Naša nezdrava obsedenost z izbiro

Soočamo se z neskončno vrsto izbir, zaradi česar občutimo tesnobo, krivdo in neprimernost ob misli, da morda izbiramo narobe. Filozofinja Renata Salecl se sprašuje: Ali nas posamezne izbire morda ovirajo pri nečem večjem - pri naši sposobnosti družbenega razmišljanja? To je pogumen poziv, naj jemljemo osebne izbire manj resno in se osredotočimo na tiste, pri katerih se odločamo skupaj.

Ko sem se pripravljala na tale govor,

sem iskala citate,

ki bi jih lahko delila z vami.

Dobra novica; našla sem tri,

ki so mi bili posebej všeč.

Prvi je od Samuela Johnsona, ki je dejal:

"Ko v življenju izbirate,

ne pozabite živeti."

Druga je Ajshilova, ki nas opominja, da je

"sreča izbira, ki zahteva trud,"

tretjo pa si lasti Groucho Marx, ki pravi:

"Ne bi hotel pripadati nobenemu klubu,
ki bi me hotel za člana."

Zdaj pa slaba novica:

Nisem vedela, kateri citat
naj izberem in delim z vami.

Sladka tesnoba izbire.

V teh časih postindustrijskega kapitalizma

so izbira, posameznikova svoboda

in ideja samouresničitve

postale ideal.

Poleg tega nas vodi tudi
vera v večni napredek.

Črna plat te ideologije

pa se vidi v širitvi tesnobe,

občutkov krivde,

občutkov neprimernosti,

občutkov, da smo pri izbiranju neuspešni.

Na žalost nam ideologija
izbire posameznika

preprečuje razmišljanje
o družbenih spremembah.

Zdi se, da nas je ta ideologija pravzaprav

zelo učinkovito umirila

v našem političnem
in socialnem razmišljanju.

Namesto socialne kritike

se vse bolj obračamo
k samokritiki,

včasih celo samouničevalno.

Zakaj je ideologija izbire
še naprej tako močna,

celo med ljudmi, ki nimajo veliko izbire?

Kako to, da se celo revni ljudje

tako identificirajo z idejo izbire,

s to racionalno idejo izbire,

ki prevladuje med nami?

Ideologija izbire zelo uspešno

odpira prostor za razmišljanje

o namišljeni prihodnosti.

Dala vam bom primer.

Prijateljica Manja je med študijem
na univerzi v Kaliforniji služila denar

z delom pri prodajalcu avtomobilov.

Ko je srečala tipičnega kupca,
se je z njim pogovarjala

o načinu življenja,

o tem, koliko želi potrošiti,

koliko otrok ima,

zakaj potrebuje avtomobil.

Tako sta ponavadi dosegla dobro rešitev

glede najprimernejšega avtomobila.

Preden je Manjin kupec odšel,

da bi premislil o nakupu,

mu je dejala:

"Avto, ki ga boste kupili, je popoln,

a čez nekaj let,

ko bodo otroci odšli od doma,

ko boste imeli malo več denarja,

bo popoln tisti drugi avto.

A kar kupujete zdaj, je odlično."

Večina Manjinih kupcev,

ki se je naslednji dan vrnila,

je kupila tisti drugi avtomobil,

ki ga niso potrebovali,

ki je stal odločno preveč denarja.

Manja je bila pri prodaji avtomobilov
tako uspešna,

da je kmalu začela prodajati letala.

(smeh)

Ker je toliko vedela o psihologiji ljudi,

je bila dobro pripravljena
za trenutno službo

psihoanalitičarke.

Zakaj so bili Manjini kupci
tako neracionalni?

Uspešna je bila, ker je znala

v njihovih glavah narisati sliko

idealizirane prihodnosti,

sliko njih samih

uspešnejših, bolj svobodnih,

in zanje je bila izbira drugega avtomobila

znak, da se bližajo idealu,

v katerem jih je Manja že videla.

Zelo redko izbiramo povsem racionalno.

Na izbiro vpliva naša podzavest,

naša skupnost.

Pogosto izbiramo

z ugibanjem, kaj bi drugi

menili o naši izbiri.

Izbiramo tudi

z opazovanjem, kaj izbirajo drugi.

Ugibamo, kaj je
družbeno sprejemljiva izbira.

Zaradi tega celo potem,

ko smo že izbrali,

denimo kupili avtomobil,

še vedno beremo ocene avtomobilov,

kot da se želimo prepričati,

da smo prav izbrali.

Izbira povzroča tesnobo.

Povezana je s tveganji, izgubo.

Je zelo nepredvidljiva.

Zaradi tega imajo ljudje

vedno več težav s tem,

da ne izberejo ničesar.

Pred kratkim sem bila na poroki,

kjer sem srečala lepo mlado žensko,

ki mi je takoj začela razlagati
o njeni tesnobi pri izbiri.

Dejala je: "Mesec dni sem potrebovala,

da sem se odločila, kaj obleči."

Dodala je: "Tedne sem iskala

hotel za tole noč.

Zdaj pa moram izbrati darovalca sperme."

(smeh)

Bila sem šokirana.

"Darovalca sperme? Zakaj se mudi?"

Rekla je: "Konec leta bom stara 40 let

in zelo slabo sem izbirala moške."

Izbira, ker je povezana s tveganjem,

povzroča tesnobo.

Že slavni danski filozof

Søren Kierkegaard

je dejal, da je tesnoba

povezana z možnostjo možnosti.

Domišljamo si, da danes znamo
preprečiti ta tveganja.

Obstaja neskončna analiza trga,

projekcije zaslužka v prihodnosti.

Celo za trg, ki temelji na naključju,

na poljubnosti, menimo, da lahko

racionalno predvidimo, kam gre.

Naključje postaja zelo travmatično.

Lani je moj prijatelj Bernard Harcourt

z Univerze v Chicagu organiziral

konferenco o ideji naključja.

Skupaj sva bila na okrogli mizi

in malo pred predstavitvijo esejev,

nisva poznala esejev drug drugega,

sva se odločila,
da bova naključje vzela resno.

Občinstvo sva obvestila,

da bodo slišali

naključni esej,

mešanico dveh del,

pri čemer nisva vedela,
kaj bo povedal drugi.

Konferenca je potekala takole:

Bernard je prebral svoj prvi odstavek,

jaz sem prebrala mojega prvega,

on je prebral svojega drugega,

jaz sem prebrala mojega drugega

in tako naprej do konca najinih esejev.

Presenetilo vas bo,

da večina ljudi,

ni menila, da so poslušali

povsem naključni esej.

Niso mogli verjeti,

da bi tako spoštovana profesorja,

kot sva midva,

resno vzela naključje.

Menili so, da sva eseja pripravila skupaj

ter se le delala, da sta naključna.

Živimo v času obilja informacij,

"velikih podatkov",

veliko znanja o notranjosti naših teles.

Razvozlali smo genom.

O možganih vemo več kot prej.

Toda ljudje, presenetljivo,

vse bolj ignorirajo to znanje.

Nevednost in zanikanje naraščata.

Tudi glede gospodarske krize

menimo, da se bomo enostavno prebudili

in vse bo tako kot prej,

da politične ali družbene spremembe
niso potrebne.

Tudi glede okoljske krize

menimo, da v tem trenutku ni kaj storiti,

ali da morajo drugi kaj storiti pred nami.

Tudi ko se okoljska kriza zgodi,

denimo katastrofa v Fukušimi,

bo od ljudi iz istega okolja,

z istimi informacijami,

polovica prestrašena zaradi sevanja,

polovica pa ga bo ignorirala.

Psihoanalitiki dobro vedo,

da ljudje začuda

ne čutijo strasti do znanja,

temveč do neznanja.

Kaj to pomeni?

Recimo, da nas ogroža

smrtno nevarna bolezen,

veliko ljudi tega noče vedeti.

Raje zanikajo bolezen,

zato jih ni pametno obveščati,

če sami ne vprašajo.

Raziskave so presenetljivo pokazale,

da ljudje, ki zanikajo svojo bolezen,

včasih živijo dlje od tistih,
ki razumsko izberejo

najboljše zdravljenje.

To neznanje

na družbeni ravni ne pomaga dosti.

Če ne vemo, kam gremo,

lahko napravimo veliko socialne škode.

Poleg neznanja

se danes soočamo tudi

z nekakšno očitnostjo.

Francoski filozof

Louis Althusser je pokazal,

da ideologija deluje tako,

da ustvari tančico očitnosti.

Preden sprožimo družbeno kritiko,

je treba to tančico odstreti

in malo drugače razmisliti.

Če se vrnemo k ideologiji

posameznikove racionalne izbire,

pogosto sprejmemo,

nujno je, da ravno tu,

da bomo šli preko očitnosti

in razmišljali malo drugače.

Pogosto se sprašujem,

zakaj še vedno verjamemo v idejo
samoustvarjenega človeka,

na katerega se je kapitalizem
od vsega začetka zanašal.

Zakaj mislimo, da smo taki gospodarji

lastnih življenj, da lahko racionalno

izbiramo najboljše,

da ne sprejemamo izgub in tveganja?

Šokantno se mi zdi,
da včasih zelo revni ljudje

denimo ne podpirajo ideje

višjih davkov za bogate.

Pogosto se še naprej identificirajo

z nekakšno mentaliteto loterije.

No, morda ne verjamejo,

da bodo v prihodnosti uspeli,
a morda menijo,

da bo njihov sin mogoče novi Bill Gates.

In kdo bi obdavčil lastnega sina?

Sprašujem se tudi,

zakaj ljudje
brez zdravstvenega zavarovanja

ne podpirajo univerzalne
zdravstvene oskrbe?

Včasih je ne podprejo,
ker se identificirajo

z idejo izbire,

a saj nimajo med čim izbirati.

Margaret Thatcher je dejala,

da družba ne obstaja.

Družbe ni, so samo posamezniki

in njihove družine.

Na žalost ta ideologija
še vedno dobro deluje,

zato se revni včasih

sramujejo svoje revščine.

Lahko se počutimo neskončno krive za to,

da ne izbiramo prav,

da zato nismo uspeli.

Strah nas je, da nismo dovolj dobri.

Zato trdo delamo:

dolge ure smo v službi

in dolge ure spreminjamo sebe.

Ko nas je strah izbire,

se včasih hitro odpovemo moči izbire.

Poistovetimo se z gurujem,

ki nam naroča, kaj početi,

s terapevtom za samopomoč

ali s totalitarnim voditeljem,

ki na videz nima dvomov o izbiri,

ki na nek način ve.

Ljudje me pogosto sprašujejo:

"Kaj si se naučila s proučevanjem izbire?"

Odkrila sem pomembno sporočilo.

Pri razmišljanju o izbiri

sem jo nehala jemati preresno,
preveč osebno.

Prvič, ugotovila sem,
da veliko mojih izbir

ni racionalnih.

Povezane so z podzavestjo,

z ugibanji o tem, kaj izbirajo drugi

ali kaj je družbeno sprejeta izbira.

Sprejemam tudi idejo,

da moramo preseči

razmišljanje o posameznikovi izbiri,

da je treba
premisliti družbene izbire,

saj je ideologija izbire za
posameznika kot pomirjevalo.

Preprečuje nam razmišljanje
o družbenih spremembah.

Toliko časa zapravimo
za lastno izbiro,

da komajda razmišljamo

o skupnih izbirah, ki so na voljo.

Ne smemo pozabiti, da je izbira

vedno povezana s spremembo.

Lahko delamo posamezne spremembe.

Lahko pa delamo tudi družbene.

Lahko izberemo več volkov.

Lahko izberemo spremembo okolja,

da bi imeli več čebel.

Lahko izberemo
drugačne bonitetne agencije.

Lahko izberemo nadzor nad korporacijami,

namesto da jim dovolimo,
da one nadzorujejo nas.

Imamo možnost spreminjanja.

Začela sem z mislijo Samuela Johnsona

ki je dejal, da ko v življenju izbiramo,

ne smemo pozabiti živeti.

Konec koncev, vidite,

sem imela izbiro,

katero od treh misli vzeti

za uvod v moj govor.

Imela sem izbiro,

kot imamo narodi, ljudje

izbiro, da premislimo,

v kakšni družbi želimo v prihodnje živeti.

Hvala.

(aplavz)