Maurizio Seracini: Skrivno življenje slik

Umetnostna zgodovina ni rigidna in monolitska disciplina. Inženir Maurizio Seracini je 30 let preživel v iskanju izgubljene freske "Bitka pri Anghiariju" Leonarda da Vincija. V tem času je odkril, da slike v sebi nosijo številne slike plasti. Kaj ko bi tudi te sestavljale del gledalčeve izkušnje?

Leta 1975 sem v Firencah srečal profesorja Carla Pedrettija,

mojega bivšega profesorja umetnostne zgodovine
in danes

svetovno znanega strokovnjaka za Leonarda da Vincija.

Vprašal me je, če bi lahko poiskal kakšno tehnologijo,

s katero bi razrešili petstoletno skrivnost

izgubljene mojstrovine Leonarda da Vincija

"Bitka pri Anghiariju", ki naj bi se nahajala v

v Firencah, v Dvorani 15. stoletja [Salone del Cinquecento] v Palazzo Vecchiu.

Sredi 70-ih let prejšnjega stoletja velikih priložnosti

za bioinženirja, kakršen sem bil sam,
ni bilo, zlasti ne v Italiji,

zato smo se z nekaterimi raziskovalci iz ZDA

in Univerzo v Firencah odločili,
da bomo v zidove ke države nad Milanom, krasila pa naj bi steno dvorane Salone dei Cinquecento,

ki jih je poslikal Vasari,
izvrtali luknjice in vanje vstavili sonde,

s katerimi bi iskali izgubljeno Leonardovo fresko.

Na žalost takrat nismo vedeli,

da nismo iskali na pravem mestu,

saj bi morali priti veliko globlje,
zato se je raziskovanje ustavilo.

Ponovno je oživelo šele leta 2000,

zahvaljujoč interesu in navdušenju družine Guiness.

Tokrat smo se osredotočili na rekonstrukcijo

zidu ke države nad Milanom, krasila pa naj bi steno dvorane Salone dei Cinquecento, kakršen je bil pred prenovo,

in zidu Velike dvorane, ki je bila zgrajena leta 1494

in tako najti prvotna vrata in okna.

V ta namen smo najprej izdelali 3D model zidu,

nato pa s pomočjo termografije odkrivali

skrita okna. To so originalna okna

Velike dvorane. Ugotovili smo tudi višino stropa

zaradi česar je bila možna tudi celotna rekonstrukcija

prvotne dvorane,

kakršna je bila pred Vasarijem.

Prenovili smo vse,

vključno s stopniščem, kar je bilo ključno

za natančno umestitev freske "Bitka pri Anghiariju"

na določeno mesto na enem od obeh zidov.

Ugotovili smo tudi, da je Vasari,

ki je med 1560 in 1574 Salone dei Cinquecento prenavljal

po naročilu vojvoda Cosima I iz družine Medici,

vsaj dvakrat shranil mojstrovine tako,

da jih je prednje nazidal zid

in pri tem pustil majhno zračno odprtino.

Tu vidimo Masaccijevo "Sveto trojico"
v cerkvi Santa Maria Novella v Firencah.

Zato smo pomislili,
da je mogoče Vasari kaj takega storil

tudi v primeru te velike Leonardove umetnine --

vemo namreč,
da je bil velik občudovalec Leonarda da Vincija.

Zato smo razvili napredne radarske antene

zgolj za sondiranje obeh zidov
in iskanje zračne odprtine.

In res smo pretežno na desni plošči vzhodnega zidu

našli zračno odprtino. In tam

se po našem mnenju nahaja "Bitka pri Anghiariju",

ali vsaj njen poslikan del,

ki se imenuje "Bitka za standard".

No, takrat se je na žalost

leta 2004 projekt ustavil.

Zaradi mnogo političnih razlogov.

Zato sem se napotil nazaj na svojo matično univerzo,

in tam, na kalifornijski univerzi v San Diegu

predlagal, da se odpre raziskovalni center

za tehnične znanosti in kulturno dediščino.

Leta 2007 smo tako odprli raziskovalni center CISA3

za kulturno dediščino
s specifičnim poudarkom na umetnosti, arhitekturi

in arheologiji. Študentov je bilo vedno več,

začeli smo razvijati tehnologije, saj je to

osnova, ki smo jo potrebovali za napredek in

izvajanje dela na terenu.

V Salone dei Cinquecento smo se vrnili leta 2011,

tokrat z veliko skupino študentov

in z mojim kolegom profesorjem Falkom Kuesterjem,

ki je zdaj direktor raziskovalnega centra CISA3.

Ko smo prišli nazaj, smo vedeli, kje iskati,

da bomo videli, če je še kaj ostalo.

No, pri delu smo bili omejeni,

- zaradi več razlogov, ki jih ni vredno razlagati -

izmed vseh možnosti zgolj na metodo z endoskopijo.

Pri endoskopiji smo uporabljali smo 4 mm kamero

in uspešno dokumentirali in zajeli

nekaj fragmentov barve, ki se je izkazala za

rdečkasto, črno,

kasneje smo našli tudi nekaj fragmentov bež barve.

Kasneje smo lahko izvedli
veliko bolj kompleksne raziskave -

rentgensko fluorescentno (XRF) in rentgensko presevno (XRD) tomografijo.

Doslej smo imeli res zelo pozitivne rezultate,
ki kažejo na to,

da smo zares našli nekaj pigmentov.
In ker zagotovo vemo,

da noben drug umetnik ni slikal na ta zid

razen Vasarija, ki pride 60 let kasneje,

smo sklepali, da so ti pigmenti del zidne poslikave,

torej najverjetneje pripadajo Leonardu.

Iščemo torej zelo cenjeno umetnino,

ki jo je kadar koli ustvaril človek.

Pravzaprav je bilo naročilo zanjo najpomembnejše

od vseh, ki jih je Leonardo kadar koli dobil.

Ko je mojstrovino dokončal,

je bil proglašen
za najvplivnejšega umetnika tiste dobe.

Tudi sam sem imel čast zadnjih 37 let.

delati z več mojstrovinami, kot vidite v ozadju -

Kaj sem v osnovi počel z njimi? Na primer ugotavljal sem

stanje ohranjenosti. Tu vidite

obraz "Marije na stolu".
V trenutku, ko jo izpostavimo UV svetlobi,

se nenadoma prikaže še ena, drugačna ženska,

ki deluje postarana, moram reči.

Še vedno je vidnega precej laka, kar nekaj retuširanj

in nekaj čiščenja. A postane zelo vidna.

Tehnologija pa nam pomaga pisati tudi nova poglavja

zgodovine, ali vsaj njihove posodobitve.

Na primer, na sliki "Dama s samorogom",

ki jo je prav tako naredil Rafael, vidite samoroga.

Veliko je bilo povedanega in napisanega o tem samorogu,

toda če ga gledate pod UV svetlobo,
postane pasji mladiček.

In - (smeh) - kar ni problematično. A na žalost

so nadaljnje znanstvene raziskave te slike

pokazale, da Rafael ni naslikal samoroga,

ni naslikal psička, ampak je v resnici pustil sliko

nedokončano.
Skratka, vse pisanje o eksotični simboliki

samoroga - (smeh) - na žalost

ni zelo zanesljivo. (Smeh)

Pristnost -- ravno tako. Samo pomislite,

da bi znanost res lahko posegala v raziskovanje pristnosti

umetniških del.
Prišlo bi najmanj do kulturne revolucije,

in po mojem mnenju tudi do revolucije trga.

Vzemimo tale primer -

Lepa slika Otta Marseusa z naslovom "Tihožitje"

v galeriji Pitti.
Ravno smo jo pregledali z infrardečo kamero

in na srečo umetnostnih zgodovinarjev
je bilo potrjeno,

da je podpis spodaj zares Marseusov.
Zapisano je celo,

kdaj je bil podpis narejen in kje.

To je primer pozitivnega rezultata.
Včasih pa temu ni tako.

In zato bi lahko ugotavljanje pristnosti in znanost
delali z roko v roki

- ne pri samem pripisu avtorstva -

ampak vsaj pri zagotavljanju temeljev za bolj objektivno,

oziroma, da se bolje izrazim,
manj subjektivno pripisovanje avtorstva,

kakor se to počne danes.

Odkritje, ki je res prevzelo mojo domišljijo

in vzbudilo občudovanje,
je nenavadno nazorna

risba pod rjavo plastjo

na sliki "Čaščenje treh kraljev". Tu vidite

ročno izdelani komplet za XYZ skener in na njem infrardečo kamero,

ki s svetlobo prebada rjavo plast

te umetnine in razkriva,

kaj bi lahko bilo spodaj.

No, to je najpomembnejša slika

Leonarda da Vincija, ki jo imamo v Italiji.

Samo poglejte čudovite podobe obrazov,

ki jih 5 stoletij nihče ni videl. Poglejte te portrete.

Veličastni so. To je pravi Leonardo.

Vidimo genialnost njegove stvaritve neposredno

na osnovni plasti platna, poglejmo pa še

tole super zadevo - kar odkritje, bi lahko rekli -

to je slon. (Smeh)
Zaradi tega slona

je bilo odkritih še 70 novih podob, ki jih prej nismo opazili.

To je bilo pravo razodetje. Dojeli in

dokazali smo, da rjavi sloj, ki ga vidimo danes,

ni bil delo Leonarda da Vincija, tako da nam je ostala

samo spodnja risba,
ki je pet stoletij sploh nismo mogli videti.

Zahvalimo se lahko samo tehnologiji.

Tablični računalnik. Takole smo razmišljali -

če imamo mi ta privilegij, da vse to vidimo

in odkrijemo, kaj pa vsi ostali?

Domislili smo se aplikacije za nadgrajeno resničnost

na tabličnih računalnikih.
S simulacijo vam bom pokazal,

kaj bi lahko vsi mi počeli z njo

v muzejskih okoljih.

Recimo, da se odpravimo v muzej s tabličnim računalnikom, ok?

Kamero na tablici usmerimo

v sliko, ki nas zanima -- takole.

OK? Zdaj samo kliknem nanjo, počakam --

-- naj se obrnem proti vam.

V trenutku ko kamera zazna sliko,

se začnejo na tablico nalagati podobe,
ki jih vidimo na sliki.

Takole, poglejte.

Kot sem povedal, zdaj lahko povečujemo in se pomikamo po njej.

OK? Poskusimo najti slona.

Vse, kar potrebujemo, je prst.
Z njim samo zradirate en sloj z ekrana

in prikaže se slon. (Aplavz)

(Aplavz)

Če želimo nadaljevati,

se pomaknemo naprej, na primer

na stopnišče, kjer se spremeni celotna ikonografija

Tam je veliko navadnih ljudi,

ki iz ruševin starega templja gradijo novega,

zraven pa se pokaže še ogromno likov. Vidite?

Ne gre samo za zanimivost, saj ne spremeni

samo ikonografije kot jo vidite,

ampak ikonologijo, celoten pomen slike.

Prepričani smo, da je to prijazen in enostaven način,

s katerim vsak uporabnik lahko dobi dostop,

da postane protagonist svojih odkrivanj

in ne samo pasiven gledalec, ki se sprehaja

v neštetih muzejskih sobah.

(Aplavz)

Še en koncept je digitalna diagnostična karta,

ki je zelo razumljiv,
če bi govorili o dejanskih pacientih.

A ko govorimo o umetnosti,

žal ta ideja nikoli ni bila udejanjena.

Prepričani smo, da je to šele začetek,

prvi korak pravega ohranjanja umetniških del,

ki nam omogoča raziskovanje in razumevanje

kar je vezano na njihovo ohranjanje in varovanje -

tehniko, materiale, pa tudi če, kdaj in zakaj

naj restavriramo, oziroma posegamo

v okolje slike.

Naša vizija je ponovno odkrivati

renesančni duh, razviti novo disciplino,

kjer bo inženirstvo v kulturni dediščini

postalo simbol združevanja umetnosti in znanosti.

Definitivno za to potrebujemo novi rod inženirjev,

ki bodo šli na teren in opravljali tovrstno delo,

ki bodo za vse nas na novo odkrivali vrednote,
kulturne vrednote,

ki jih tako obupno potrebujemo,
posebno dandanes.

Če bi to povzeli z eno samo besedo,

mi skušamo početi tole:

naši preteklosti poskušamo dati prihodnost,

zato da bi sami imeli prihodnost.

Dokler živimo življenje polno radovednosti in strasti,

je v vsakem od nas nekaj Leonarda. Hvala.
(aplavz)

(Aplavz)