Naj jemo žuželke?

Ogled celotne lekcije: http://ed.ted.com/lessons/should-we-eat-bugs-emma-bryce

Kaj je okusno, v izobilju in bogato z beljakovinami? Žuželke! Čeprav je izven tropov manj običajna, je bila entomofagija, prehranjevanje z žuželkami, nekoč zelo široko razširjena. Morda vas misel na prehranjevanje z insekti navda z gnusom, toda dnevno nahranijo 2 milijardi ljudi (Mmm, ocvrte tarantele). Velik potencial imajo tudi za zagotavljanje prehrambne varnosti in zdravo okolje. Emma Bryce prepričljivo predstavi prednosti uživanja žuželk.

Lekcija: Emma Bryce; animacija: NEIGHBOR

[Zakaj ne jemo žuželk?]

Ljudje so stoletja uživali žuželke,

od hroščev,

do gosenic, kobilic,

termitov in kačjih pastirjev.

Navada ima celo ime:

entomofagija.

Zgodnji lovci nabiralci so se
verjetno učili od živali,

ki so nabirale žužke, bogate z
beljakovinami in jih posnemali.

Ko so z evolucijo žužki postali del
naše prehrambne tradicije,

so služili hkrati za osnovno živilo
in poslastico.

V stari Grčiji so škržati veljali za
luksuzen prigrizek.

Celo pri Rimljanih so ličinke hroščev
veljale za slastne.

Zakaj nam žuželke niso več všeč?

Razlog za naš odpor gre iskati v zgodovini

in zgodba se najbrž začne

okrog 10.000 let pr. Kr.
v Rodovitnem polmesecu,

del Bližnjega vzhoda,

ki je bil pomembna zibelka kmetijstva.

Takrat so se naši nomadski predniki
začeli naseljevati v polmesecu

in ko so se učili gojiti poljščine in
udomačevati živali,

so se stališča spremenila

ter razširila po Evropi in
ostalem Zahodnem svetu.

S porastom kmetovanja

so ljudje morda začeli prezirati
žuželke kot škodljivce,

ki so uničevali njihov pridelek.

Število prebivalstva je naraslo
in Zahod se je urbaniziral.

To je oslabilo vezi z našo
nabiralniško preteklostjo.

Ljudje so pozabili na zgodovino
uživanja žuželk.

Danes so za ljudi,
ki niso vajeni entomofagije,

žuželke zgolj nadloga.

Pikajo, grizejo in uničujejo našo hrano.

Do njih imamo odpor

in misel na kuhanje žuželk se nam gnusi.

Skoraj 2000 vrst žuželk
je predelanih v hrano,

ki igra pomembno vlogo na jedilniku

dveh milijard ljudi po svetu.

Najbolj zagreti porabniki
so tropske države,

kjer je to družbeno sprejemljivo.

Vrste v teh območjih so velike, raznolike

in se navadno zbirajo
v skupinah ali rojih,

zaradi česar jih je lažje loviti.

Vzemimo Kambodžo v Jugovzhodni Aziji,

kjer nabirajo ogromne tarantele,

jih ocvrejo in nato prodajo na tržnici.

V južni Afriki

je sočni Mopane črv vsakdanje živilo.

Skuhajo ga v začinjeni omaki

ali pa ga posušijo in nasolijo.

V Mehiki sesekljane hrošče jumiles
popečejo s česnom, limono in soljo.

Žužke je moč jesti kar tako,

ali jih zmleti v moko, prah ali pasto,
ki jih uporabimo kot dodatek hrani.

Vendar okusnost ni vse -

- mrčes je tudi zdrav.

Znanost pravi, da bi bila entomofagija
lahko ekonomična rešitev

za države v razvoju, ki trpijo
za prehransko negotovostjo.

Žuželke lahko vsebujejo
do 80 % beljakovin,

ki so ključni gradniki telesa,

obilo maščob, ki so bogate z energijo,

vlaknine in mikrohranila,
kot so vitamini in minerali.

Ste vedeli, da večina užitnih insektov
vsebuje enako količino

mineralnega železa kakor govedina,
ali celo več?

Glede na to, da je pomanjkanje železa
najpogostejša prehrambna težava na svetu,

so žuželke ogromna neizkoriščena dobrina.

Mokar je še en hranljiv primer.

Rumene hroščeve ličinke izvirajo iz
Amerike in jih je lahko pridelovati.

Imajo veliko vitaminov,

ogromno zdravih mineralov

in lahko vsebujejo do 50 % beljakovin,

skoraj toliko, kot enaka
količina govedine.

Pripravimo jih tako, da soljene
popražimo na maslu,

ali spečemo in pokapamo s čokolado
za hrustljav prigrizek.

Potrebno se je seveda spopasti z odporom,

a nagrada je hranljiv in okusen obrok.

Žužki so res lahko slastni.

Mokarji imajo okus po praženih oreških.

Kobilice spominjajo na morske rakce.

Črički marsikomu dišijo po pokovki.

Gojenje insektov za hrano ima mnogo
manjši negativni vpliv na okolje

kakor živinoreja,

saj žuželke proizvajajo mnogo manj
toplogrednih plinov

in porabijo manj prostora, vode in hrane.

Družbenogospodarsko gledano
bi gojenje žuželk

lahko pomagalo ljudem iz držav v razvoju,

saj so farme žuželk lahko majhne

in visoko produktivne, njihovo vzdrževanje
pa je poceni.

Žuželke se lahko predela tudi
v bolj trajnostno krmo za živino,

redi pa se jih lahko z organskimi odpadki,

kot so zelenjavni olupki,

ki bi sicer zgnili na odlagališčih.

Ste že kaj lačni?

Če bi prednje postavili krožnik ocvrtih
čričkov, bi večina odskočila

ob misli na vse tiste nožice in tipalke,
ki bi se zataknile med zobmi.

Kaj pa jastog?

Pravzaprav gre zgolj za ogromnega žužka
z obilico nog in tipalk,

ki je včasih veljal za manjvredno,
odvratno hrano.

Danes je jastog poslastica.

Lahko do take spremembe paradigme
pride tudi pri žuželkah?

Poskusite, torej!

Pogumno sezite po tistem žužku

in ga pohrustajte.