Cena sramu

"Javno poniževanje kot vrsta krvavega športa se mora končati." Leta 1998, pravi Monica Lewinsky, “sem bila pacient številka nič pri izgubi osebnega ugleda, na globalni ravni in skoraj v trenutku.” Danes je internetno javno poniževanje te vrste stalnica - in je lahko pogubno. V pogumnem govoru brezkompromisno pokaže na našo spletno kulturo poniževanja in zahteva drugačen pristop.

Gledate žensko, ki desetletje
ni spregovorila v javnosti.

To se je očitno spremenilo,

a le pred kratkim.

Pred nekaj meseci

sem imela svoj prvi veliki javni nastop

na Forbesovem srečanju
30 ljudi pod 30 let.

1500 brilijantnih ljudi,
vsi stari manj kot 30 let.

To pomeni, da so bili leta 1998

najstarejši v tej skupini stari le 14 let

in najmlajši le 4.

Pohecala sem se,
da so nekateri slišali zame

le v rap pesmih.

Tako je, v rap pesmih sem.

V skoraj 40 rap pesmih.

A na večer mojega govora
se je zgodilo nekaj presenetljivega.

Pri mojih 41 letih
me je osvajal 27-letnik.

Vem.

Bil je očarljiv in bila sem polaskana

in zavrnila sem ga.

Veste, s čim me je
neuspešno poskušal očarati?

Da se bom z njim
počutila spet kot 22-letnica.

(Smeh) (Aplavz)

Kasneje sem spoznala, da sem najbrž
edina oseba nad 40,

ki noče imeti spet 22 let.

(Smeh)

(Aplavz)

Pri 22 letih sem se zaljubila
v svojega šefa,

in pri 24-ih

sem spoznala uničujoče posledice.

Lahko dvignete roke tisti,

ki niste naredili napake ali nečesa,
kar obžalujete, pri 22-ih?

Ja. Se mi je kar zdelo.

Tako ste, kot jaz, naredili
nekaj napačnih stvari,

se zaljubili v napačno osebo,

morda celo v svojega šefa.

A za razliko od mene vaš šef

najbrž ni bil predsednik
Združenih držav Amerike.

Seveda, življenje je polno presenečenj.

Ne mine dan, da me ne bi
opomnili na to napako,

in to napako globoko obžalujem.

Leta 1998, ko me je poneslo
v neverjetno romanco,

me je poneslo tudi v politični,
pravni in medijski vrtinec,

kot ga še nismo videli.

Spomnite se, samo nekaj let prej

smo novice dobili iz treh virov:

z branjem časopisa ali revije,

poslušanjem radia

ali gledanjem televizije.

To je bilo vse.

A to ni bila moja usoda.

Namesto tega vam je ta škandal prinesla

digitalna revolucija.

To je pomenilo, da smo lahko dostopali
do informacij, ki smo jih želeli,

ko smo jih želeli, kadarkoli, kjerkoli

in ko je zgodba januarja 1998 izbruhnila,

je izbruhnila na internetu.

Prvič je tradicionalne novice

izpodrinil internet pri veliki novici,

klik, ki je odmeval po vsem svetu.

To je zame osebno pomenilo,

da sem se čez noč prelevila
iz popolnoma zasebne osebe

v javno ponižano po vsem svetu.

Bila sem pacient številka nič
pri izgubi osebnega ugleda

na globalni ravni skoraj v trenutku.

Ta poziv k obsojanju,
ki ga je omogočala tehnologija,

je tolpam omogočil, da so me
virtualno kamenjale.

Res je, to je bilo
pred družabnimi omrežji,

a ljudje so še vedno lahko
komentirali na spletu,

si pošiljali zgodbe
in seveda, pošiljali krute šale.

Moje fotografije so bile povsod v novicah,

za prodajo časopisov, spletne oglase

in da so bili ljudje pred televizijo.

Se spominjate kakšne določene moje slike,

na primer z baretko?

Priznam, naredila sem veliko napak,

še posebej, da sem nosila tisto baretko.

A pozornost in obsojanje,
ki sem ju prejela jaz, ne zgodba,

ki sem ju prejela jaz osebno,
je bil brez primere.

Označili so me za vlačugo,

cipo, kurbo, lovačo, trapo.

In seveda, za "tisto žensko".

Videli so me mnogi,

a poznali le redki.

Saj razumem, lahko je bilo pozabiti,

da je bila ta oseba iz mesa in krvi,

da ima dušo, in da nekoč ni bila zlomljena.

Ko se mi je to pred 17 leti zgodilo,
ni imelo imena.

Sedaj to imenujemo spletno nadlegovanje.

Danes želim z vami deliti
nekaj svojih izkušenj,

govoriti o tem, kako so moje izkušnje
izoblikovale moja kulturna opažanja,

in kako upam, da bodo moje izkušnje
vodile v spremembo,

ki bo povzročila manj trpljenja drugim.

Leta 1998 sem izgubila svoj ugled
in dostojanstvo.

Izgubila sem skoraj vse

in skoraj izgubila življenje.

Naj vam naslikam sliko.

September leta 1998 je.

Sedim v pisarni brez oken,

znotraj Urada posebnega tožilca,

pod brnečo fluorescentno lučjo.

Poslušam svoj glas,

moj glas na na skrivaj posnetih
telefonskih klicih,

ki jih je moja "prijateljica"
posnela leto prej.

Tu sem, ker sem morala po zakonu

osebno identificirati
vseh 20 ur posnetega pogovora.

Preteklih osem mesecev
je skrivnostna vsebina teh kaset

kot Damoklejev meč visela nad mojo glavo.

Mislim, kdo se lahko spominja,
kaj je rekel pred letom dni?

Prestrašena in osramočena sem poslušala,

poslušala, kako blebetam
o vsakodnevnih stvareh;

poslušala, kako priznam
svojo ljubezen do predsednika

in seveda, moje zlomljeno srce;

poslušam se, kako sem včasih zajedljiva,
včasih sitna, včasih trapasta,

kruta, neodpuščajoča, neotesana;

poslušam, globoko, globoko osramočena,

najslabšo verzijo sebe,

ki je sploh ne prepoznam.

Nekaj dni kasneje je
Starr poročilo predal Kongresu

in vse te kasete in prepisi,
te ukradene besede, so del tega.

Da lahko ljudje preberejo prepise,
je že dovolj grozno,

a nekaj tednov kasneje

vrtijo avdio kasete po televiziji

in velik del je dosegljiv na spletu.

Javno ponižanje je bilo neznosno.

Življenje je bilo skoraj nevzdržno.

Leta 1998 se kaj takega ni redno dogajalo

in s tem mislim na krajo
zasebnih besed, dejanj,

pogovorov in fotografij,

ki so nato postale javne --

javne brez privolitve,

javne brez konteksta

in javne brez sočutja.

Zavrtimo 12 let naprej v 2010

in rodila so se družabna omrežja.

Ta pokrajina je bila veliko bolj poseljena
s primeri, kot je bil moj,

ne glede na to, ali je nekdo
dejansko naredil napako,

in je sedaj tako za javno
kot za zasebno življenje.

Posledice so bile za nekatere
hude, zelo hude.

Po telefonu sem govorila svojo mamo,

septembra leta 2010,

in pogovarjali sva se o novici

o študentu prvega letnika
z Univerze Rutgers

po imenu Tyler Clementi.

Prijaznega, nežnega,
ustvarjalnega Tylerja

je na skrivaj posnel njegov sostanovalec,

medtem ko je bil intimen z moškim.

Ko je splet izvedel za ta incident,

se je začelo norčevanje
in spletno nadlegovanje.

Čez nekaj dni

je Tyler skočil
z mostu Georgea Washingtona

v smrt.

Bil je star 18 let.

Mama je bila razburjena zaradi tega,
kar se je zgodilo Tylerju in družini,

in bila je polna bolečine

na način, ki ga nisem čisto razumela,

a sčasoma sem spoznala,

da je podoživljala leto 1998,

podoživljala čas, ko je vsako noč
sedela ob moji postelji,

podoživljala čas, ko sem se morala
tuširati z odprtimi vrati,

in podoživljala čas,
ko so se moji starši bali,

da bi bila ponižana do smrti,

dobesedno.

Danes vse preveč staršev

nima možnosti ukrepati
in rešiti svojih dragih.

Preveč jih je izvedelo za trpljenje
in ponižanje svojega otroka,

ko je bilo že prepozno.

Tylerjeva tragična, nesmiselna smrt
je bila zame prelomna točka.

Moje izkušnje je postavila v nov kontekst

in nato sem začela gledati na svet
poniževanja in nasilništva okrog sebe

in videla nekaj drugega.

Leta 1998 nismo mogli vedeti,
kam nas bo ta krasna nova tehnologija,

imenovana internet, ponesla.

Od takrat je povezala ljudi
na nepredstavljive načine,

združila izgubljene brate in sestre,

rešila življenja, sprožila revolucije,

a tema, spletno nasilje in zmerjanje
z vlačugo, ki sem jih izkusila jaz,

so se razbohotili.

Vsak dan so na spletu ljudje,
še posebej mladi,

ki še niso tako razviti,
da bi se spoprijeli s tem,

tako zlorabljeni in ponižani,

da si ne predstavljajo več življenja

in nekateri ga, tragično,
tudi ne doživijo

in v tem ni prav nič virtualnega.

ChildLine (Linija za otroke), neprofitna
organizacija iz VB, ki pomaga mladim,

je lani izdala neverjetno statistiko:

med letoma 2012 in 2013

so opazili 87-odstotno rast

klicev in elektronske pošte
glede spletnega nadlegovanja.

Meta-analiza, narejena na Nizozemskem,

je prvič pokazala,

da spletno nasilje vodi
v samomorilne namene

veliko bolj kot nasilje izven spleta.

In veste, kaj me je šokiralo,
pa me ne bi smelo:

druga raziskava iz lanskega leta,
ki je dokazala, da je ponižanje

bolj intenzivno čustvo

kot sreča ali celo jeza.

Krutost do drugih ni nič novega,

a spletno, tehnološko izboljšano
sramočenje je okrepljeno,

neomejeno in trajno dosegljivo.

Odmev sramu je včasih segel
samo do tvoje družine, vasi,

šole ali skupnosti,

a sedaj gre tudi za spletno skupnost.

Milijoni ljudi, pogosto anonimno,

te lahko zabodejo s svojimi besedami
in to je veliko bolečine

in nobene meje ni, koliko ljudi

te lahko javno opazuje

in te postavi v javni zapor.

Cena javnega ponižanja

je zelo osebna

in rast interneta je dvignila to ceno.

Že skoraj dve desetletji

počasi sejemo semena sramote
in javnega ponižanja

na na naši kulturni zemlji
na spletu in izven njega.

Rumene strani, paparaci,
resničnostni programi, politika,

novičarske strani in včasih hekerji
preprodajajo sramoto.

To je vodilo v razosebljenje
in permisivno spletno okolje,

kar vodi v "trolanje", poseganje
v zasebnost in spletno nedlegovanje.

Ta premik je ustvaril to,
kar profesor Nicolaus Mills imenuje

kultura ponižanja.

Pomislite samo na nekaj odmevnih primerov
iz zadnjih šestih mesecev.

Snapchat, ki ga uporablja
predvsem mlajša generacija,

in trdi, da imajo sporočila
tam življenjsko dobo

le nekaj sekund.

Lahko si predstavljate
spekter vsebine, ki je tam.

V zunanjo aplikacijo,
ki jo Snapchaterji uporabljajo

da ohranijo sporočila, so vdrli

in sto tisoč osebnih pogovorov, fotografij
in videov je bilo objavljenih na spletu,

kjer imajo neomejeno življenjsko dobo.

Jennifer Lawrence in še nekaj
drugim igralcem so v vdrli v račun iCloud

in njihove zasebne, intimne, gole
fotografije so prekrile internet

brez njihovega dovoljenja.

Neka rumena stran je imela
več kot 5 milijonov zadetkov

za eno samo zgodbo.

Kaj pa vdor v Sony Pictures?

Največ pozornosti je dobila

zasebna elektronska pošta, ki je
povzročila največjo javno sramoto.

A v tej kulturi poniževanja

ima javno poniževanje še eno ceno.

Ta cena ne meri škode pri žrtvi,

ki so jo Tyler in premnogi drugi,

še posebej ženske, manjšine

in člani LGBTQ plačali,

ampak meri dobiček tistih,
ki prežijo na njih.

Vdor v življenje drugih je surovina,

učinkovito in neusmiljeno pridobljena,
zapakirana in prodana za dobiček.

Pojavil se je trg, kjer je
javno ponižanje dobrina

in sramota je industrija.

Kako se dela denar?

S kliki.

Več je sramote, več je klikov.

Več je klikov,
več je oglaševalskega denarja.

V nevarnem krogu se vrtimo.

Več ko klikamo na take vrste tračev,

bolj otopeli postajamo
glede življenj za njimi,

in bolj otopeli kot smo, več klikamo.

In medtem nekdo služi denar

na plečih trpljenja nekoga drugega.

Z vsakim klikom se odločimo.

Bolj ko polnimo našo kulturo
z javnim sramotenjem,

bolje je sprejeto

in več bo obnašanja,
kot so spletno nadlegovanje,

trolanje, vdori v sisteme

in spletno nadlegovanje.

Zakaj? Ker imajo v svojem jedru
vsi ponižanje.

To obnašanje je simptom kulture,
ki smo jo ustvarili.

Samo pomislite.

Sprememba obnašanja se začne
z razvojem prepričanj.

To se je zgodilo z rasizmom, homofobijo

in drugimi predsodki danes
in v preteklosti.

Ko smo spremenili mišljenje
o istospolnih porokah,

je več ljudi dobilo enake pravice.

Ko smo začeli ceniti obnovljive vire,

je več ljudi začelo reciklirati.

Kar se tiče naše kulture poniževanja,

potrebujemo kulturno revolucijo.

Javno poniževanje
kot krvavi šport se mora nehati

in čas je za intervencijo
na internetu in v naši kulturi.

Premik se začne z nečim preprostim,
a to ni lahko.

Vrniti se moramo k stari vrlini sočutja --
Sočutje in empatija.

Na spletu primanjkuje sočutja

in vlada kriza empatije.

Raziskovalka Brené Brown
je dejala, citiram:

"Sramota ne more preživeti empatije."

Sramota ne more preživeti empatije.

V svojem življenju sem imela
nekaj zelo temnih dni

in prav sočutje in empatija moje družine,
prijateljev, strokovnjakov

in včasih celo neznancev, sta me rešila.

Celo sočutje ene osebe
lahko naredi razliko.

Teorija vpliva manjšine,

ki jo je predlagal
socialni psiholog Serge Moscovici,

pravi, da celo v majhnem številu,

kjer obstaja stabilnost skozi čas,

lahko pride do spremembe.

Na spletu lahko spodbujamo vpliv manjšine,

tako da postanemo aktivni očividci.

Postati aktivni očividec pomeni,
da namesto apatije opazovalca

napišemo pozitiven komentar nekomu
ali pa prijavimo nasilje.

Verjemite mi, sočutni komentarji
lahko pomagajo zmanjšati negativnost.

Lahko nasprotujemo tej kulturi tako,
da podpiramo organizacije,

ki se ukvarjajo s takimi problemi,

kot je Fundacija Tyler Clementija v ZDA,

v VB je to Anti-Bullying Pro

in v Avstraliji je to Project Rockit.

Veliko govorimo o pravici
do svobode izražanja,

a več bi morali govoriti

o odgovornosti pri svobodi izražanja.

Vsi želimo biti slišani,

a priznajmo razliko med
govorjenjem z namenom

in govorjenjem za pozornost.

Internet je kot super avtocesta za id,

a na spletu izkazovanje sočutja drugim

pomaga vsem in pomaga
ustvariti varnejši in boljši svet.

Na spletu moramo komunicirati s sočutjem,

brati novice s sočutjem

in klikati s sočutjem.

Predstavljate si hojo
z naslovom nekoga drugega.

Rada bi končala z osebnim sporočilom.

V zadnjih devetih mesecih

je bilo vprašanje,
ki sem ga največkrat prejela, zakaj.

Zakaj sedaj? Zakaj sem vznemirjala ljudi?

Lahko berete med vrsticami
pri teh vprašanjih

in odgovor nima nič s politiko.

Glavni odgovor je, da zato, ker je čas:

čas, da neham okolišiti
okrog svoje preteklosti,

čas, da neham živeti življenje v sramoti,

in čas, da vzamem svojo zgodbo
v svoje roke.

Tu ne gre samo za reševanje same sebe.

Vsakdo, ki trpi zaradi sramote
in javnega ponižanja,

mora vedeti eno stvar:

to lahko preživiš.

Vem, da je težko.

Morda ne bo neboleče, hitro ali lahko,

ampak lahko vztrajaš
pri drugačnem koncu tvoje zgodbe.

Bodi sočuten sam s sabo.

Vsi si zaslužimo sočutje

in živeti na spletu in izven njega
v bolj sočutnem svetu.

Hvala, da ste me poslušali.

(Aplavz)