Kako se arhitekturne inovacije selijo čez meje

Ko se mesta po svetu širijo z eksplozivno rastjo, se neenakosti še povečujejo. Bogate soseske in siromašna barakarska naselja rastejo ene ob drugih, razlike med njimi pa se večajo. V tem govoru nas arhitekt Teddy Cruz pozove, da razmislimo o urbanem razvoju od spodaj navzgor. S pripovedovanjem o izkušnjah iz slumov Tijuane, Cruz raziskuje kreativno inteligenco prebivalcev mest in nudi svežo perspektivo o tem, kaj se lahko naučimo iz krajev v pomanjkanju.

Nagla širitev mest
v zadnjih letih gospodarske rasti

je obenem povzročila
dramatično marginalizacijo,

ki je vodila v ogromen porast
revnih četrti v mnogih delih sveta.

Polarizacija izjemno bogatih enklav,
ki so obkrožene z revščino,

in s tem povzročene
družbeno-ekonomske neenakosti

so v središču krize današnjih mest.

Ampak danes bi želel začeti

s predlogom, da ta kriza mest
ni le gospodarska ali okoljska.

Je predvsem kulturna kriza,
kriza institucij,

ki so nesposobne reinterpretirati
neumne načine, na katere smo rasli,

nesposobne izzvati nafte lačno

sebično urbanizacijo, ki ohranja mesta,
ki temeljijo na potrošnji,

od južne Kalifornije do
New Yorka in Dubaja.

Z vami hočem le deliti razmislek,

da prihodnost današnjih mest
temelji manj na stavbah

in, pravzaprav, temelji bolj

na osnovni reorganizaciji
družbeno-ekonomskih odnosov,

da najboljše ideje o oblikovanju
mesta prihodnosti

ne bodo prišle iz
enklav gospodarske moči in obilja,

ampak iz sektorjev v
konfliktih in pomanjkanju,

od koder nas lahko nujna domišljija

resnično navdihne, da razmislimo
o današnji rasti mest.

In naj vam pojasnim, kaj mislim,

z razumevanjem in predstavitvijo
konfliktnih zon

kot zatočišč kreativnosti,
ko vam na kratko predstavim

obmejno območje Tijuana-San Diego,

ki je laboratorij za ponovni
premislek o mojem delu kot arhitekt.

To je zid, mejni zid,
ki ločuje San Diego in Tijuano,

Latinsko Ameriko in
Združene Države Amerike,

fizični simbol
izključevalnih planskih uredb,

ki ohranjajo delitev skupnosti,
pristojnosti in virov po svetu.

V tej obmejni regiji najdemo
nekatere izmed najbogatejših nepremičnin,

kar sem enkrat odkril na robu San Diega,

komaj 20 minut stran od enih izmed
najrevnejših naselij v Latinski Ameriki.

In čeprav imata ti dve mesti
enako prebivalstvo,

je San Diego v zadnjih desetletjih
postal šestkrat večji od Tijuane

in nas nemudoma prisilil v soočenje

napetosti in konfliktov
med širjenjem in gostoto,

ki so središče današnje diskusije
o ohranjanju okolja.

Zadnja leta zagovarjam,

da lahko barakarska naselja Tijuane
pravzaprav veliko naučijo

razraščena področja San Diega o
trajnostnem družbeno-gospodarskem razvoju,

da moramo biti pozorni in se učiti

od mnogih priseljenskih skupnosti
na obeh straneh mejnega zidu,

tako da lahko prevedemo
njihove neformalne procese urbanizacije.

Zakaj rečem neformalni za ta primer?

Pravzaprav samo govorim o
skupku družbenih praks za prilagoditev,

ki omogočajo mnogim
od teh priseljenskih skupnosti,

da prestopijo uvedene politične
in gospodarske recepte urbanizacije.

Govorim enostavno o kreativni inteligenci
od spodaj navzgor,

ki se izraža v
barakarskih naseljih Tijuane,

ki so se dejansko zgradila
iz odpadov San Diega

ali v mnogih priseljenskih soseskah
v južni Kaliforniji,

ki so bila obnovljena z raznolikostjo
v zadnjih desetletjih.

Kot umetnik sem se zanimal za meritve,
opazovanja neformalnih tokov čez mejo:

v eno smer, iz juga na sever,
tok migrantov v Združene Države,

in iz severa na jug, tok odpadkov
iz južne Kalifornije v Tijuano.

Govorim o recikliranju
teh starih povojnih bungalovov,

ki jih mehiški pogodbeniki
pripeljejo na mejo,

ko se jih ameriški razvijalci znebijo

v procesu gradnje bolj napihnjene verzije
predmestij v zadnjih desetletjih.

Torej, to so hiše,
ki čakajo na prečkanje meje.

Čez mejo tu ne hodijo samo ljudje,

ampak se celotni deli
enega mesta selijo v drugega,

in ko so te hiše postavljene
na vrh teh jeklenih okvirov,

zapustijo prvo in
postanejo drugo nadstropje

in so zapolnjene z več hišami,
z malimi podjetji.

Takšno nalaganje prostorov in gospodarstev
v sloje je zelo zanimivo opazovati.

Ampak ne samo hiše, tudi manjši odpadki
iz enega mesta, iz San Diega, v Tijuano.

Verjetno ste mnogi že videli pnevmatike,

ki jih uporabljajo v slumih
za gradnjo podpornih zidov.

Ampak poglejte, kaj so ljudje naredili
v razmerah družbeno-ekonomske nuje.

Naučili so se, kako olupiti gumo,
kako jo naviti in preplesti,

da so napravili
bolj učinkovit podporni zid.

Ali pa garažna vrata, ki jih pripeljejo
iz San Diega v tovornjakih,

in postanejo nova plast v kriznih gradnjah
v mnogih slumih na obrobjih Tijuane.

Medtem ko je za arhitekta zelo zanimivo
opazovati to kreativno inteligenco,

se hočem vseeno zadržati.
Ne želim romantizirati revščine.

Želim samo predlagati,
da takšna neformalna urbanizacija

ni samo slika negotovosti,
ampak, da je neformalnost tu, neformalno

je pravzaprav niz družbeno-ekonomskih
in političnih procesov,

ki jih lahko prevedemo kot umetniki,

da je to urbanizacija od spodaj navzgor,
ki daje rezultate.

Poglejte, tu stavbe niso pomembne
samo zaradi izgleda,

ampak so dejansko pomembne
zaradi tega, kar lahko naredijo.

Resnično pokažejo rezultate,
ko se spreminjajo čez čas

in ko skupnosti izpogajajo
prostore in meje in sredstva.

Medtem ko gredo odpadki na jug,
gredo ljudje na sever za dolarji

in večina mojega raziskovanja
je o učinkih priseljevanja

na spremembe v homogenosti mnogih sosesk
v Združenih Državah, zlasti v San Diegu.

In pravim, da to nakazuje,
da je prihodnost južne Kalifornije

odvisna od rekonstrukcije velike
urbanizacije - mislim, na steroidih -

z majhnimi programi,
družbenimi in gospodarskimi.

V mislih imam, kako priseljenci,
ko pridejo v te soseske,

začnejo spreminjati eno-dimenzionalnost
parcel in nepremičnin

v družbeno in gospodarsko
bolj kompleksne sisteme,

ko začnejo z delom na črno v garaži

ali pa ko zgradijo nelegalno stanovanje
za babico, da pomagajo širši družini.

Takšno družbeno-ekonomsko podjetništvo
znotraj teh sosesk

resnično namiguje na spreminjanje
v nove, vključujoče in bolj pravične

politike rabe zemljišč.

Mnoge zgodbe izvirajo iz teh dinamik
sprememb prostora,

kot je "Neuradni Buda",
ki pove zgodbo o majhni hiši,

ki se je rešila sama.
Ni potovala v Mehiko,

ampak je bila na koncu
prenovljena v budistični tempelj

in s tem se je ta mala hiša
preoblikovala ali mutirala

iz enostanovanjske
v majhno ali mikro družbeno-ekonomsko

in kulturno infrastrukturo
znotraj soseske.

Tako te akcijske soseske, kot jim
jaz pravim, dejansko postanejo navdih,

da si zamislimo drugačne
interpretacije državljanstva,

ki ne pomenijo
pripadnosti nacionalni državi,

ampak podprejo pojem državljanstva
kot kreativno dejavnost,

ki reorganizira institucionalne protokole
v mestnih prostorih.

Kot umetnik sem se pravzaprav zanimal
za vizualizacijo državljanstva,

zbiranje številnih anekdot,
urbanih zgodb,

da bi zmogel pripovedovati o odnosu
med družbenimi procesi in prostorom.

To je zgodba o skupini najstnikov,
ki so se neke noči pred nekaj meseci

odločili zasesti to mesto pod avtocesto,
da bi začeli graditi svoj skejterski park.

Z lopatami v rokah so začeli kopati.
Čez dva tedna jih je ustavila policija.

Blokirali so prostor,
najstniki pa so bili pregnani,

ampak so se odločili, da se bodo borili,

ne z bančnimi karticami ali slogani,
ampak z izgradnjo kritičnega procesa.

Najprej so priznali
posebnosti politične pristojnosti,

začrtane za ta prazen prostor.

Spoznali so, da so imeli srečo, da niso
začeli kopati pod Caltransovim območjem.

Caltrans je državna agencija,
ki upravlja z avtocesto,

tako da bi se bilo
zelo težko pogajati z njimi.

Imeli so srečo, so rekli, ker so začeli
kopati pod delom avtoceste,

ki pripada lokalni skupnosti.
Prav tako so imeli srečo, so rekli,

ker so začeli kopati v neke vrste
bermudskem trikotniku pristojnosti,

med pristaniškimi in
letališkimi oblastmi,

dvema mestnima četrtima
in revizijskim odborom.

Vse te rdeče črte so nevidne
politične institucije, ki so zapisane

v ta ostanek praznega prostora.

S tem znanjem so se ti najstniki
rolkarji spopadli z mestom.

Prišli so v pisarno mestnega odvetnika.

Odvetnik jim je povedal,
da če hočejo nadaljevati s pogajanji,

morajo postati nevladna organizacija

in seveda niso vedeli,
kaj je nevladna organizacija.

Morali so govoriti s
svojimi prijatelji iz Seattla,

ki so šli skozi enako izkušnjo.

In tako so spoznali potrebo,
da se morajo globlje organizirati,

začeti zbirati denar,
organizirati proračun,

da bi bili resnično seznanjeni
z vsem znanjem

vgrajenem v mestnih pravilih San Diega,
da bi lahko začeli spreminjati

sam pomen javnega prostora v mestu
in ga razširili na druge kategorije.

Na koncu so najstniki dobili primer
s temi dokazi

in lahko so zgradili svoj
skejterski park pod avtocesto.

Za mnoge izmed vas se lahko ta zgodba
zdi nepomembna ali naivna.

Za mene, kot arhitekta, je postala
osnovna pripoved, ker me nauči,

da ta mikro skupnost ni samo ustvarila
drugih kategorij javnega prostora,

ampak je tudi ustvarila
družbeno-ekonomske protokole,

ki so morali biti vpisani v ta prostor
za dolgoročno vzdržljivost.

Naučili so me tudi,

da podobno kot priseljenske skupnosti
na obeh straneh meje,

so tudi oni uporabili konflikt
kot kreativno sredstvo,

ker so morali ustvariti proces,

ki jim je omogočil, da so reorganizirali
sredstva in politiko mesta.

Na ta način je neformalni prestopek
iz dna dejansko začel curljati k vrhu

in spreminjati politike
usmerjene zgoraj-navzdol.

Ta pot od spodaj navzgor
k spremembi vrha mi danes daje upanje.

Razmišljam, kako takšne skromne spremembe
prostora in politike

v mnogih mestih po svetu, prvenstveno
v nujnosti skupne domišljije,

ko skupnosti razmislijo
o svojih oblikah upravljanja,

družbeni organizaciji in infrastrukturi,

so dejansko v središču novega oblikovanja
demokratične politike mest.

Dejansko je to lahko tisto,
kar bi lahko postalo okvir

za proizvodnjo nove družbene
in gospodarske pravičnosti v mestu.

To želim reči in poudariti,
ker je to edini način, ki ga vidim,

ki nam zdaj lahko omogoči,
da se premaknemo

od urbanizacije potrošništva
k soseskam proizvodnje.

Hvala.

(Aplavz)