TED Prize, nagradna želja Sylvie Earle za zaščito naših oceanov

Legendarna raziskovalka oceanov Sylvia Earle z nami deli presenetljive slike oceanov - in pretresljive podatke o njihovem hitrem propadanju - medtem ko izreka svojo TED Prize željo: da bi se ji pridružili pri zaščiti tega ključnega modrega srca našega planeta.

Pred petdesetimi leti, ko sem začela raziskovati oceane,

si nihče – niti Jacques Perrin, Jacques Cousteau ali Rachel Carson --

ni predstavljal, da lahko prizadanemo oceane

s tem kar vanje spuščamo ali s tem kar iz njih jemljemo.

Tedaj je bilo morje kot iz raja,

a danes vemo, da je ta raj izgubljen.

Z vami bi rada delila

moj osebni pogled na spremembe v morjih, ki se dotikajo vseh nas

in vam ponazoriti zakaj se je pomembno zavedati, da smo v 50 letih izgubili –

pravzaprav smo vzeli, pojedli –

več kot 90 odstotkov velikih rib iz oceanov,

zakaj nas bi moralo skrbeti, da je izginila skoraj polovica koralnih grebenov,

zakaj bi pomanjkanje kisika na velikih območjih Tihega oceana

moralo skrbeti ne le bitj, ki umirajo,

ampak tudi vas.

Kajti to zadeva nas vse.

Preganja me misel, ki jo Ray Anderson imenuje »jutrišnji otrok«,

ki nas sprašuje, zakaj med našo izmeno straže nismo česa ukrenili

za ohranitev morskih psov, modroplavutih tunov, koralnih grebenov in živega oceana

dokler je bilo to še mogoče.

Torej, zdaj je tisti pravi čas!

Računam na vašo pomoč

pri raziskovanju in zaščiti oceanov,

da se jim povrne zdravje

in s tem zagotoviti upanje za človeštvo.

Zdravje oceanov pomeni tudi zdravje za vse nas.

Upam tudi, da želja Jill Tarter po sodelovanju zemljanov vključuje tudi delfine, kite

in druga morska bitja

v iskanju inteligentnega življenja drugod v vesolju.

Jill, upam da bomo nekega dne

našli dokaze o inteligentnemu življenju tudi med ljudmi na tem našem planetu.

(Smeh)

To sem rekla? Najbrž res.

Zame, kot znanstvenico,

se je vse začelo leta 1953,

ko sem se prvič potapljala.

Bilo je prvič, da sem zagledala ribe plavati

v nečem, kar niso rezinice limone in masla.

Rada se potapljam ponoči.

Vidiš veliko rib, ki jih podnevi ne moreš.

Potapljati se podnevi in ponoči je bilo zame res enostavno leta 1970,

ko sem vodila skupino akvanavtov, ki so več tednov živeli pod vodo,

medtem ko so astronavti puščali svoje stopinje na Luni.

Leta 1979 sem imela priložnost pustiti svoje stopinje na dnu oceana

z uporabo tega skafandra imenovanega Jim.

Bilo je 10 kilometrov od obale in 400m globoko.

To so ene mojih najljubših kopalk.

Od tedaj sem uporabljala približno 30 različic podmornic

in ustanovila tri podjetja ter neprofitno združenje Deep Search,

da bi razvijali in izdelovali sisteme,

s katerimi bi dostopali v globine oceana.

Vodila sem petletno ekspedicijo National Geographica,

in ekspedicije Trajnostna morja,

na katerih smo uporabljali te male podmornice.

Tako enostavne so za upravljanje, da jih celo znanstvenik obvlada.

In sama sem živ dokaz.

Astronavti in akvanavti enako

cenijo pomembnost zraka, hrane, vode, temperature,

vseh pogojev za ohranitev življenja v vesolju ali pod vodo.

Slišala sem astronavta Joeja Allena razlagati,

kako se je moral naučiti vsega mogočega o napravi, ki je ohranjanjala njegove življenjske funkcije,

in kako je moral potem početi vse mogoče,

da je skrbel zanjo.

Potem pa je pokazal na tole in dejal: "Sistem za ohranjanje življenja."

Moramo ga spoznati v podrobnosti in storiti

vse kar moremo v skrbi zanj.

Pesnik Auden je dejal: "Tisoči so živeli brez ljubezni.

Nihče brez vode."

Sedemindevetdeset odstotkov vode na Zemlji je v oceanih.

Brez modrine ni zelenja.

Če mislite, da ocean ni pomemben,

si predstavljajte Zemljo brez njega.

Na misel mi pride Mars.

Brez oceana. Brez sistema za ohranjanje življenja.

Nedavno sem predavala na Svetovni banki

in pokazala tole čudovito sliko Zemlje

z besedami, "Tukaj je! To je Svetovna Banka!"

Tukaj so vsa sredstva!

In mi jih izrabljamo

veliko hitreje kot jih naravni sistemi lahko obnavljajo.

Tim Worth pravi, da je gospodarstvo hčerinsko podjetje v stoodstotni lasti okolja.

Z vsako kapljo popite vode,

vsakim vdihom zraka,

smo povezani z morjem.

Ne glede na to kje na Zemlji živimo.

Večina kisika v atmosferi se ustvarja v morju.

Sčasoma je postala večina organskega ogljika na planetu

spravljena tam,

večinoma v mikrobih.

Oceani narekujejo podnebja in vreme,

uravnavajo temperaturo, oblikujejo Zemljino kemijo.

Voda iz morij tvori oblake,

ki se vračajo na kopno in v morja

kot dež, žled in sneg

in nudijo dom približno 97 odstotkom življenja na Zemlji,

mogoče v vesolju.

Brez vode ni življenja.

Ni modrine, ni zelenja.

Kljub temu pa imamo to idejo, mi ljudje,

da je Zemlja – v celoti: oceani, nebo –

tako prostrana in tako prožna,

da ni pomembno, kaj počnemo z njo.

Morda je bilo to res pred 10.000 leti,

morda celo pred 1.000 leti

a v zadnjih 100, posebej pa v zadnjih 50

smo izčrpali sredstva,

zrak, vodo, divje živali

ki omogočajo naša življenja.

Nove tehnologije nam omogočajo razumevanje

narave naše narave,

naravo sedanjih dogodkov.

Prikazujejo nam naš vpliv na Zemljo.

Mislim, najprej moramo razumeti, da imamo problem.

In na srečo smo v našem času

spoznali več o problemih kot v vsej predhodni zgodovini.

In z vedenjem pride tudi skrb.

In s skrbjo pride tudi upanje,

da bomo našli trajno mesto za nas

znotraj naravnih sistemov, ki nas podpirajo.

Ampak najprej moramo vedeti.

Pred tremi leti sem spoznala Johna Hankeja,

vodjo projekta Google Zemlja,

in povedala sem mu, kako mi je všeč, da lahko držim svet v svojih rokah

in ga tako posredno raziskujem.

Vendar sem ga vprašala: "Kdaj ga boste pa dokončali?

Odlično ste opravili s kopnim, z zemljo.

Kaj pa vode?"

Od tedaj z velikim zadovoljstvom delam z Googlovo ekipo

z DOER Marine, z National Geographicom,

z ducati najboljših institucij in znanstvenikov po celem svetu,

s katerimi smo se povezali,

da bi spravili oceane v Google Zemlja.

In prav od tega tedna, preteklega ponedeljka,

je Google Zemlja popoln.

Poglejte: če začnemo v tem kongresnem centru,

lahko najdemo bližnji akvarij,

lahko pogledamo kje zdaj sedimo,

in lahko odjadramo ob obali do velikega akvarija, oceana

do štirih nacionalnih morskih rezervatov v Kaliforniji

in po novi mreži kalifornijskih morskih rezervatov,

ki začenjajo ohranjati in ponovno vzpostavljati nekaj dobrin.

Lahko odletimo do Havajev

in vidimo prave Havajske otoke...

Ne samo tisti mali del, ki je viden na površju,

ampak tudi tisto spodaj.

Vidimo -- samo trenutek, lahko gremo štrbunk! --

prav tja

pod morje in vidimo tisto, kar vidijo kiti.

Lahko raziskujemo drugo stran havajskih otokov.

Z Google Zemlja lahko prav zares plavamo naokoli

in obiščemo kite grbavce.

To so prijazni velikani, ki sem jih na moje veliko veselje srečala iz oči v oči

velikokrat pod vodo.

Nič se ne more primerjati z osebno preiskavo kita.

Lahko se dvignemo in odletimo do najglobljih krajev:

12 kilometrov globoko v Marijanski jarek,

kjer sta do sedaj bila le dva človeka.

Predstavljajte si tole. Samo 12 kilometrov je,

pa sta le dva človeka bila tam, pred 49 leti.

Enosmerna potovanja so enostavna.

Potrebujemo nove podmornice za globoke potope.

Kaj ko bi imeli X Nagrade za raziskovanje oceanov?

Videti moramo globoke jarke, podvodna gorovja,

in razumeti življenje v globokem morju.

Danes lahko obiščemo Arktiko.

Pred samo desetimi leti sem stala na ledu Severnega tečaja.

Severno ledeno morje brez ledu se lahko zgodi še v tem stoletju.

To je slaba novica za severne medvede.

In je slaba novica tudi za nas.

Ne le da preveč ogljikovega dioksida poganja globalno segrevanje,

spreminja tudi kemijsko sestavo oceanov,

kar povzroča, da je morje bolj kislo.

To je slaba novica za koralne grebene in plankton, ki ustvarja kisik.

Spet slabe novice za nas.

Odlagamo stotine milijonov ton plastike

in drugih smeti v morja.

Milijoni ton odvrženih ribiških mrež,

orodje ki nadaljuje ubijanje.

Mašimo oceane, zastrupljamo obtok našega planeta,

in iz njega jemljemo stotine milijonov ton divjih živali,

vse enote na osnovi ogljika.

Barbarsko ubijamo morske pse, da iz njihovih plavuti delamo juho,

spodkopujemo prehranjevalne verige, ki oblikujejo planetarno kemijo

in poganjajo kroženje ogljika, kroženje dušika,

kroženje kisika, kroženje vode,

naš življenski podporni sistem.

Še vedno pobijamo modroplavute tune, ki so resnično ogroženi,

in vredni veliko več živi kot pa ujeti in mrtvi.

To vse so sestavni deli našega sistema za vzdrževanje življenja.

Ubijamo z uporabo dolgih vrvi s trnki na vsak meter,

ki se raztezajo tudi 90km ali več.

Industrijski vlačilci strgajo po morskem dnu

kot buldožerji in pobirajo vse, kar jim je na poti.

Z uporabo Google Zemlja lahko opazujete vlečne mreže

v Kitajskem, Severnem morju, v Mehiškem zalivu,

kako stresajo temelje našega sistema za ohranjanje življenja .

in za sabo puščajo samo smrt.

Naslednjič, ko boste večerjali suši ali sašimi,

ali zrezek iz mečarice, ali koktajl rakcev,

katerokoli žival iz oceana pač jeste,

pomislite na resnično ceno.

Za vsak kilogram, ki pride na tržišče,

se več kot 10 kg, včasih celo 100 kg,

lahko zavrže kot stranski ulov.

To je posledica nezavedanja,

da je vse kar jemljemo iz morja omejeno.

Tale diagram kaže upad moskega živalstva

od 1900 do 2000.

Najvišje vrednosti so rdeče barve.

Za časa mojega življenja, pomislite,

je bilo pobitih 90 odstotkov velikih rib.

Večini želv, morskih psov, tunov in kitov

resno upada populacija.

Ampak novice so tudi dobre.

10 odstotkov velikih rib še ostaja.

Še vedno je nekaj sinjih kitov.

Še vedno je nekaj planktonskih rakcev na Antarktiki.

Še je nekaj ostrig v zalivu Chesapeake.

Polovica koralnih grebenov je še v dobrem stanju,

pas draguljev okoli sredine planeta.

Še je čas, čeprav ga ni veliko,

da obrnemo stvari.

Če bomo poslovali tako kot poslujemo danes pa v 50 letih

ne bo več koralnih grebenov,

ne bo več ribolova, ker tudi rib enostavno ne bo več.

Predstavljajte si ocean brez rib.

Predstavljajte si, kaj to pomeni za naš sistem za ohranjanje življenja.

Tudi naravni sistemi na kopnem so v težavah,

ampak te težave so očitne

in v teku je nekaj akcij za zaščito gozdov, povodij in živalstva.

Leta 1872 so z narodnim parkom Yellowstone

ZDA začele ustanavljati sistem parkov,

kar je po mnenju nekaterih najboljša ideja, ki jih je Amerika kdajkoli imela.

Približno 12 odstotkov svetovnega ozemlja je zdaj zaščitenega,

s čimer se ščiti biološka raznolikost, zagotavlja ponor ogljika,

ustvarja kisik, ščitijo povodja.

Leta 1972 je ta narod začel postavljati protiutež tudi v morju,

nacionalne morske rezervate.

To je še ena velika ideja.

Dobra novica je,

da je danes več kot 4.000 morskih območij po svetu,

ki uživajo neko vrsto zaščite.

Lahko jih najdete tudi na Google Zemlji.

Slaba novica je,

da se morate pošteno potruditi, da jih najdete.

Na primer, v zadnjih treh letih,

so v ZDA zaščitili skoraj 1.200.000 kvadratnih kilometrov morja kot narodne spomenike.

Ampak porast je bil le iz 0,6 odstotka

na 0,8 odstotka zaščitenega oceana globalno gledano.

Zaščitena območja si opomorejo,

vendar je proces obnove dolg.

Petdesetletne škarpene ali morske žabe, morski psi ali brancini,

ali dvestoletna oranžna sluzoglavka.

Ne hranimo se z dvesto let starim govedom ali piščanci.

Zaščitena območja dajejo upanje,

da živali iz sanj Eda Wilson,

da ustvari enciklopedijo življenja oziroma popis morskih bitij,

ne bodo preživele zgolj kot seznam,

fotografija ali opis.

Z znanstveniki po svetu spremljam 99 odstotkov oceana,

ki je odprt za ribolov, rudarstvo, vrtanje, odlaganje in ostalo,

da bi našli točke upanja

in poskusili najti načine kako dati njim in nam gotovo prihodnost.

Vzemimo Arktiko --

prav zdaj imamo možnost, da jo obvarujemo.

Ali pa Antarktiko, kjer je kopno zaščiteno,

medtem pa iz okoliškega oceana vlečemo rakce, kite in ribe.

10,3 milijona kvadratnih kilometrov plavajočega gozda v Sargaškem morju

pobirajo za krmo govedi.

97 odstotkov kopnega na Galapaškem otočju je zaščitenega,

vendar okoliško morje pustošijo z ribolovom.

Tako je tudi v Argentini,

na Patagonski polici, ki je danes v resnih težavah.

Odprto morje, kjer potujejo kiti, tuni in delfini --

največji in najmanj zaščiten ekosistem na Zemlji,

poln svetlečih bitij,

ki živijo v temnih več kilometrov globokih vodah.

Bliskajo in iskrijo se, sevajo

svojo lastno živo svetlobo.

Še vedno so deli morja, ki so tako prvinski kot sem jih poznala v otroštvu.

Naslednjih 10 let je morda najpomembnejših,

naslednjih 10.000 pa najboljša priložnost za našo vrsto,

da zaščitimo, kar je ostalo od naravnega sistema, ki nam daje življenje.

Za spopad s podnebnimi spremembami potrebujemo nove načine pridobivanja energije.

Potrebujemo nove, boljše načine za spopad z revščino, vojnami in boleznimi.

Potrebujemo veliko stvari za ohranitev in vzdrževanje boljšega sveta.

Vendar nič več ne bo pomembno,

če ne zaščitimo oceanov.

Naša usoda in usoda oceanov je eno.

Za oceane moramo storiti kar je Al Gore storil za nebo.

Globalni akcijski načrt

z IUCN - Svetovno zvezo za zaščito,

je v teku z namenom zaščite biološke raznolikosti,

ublažitve in okrevanja od vplivov podnebnih sprememb.

Na odprtem morju in na obalnih področjih,

kjerkoli najdemo kritična mesta,

potrebujemo nove tehnologije za označbo, fotografiranje in raziskovanje

95 odstotkov oceana, ki ga še moramo spoznati.

Cilj je zaščititi biološko raznovrstnost,

priskrbeti stabilnost in odpornost.

Potrebujemo podmornice za globoke potope,

nove tehnologije za raziskovanje oceanov.

Mogoče potrebujemo odpravo --

TED na morju,

ki bi lahko pomagala dognati naslednje korake.

In tako predvidevam, želite vedeti kaj je moja želja.

Želim, da uporabite vse razpoložljive načine --

filme, odprave, splet, podmornice --

kampanjo, ki bo zanetila podporo v javnosti

za globalno mrežo morskih zaščitenih območij,

točk upanja, dovolj velikih za ohranitev in okravanje oceanov,

modrega srca našega planeta.

Koliko?

Nekateri pravijo 10 odstotkov, drugi 30.

Sami odločite, koliko vašega srca želite zaščititi.

Ne glede na to koliko to dejansko je,

del enega odstotka ni dovolj.

Moja želja je velika,

a če nam jo uspe uresničiti, lahko resnično spremeni svet

in pomaga zagotoviti preživetje

meni pravzaprav najljubši vrsti,

nam.

Za današnje otroke,

za jutrišnje otroke,

bolj kot kdajkoli, zdaj je pravi čas.

Hvala vam.

(Aplavz)