Vojne, ki so bile navdih za Igro prestolov - Alex Gendler

Ogled celotne lekcije: http://ed.ted.com/lessons/the-wars-that-inspired-game-of-thrones-alex-gendler

Okrog leta 1377 je srednjeveško Anglijo pretresel boj za premoč med dvema uglednima družinama, ki se je raztezal skozi generacije in vključeval neverjetno število akterjev, zapletene motive in menjave strani.
Zveni znano? Alex Gendler prikaže, kako je zgodovinski konflikt, znan kot Vojna vrtnic, služil kot osnova za večino drame v Igri prestolov.

Lekcija Alex Gendler, animacija Brett Underhill.

Kolikor vemo,

srednjeveške Anglije
nikoli niso napadli ledeni zombiji,

ali terorizirali zmaji,

a pretresla jo je bitka za prevlado
med dvema plemiškima družinama,

ki se je raztezala skozi generacije

in v katero je bilo vpletenih
veliko akterjev

z zapletenimi motivi in menjavami strani.

Če vam to zveni znano,

je to zato, ker je zgodovinski konflikt,
znan kot Vojna vrtnic,

služil kot osnova za večino dogajanja
v Igri prestolov.

Zametki vojne segajo v leto 1377,
ko je umrl Kralj Edvard III.

Edvardov najstarejši sin
je umrl pred svojim očetom,

a njegov desetletni sin, Rihard II.,

je zasedel prestol pred Edvardovimi tremi
še živimi sinovi.

S tem, ko so preskočili generacijo,

so med vsemi potomci
ostale trajne bitke za prestol,

predvsem med Lancastri,
potomci Edvardovega tretjega sina,

in Yorki, potomci njegovega četrtega sina.

Ime posledičnih vojn

pride iz simbolov,
povezanih s tema družinama,

Yorška bela vrtnica in Lancasterska rdeča.

Lancasterji so prvi zavzeli prestol,

ko je Riharda II. odstavil
njegov bratranec Henrik IV. leta 1399.

Kljub občasnim nemirom,

je njihova vladavina
ostala trdna do leta 1422,

ko je zaradi smrti Henrika V.
v vojaškem pohodu

na prestolu pristal Henrik VI.,
ki je bil še dojenček.

Neodločen in odvisen od svetovalcev,

se je Henrik na koncu poročil
z Margaret iz Anjouja,

da bi pridobil podporo Francije.

Margaret je bila lepa, ambiciozna

in neusmiljena v uničevanju
svojih nasprotnikov,

najbolj sumničava
pa je bila do Riharda Yorškega.

York je bil kraljev bližnji svetovalec
in zvest general,

a ga je vedno bolj izrivala kraljica,

ki je povzdignila svoje podpornike,
naprimer grofa Suffolka in Somerseta.

Yorkovo kritiziranje njune nesposobnosti
pri obvladovanju vojne s Francijo,

je vodilo v njegovo izločitev
z dvora in selitev na Irsko.

Medtem pa je kopičenje vojaških neuspehov

in nepošteno vladanje Margaret
in njenih zaveznikov

povzročilo vsesplošno nezadovoljstvo

in med vsem tem kaosom

se je Rihard Yorški vrnil z vojsko,
aretiral Somerseta in reformiral dvor.

Sprva neuspešen je kmalu dobil priložnost,

ko je bil imenovan
za Zaščitnika kraljestva,

ko je Henrik utrpel živčni zlom.

A manj kot leto dni kasneje

je Henrik nenadoma okreval

in kraljica ga je prepričala,
naj izniči Yorkove reforme.

York je pobegnil
in še enkrat zbral vojsko.

Čeprav ni mogel direktno zavzeti prestola,

je bil ponovno imenovan za Zaščitnika

in poskrbel, da je bil skupaj s sinovi
imenovan za Henrikove naslednike.

A namesto da bi ga okronali,

so Yorkovo glavo napičili na kol,

ko je bil ubit v bitki
s kraljičinimi privrženci.

Njegov mladi sin je prevzel prestol
in bil okronan za Edvarda IV.

Edvard je doživel velik vojaški uspeh
proti Lancasterjem.

Henrika so ujeli,

medtem ko je Margaret pobegnila,

z njenim domnevno krutim sinom,
Edvardom Westminstrskim.

A na novo okronani kralj
je naredil tragično politično napako,

ko se je izognil dogovorjeni poroki
s francosko princeso

in se na skrivaj poročil z vdovo
manj pomembnega plemiča.

To je odtujilo najmočnejšega zaveznika,
Grofa iz Warwicka.

Warwick se je povezal z Lancasterji

in naščuval Edvardovega mlajšega,
ljubosumnega brata Jurija proti njemu

in celo na kratko uspel ponovno
na prestol postaviti Henrika,

a to ni trajalo.

Edvard je ponovno prevzel prestol,

Lancasterskega princa so ubili v vojni,

Henrik sam pa je umrl
v ujetništvu nedolgo zatem.

Nadaljevanje Edvardove vladavine
je bilo mirno,

a ob njegovi smrti leta 1483,
se je prelivanje krvi nadaljevalo.

Čeprav bi ga moral naslediti
njegov 12-letni sin,

je Edvardov mlajši brat Rihard III.
razglasil svoja nečaka za nelegitimna,

zaradi skrivne poroke njunega očeta.

Sam je prevzel nasledstvo
in oba dečka vrgel v zapor.

Čeprav nihče ne ve,
kaj se je zgodilo z njima,

sta čez nekaj časa princa izginila

in Richardova moč
se je zdela zagotovljena.

A njegov propad je prišel
samo dve leti kasneje

prek ozkega morja Angleškega Kanala.

Henrik Tudorski je bil direktni potomec
prvega vojvode Lancasterskega,

vzgajan v izgnanstvu po smrti
svojega očeta v preteklem uporu.

Ker je vzpon Riharda III.
povzročil razkol na strani Yorkov,

je Henrik pridobil podporo
pri vzponu na prestol.

Zbral je vojsko v Franciji,
prečkal Kanal leta 1485

in hitro premagal Rihardove sile.

Ko se je poročil z Elizabeto Yorško,
starejšo sestro izginule princese,

je na novo okronani Henrik VII.
združil obe vrtnici

in s tem končal skoraj stoletje vojne.

Pogosto vidimo zgodovinske vojne
kot odločilne konflikte,

kjer je jasno znan
zmagovalec in poraženec.

A Vojna vrtnic, kot fikcija,
ki jo je navdihnila,

nam pokaže, da so zmage lahko negotove,

zavezništva nestabilna

in celo moč kraljev tako
spreminjajoča se kot letni časi.