Najboljši vrtec, kar ste ga kdajkoli videli

Na tej šoli v Tokiu, petletniki povzročajo prometne zastoje, okna pa so namenjena Božičku, da zleze skozi njih. Spoznajte najbolj simpatičen vrtec na svetu, zasnovan s strani arhitekta Takaharuja Tezuke. V tem očarljivem govoru nas popelje skozi proces zasnove, ki otrokom dejansko dovoljuje biti otroci.

Ta vrtec smo zasnovali leta 2007.

Zgradili smo ga v obliki kroga.

Gre za nekakšno neskončno kroženje
na strehi.

Če ste starši,

potem veste, da otroci obožujejo
delanje krogov.

Takole izgleda streha.

A zakaj smo ga zasnovali tako?

Ravnatelj vrtca je rekel:

"Ne, nočem ograje."

Rekel sem mu: "To je nemogoče."

Vztrajal je: "Kaj pa, če bi imeli ob robu
strehe mrežo

na katero bi se ujeli otroci,
če bi padli?"

(smeh)

Rekel sem: "Nemogoče je."

In, razumljivo, tudi vladni predstavnik
je rekel:

"Seveda morate imeti ograjo."

A to idejo smo lahko obdržali ob drevesih.

To so drevesa, ki gledajo skozi streho.

In dovoljeno nam je bilo,
da to mrežo poimenujemo ograja.

A vrv seveda nima povezave z njimi.

Padejo v mrežo.

In vedno več jih je,

in več,

in več.

(smeh)

Včasih je 40 otrok okoli drevesa.

Ta fant na veji

to drevo ljubi tako zelo,
da ga kar jé.

(smeh)

In v času prireditev

lahko sedijo na robu strehe.

Tako lepo izgleda od spodaj.

Kot opice v živalskem vrtu.

(smeh)

Čas za malico.

(smeh)
(aplavz)

In streho smo poskušali narediti
čim nižjo,

ker smo želeli otroke videti tudi na vrhu

ne samo pod njim.

In če je streha previsoka
vidiš samo strop.

Prostor za umivanje nog --
obstaja več vrst pip z vodo.

Vidite lahko take z
upogljivimi cevmi,

seveda z vodo želiš pošpricati
svoje prijatelje,

tuširanje

in ta v ospredju je še dokaj normalen.

A če ga pogledate,

si dejansko ne umiva svojih škornjev,

vanje si naliva vodo.

(smeh)

Ta vrtec je popolnoma odprt,
večino leta.

Ni meja med zunanjim
in notranjim svetom.

To dejansko pomeni, da je ta
arhitektura v bistvu streha.

Prav tako ni meja med učilnicami.

Tako med njimi hkrati ni
zvočne pregrade.

Ko imate v tihi sobi veliko otrok,

nekateri izmed njih postanejo živčni.

A v tem vrtcu

razloga za živčnost ni.

Ker ni nobenih meja.

In ravnatelj pravi:

"Če fantek v kotu noče ostati v sobi,

mu pustimo da gre.

Slej ko prej se bo vrnil,
ker gre za krog, zato se vrne."

(smeh)

Dejstvo je, da se v taki situaciji

otroci želijo nekje skriti.

Tukaj pa samo odidejo in se vrnejo.

Gre za naravni proces.

Istočasno pa nam je hrup
zelo pomemben.

Verjetno veste, da otroci lažje
spijo v hrupu.

Ponavadi ne spijo v tihih prostorih.

In v tem vrtcu

so ti otroci v razredu
neverjetno skoncentrirani.

Saj veste, tudi mi smo odraščali
v hrupni džungli.

Tudi oni potrebujejo hrup.

Tudi s prijatelji se pogovarjate
v glasnih lokalih.

Ni nam namenjeno biti v tišini.

Dandanes

poskušamo vsako stvar kontrolirati.

Je pa popolnoma odprt.

In vedeti morate da

gremo lahko smučat pri -20 pozimi.

Poleti gremo lahko plavat.

Pesek ima 50 stopinj.

Zavedati se morate, da smo vodoodporni.

Nikoli se ne stopimo v dežju.

In ravno zato morajo biti otroci zunaj.

Tako bi jih tudi morali obravnavati.

Takole ločijo učilnice.

Učiteljem morajo pomagati.

Pa jim ne.

(smeh)

Nisem ga jaz dal tu notri.

Učilnica.

Umivalnik.

Med seboj se pogovarjajo ob vodnjaku.

In vedno je nekaj dreves v učilnici.

Opica, ki poskuša uloviti kako drugo
opico od zgoraj.

(smeh)

Opice.

(smeh)

In vsaka učilnica ima vsaj eno
strešno okno.

Tukaj pa vstopi Božiček v času božiča.

Tole je prizidek,

ki je takoj zraven
ovalno oblikovanega vrtca.

Zgradba je visoka samo 5 metrov,
a ima 7 nadstropij.

Višina stropa pa je seveda zelo nizka.

In zato moramo upoštevati tudi varnost.

Zato sva pripeljala hčer in sina.

Preizkusila sta jo.

Udaril se je v glavo.

NIč mu ni bilo. Ima dokaj trdo lobanjo.

Zelo je odporen, konec koncev je moj sin.

(smeh)

Poskuša se prepričati, če je varno,
da skoči dol.

In nato smo pripeljali še druge otroke.

Zastoji v Tokiu so grozni,
kot verjetno veste.

(smeh)

Voznica se mora še naučiti voziti.

Dandanes

otroci potrebujejo majhno
mero nevarnosti.

In v taki situaciji

se naučijo en drugemu pomagati.

To je družba. To je vrsta priložnosti,
ki jo izgubljamo.

Ta slika prikazuje gibanje fantka

med 9:10 in 9:30 zjutraj.

Obseg stavbe je 183 metrov.

Ni ravno majhna stavba.

In ta fant je pretekel 6000 metrov
samo zjutraj.

A to še ni vse.

Otroci v tem vrtcu v povprečju pretečejo
okoli 4000 metrov.

In ti otroci imajo
najvišje atletične sposobnosti

med mnogimi v drugih vrtcih.

Ravnatelj pravi:

"Ne treniramo jih. Samo pustimo
jih na vrhu strehe.

Kot ovce."

(smeh)

Konstantno tečejo.

(smeh)

Moje bistvo je, da jih ne nadzorujemo,

ne ščitimo preveč,

vsake toliko morajo pasti.

Morajo se poškodovati.

To je tisto, kar jih nauči,

kako živeti v tem svetu.

Verjamem, da je aritektura sposobna
spreminjati, tako svet

kot človeška življenja.

In to je le eden od poskusov,
da bi spremenili življenja otrok.

Iskrena hvala vsem.

(aplavz)