

da bi se načrti uresničili.

Zagrizenost pomeni živeti življenje,
kot da bi tekli maraton, ne šprint.

Pred nekaj leti sem začela
preučevati zagrizenost

v javnih šolah v Čikagu.

Prosila sem na tisoče dijakov 3. letnika,

naj izpolnijo vprašalnik o zagrizenosti,

nato pa počakala dobro leto,

da bi videla, kdo bo maturiral.

Izkazalo se je, da so bolj zagrizeni dijaki

precej verjetneje zaključili šolo,

četudi so se ujemale vse druge
lastnosti, ki sem jih lahko merila,

kot npr. družinski prihodki,

dosežene točke na eksternem
preverjanju znanja,

ali celo to, kako varno
so se počutili v šoli.

Torej ne gre le za vojaško akademijo
ali tekmovanje v črkovanju,

kjer je zagrizenost pomembna.
Pomembna je tudi v šoli,

še zlasti pri otrocih, za katere
obstaja veliko tveganje, da šolo pustijo.

Zame je najbolj šokantna
plat zagrizenosti ta,

kako malo vemo,

oziroma, kako malo znanost
ve o tem, kako jo razviti.

Vsak dan me starši in učitelji sprašujejo:

"Kako naj v otrocih razvijem zagrizenost?

Kaj naj naredim, da otroke naučim
dobrih delovnih navad?

Kako naj otroke obdržim
motivirane na dolgi rok?"

Iskreno povedano - pojma nimam. (Smeh)

Kar vem, je, da te talent
ne naredi zagrizenega.

Naši podatki zelo jasno kažejo,

da je mnogo nadarjenih posameznikov,

ki enostavno ne izpolnjuje svojih obveznosti.

Pravzaprav je bila v naših podatkih
zagrizenost navadno nepovezana

ali celo obratno sorazmerna s talentom.

Najboljša ideja o razvoju zagrizenosti
v otrocih, kar sem jih slišala doslej,

je nekaj po imenu "razvojna miselnost".

To je ideja, ki jo je na
Univerzi v Stanfordu razvila

Carol Dweck. To je prepričanje,

da sposobnost učenja ni prirojena,

pač pa jo lahko izboljšamo,
če se zanjo potrudimo.

Dr. Dweck je pokazala, da si
otroci z branjem in učenjem

o možganih in o tem, kako se
možgani spreminjajo in rastejo,

če jih postavimo pred izzive,

večajo verjetnost, da bodo
kljub padcem vztrajali,

saj ne verjamejo, da je neuspeh

trajnega značaja.

"Razvojna miselnost" je torej odlično
izhodišče za razvoj zagrizenosti.

A potrebujemo več.

In s tem zaključujem svoje misli,

kajti do sem smo prišli.

To so naloge, ki nas še čakajo.

Izbrati moramo naše najboljše
ideje, naše najmočnejše intuicije

in jih testirati.

Izmeriti moramo, če smo bili uspešni,

in pripravljeni moramo biti
na neuspeh, na zmote,

da lahko s tem, kar smo se
naučili, začnemo znova.

Z drugimi besedami – zagrizti moramo v to,

da naredimo naše otroke bolj zagrizene.

Hvala.

(Aplavz)