Sreča je za starše visoka zahteva

Oddelek s knjigami o starševstvu v knjigarnah je zastrašujoč - po besedah pisateljice Jennifer Senior je "velikanski spomenik v mavričnih barvah bombonov posvečen naši kolektivni paniki." Zakaj je starševstvo zaznamovano s toliko tesnobe? Ker je cilj sodobnih staršev srednjega razreda - vzgojiti srečne otroke - tako izmuzljiv. V svojem odkritem govoru ponuja nekaj prijaznejših in dosegljivejših ciljev.

Ko sem se rodila jaz,

je bila pravzaprav samo ena knjiga

o vzgoji otrok

in napisal jo je Dr. Spock.

(Smeh)

Hvala za tole.

Vedno sem si želela to narediti.

Ne, bil je Benjamin Spock,

in imela je naslov
'Nega in vzgoja otroka'.

Do njegove smrti se je prodala
v skoraj 50 milijonih izvodov.

Danes, stopim kot mama šestletnika

v knjigarno Barnes and Noble

in vidim tole.

In osupljiva je

raznolikost gradiva na tistih policah.

Tam so vodniki za vzgojo eko-otroka,

brezglutenskega otroka,

otroka odpornega na bolezni,

kar je, če me vprašate, malce strašljivo.

Tam so vodniki za vzgojo
dvojezičnega otroka,

čeprav doma govorite le en jezik.

So vodniki za vzgojo
finančno ozaveščenega otroka

in znanstveno usmerjenega otroka

in otroka, ki obvlada jogo.

Razen vodnika za učenje kako deaktivirati

atomsko bombo

je praktično na voljo vodnik za vse.

In vse te knjige imajo dober namen.

Prepričana sem, da je veliko odličnih.

Ampak, res mi je žal, gledano skupaj,

v njih ne vidim pomoči,

ko gledam na tisto polico.

Vidim tesnobo.

Ogromen spomenik v barvah bombonov

posvečen naši kolektivni paniki,

in ob tem se sprašujem,

zakaj je vzgajanje naših otrok

povezano s toliko tesnobe

in toliko zmede?

Zakaj smo deljeni

glede edine reči,

ki smo jo že tisočletja počeli uspešno,

davno pred prihodom
starševskih spletnih forumov

in verodostojnih študij?

Zakaj toliko mam in očetov

doživlja starševstvo kot neko krizo?

Kriza se mogoče zdi močna beseda,

a so podatki, ki kažejo,
da najverjetneje ni.

Pravzaprav je bila študija
s prav takim imenom

'Parenthood as Crisis'
objavljena leta 1957,

in v petdesetih letih po tem

je bilo napisanega veliko učenjaškega,

ki dokumentira precej jasen vzorec

starševske stiske.

Starši doživljajo večji stres
kot odrasli, ki niso.

Njihovo zadovoljstvo v zakonu je manjše.

Opravljene so bile mnoge študije

o počutju staršev,

pri preživljanju časa s svojimi otroki

in pogost odgovor je, da ne tako super.

Lani sem govorila z raziskovalcem,

Matthewom Killingsworthom,

ki dela na zelo, zelo domiselnem projektu,

ki meri zadovoljstvo ljudi

in povedal mi je, kaj je ugotovil:

"Stiki s prijatelji,

so nekaj boljšega kot stiki z zakoncem,

ki so boljši od stikov s sorodniki,

ki so boljši od tistih z znanci,

ki so boljši od stika s starši,

ki so boljši od stikov z otroki.

Ti so na enaki ravni kot tujci."

(Smeh)

A poslušajte.

Raziskovala sem,
kaj je temelj vseh teh podatkov

tri leta,

in otroci niso težava.

Nekaj pri starševstvu, prav ta trenutek

je pravi problem.

Natančneje, mislim, da ne vemo,

kaj bi starševstvo moralo biti.

Starš, je kot glagol

vstopil v splošno rabo šele 1970.

Naše vloge kot mame in očetje
so se spremenile.

Vloge naših otrok so se spremenile.

In sedaj vsi besno improviziramo

in iščemo pot skozi situacijo

za katero ni scenarija.

Če ste odličen jazz glasbenik,

potem je improvizacija odlična stvar,

a za vse nas ostale,

se lahko čuti nekako kot kriza.

Kako smo se spravili v to?

Kako je mogoče, da zdaj krmarimo

skozi vesolje vzgoje otrok

brez standardov, ki bi nas vodili?

No, za začetek je prišlo

do velike zgodovinske spremembe.

Še do nedavnega

so otroci delali, v glavnem
na naših kmetijah,

a tudi v tovarnah, mlinih in rudnikih.

Otroci so bili ekonomska pridobitev.

Enkrat v dobi napredka,

smo temu dogovoru naredili konec.

Otrokom smo priznali pravice,

prepovedali smo otroško delo,

in se namesto tega osredotočili
na njihovo izobraževanje,

in šola je postala otrokova nova služba.

In hvala bogu, da je.

Ampak to je samo naredilo vlogo staršev

na nek način bolj zmedeno.

Stari dogovor mogoče ni bil

pretirano etičen, a je bil vzajemen.

Mi smo zagotovili hrano, obleko, zavetje

in moralno vzgojo otrokom,

ti pa so v zameno prinesli dohodek.

Ko pa so otroci nehali delati,

se je ekonomija starševstva spremenila.

Otroci so postali, po besedah

brilijantnega, čeprav povsem
brezobzirnega sociologa

"ekonomsko ničvredni,
a čustveno neprecenljivi."

Namesto, da bi oni delali za nas,

smo začeli delati zanje,

saj je v pičlih nekaj desetletjih

postalo jasno:

če smo hoteli, da našim otrokom uspe,

šola ni bila dovolj.

Danes so otrokova nova služba
izvenšolske dejavnosti,

a te so tudi delo za nas,

saj smo mi tisti, ki jih vozimo
na trening nogometa.

Ogromni kupi domače naloge
so otrokova nova služba,

a te so tudi delo za nas,

saj jo moramo preverjati.

Pred dobrimi tremi leti
mi je ženska iz Teksasa

povedala nekaj

kar mi je povsem strlo srce.

Skoraj brezbrižno mi je rekla:

"Domača naloga je nova večerja."

Srednji razred danes vliva ves svoj čas

in energijo in dohodke v svoje otroke,

čeprav ima srednji razred

vedno manj možnosti,
da te stvari zagotovi.

Mame preživljajo več časa s svojimi otroki

kot so leta 1965,

ko večina žensk ni bila niti zaposlenih.

Verjetno bi bilo staršem lažje

opravljati svoje nove vloge,

če bi vedeli na kaj svoje
otroke sploh pripravljajo.

In to je še ena od reči,
ki sodobno starševstvo dela

tako zelo zavajajoče.

Pojma nimamo kateri del
naše modrosti, če sploh kateri,

bo uporaben za naše otroke.

Svet se spreminja tako hitro,

da je nemogoče napovedati.

To je bilo res že v moji mladosti.

Ko sem bila še otrok,
še posebno v srednji šoli,

mi je bilo rečeno, da bom pečena

v novi svetovni ekonomiji,

če ne bom znala japonsko.

In z vsem spoštovanjem do Japoncev,

se stvari niso tako obrnile.

Danes so tu določeni starši
srednjega razreda,

ki obsedeno učijo
svoje otroke mandarinščino

in mogoče je nekaj na tem,

a z gotovostjo tega ne moremo reči.

Torej, ker ne moremo
napovedati prihodnosti

kar vsi delamo kot dobri starši

je to, da poskušamo pripraviti naše otroke

na vse mogoče različice prihodnosti

v upanju, da se bo vsaj
nekaj od tega izplačalo.

Učimo jih igrati šah,

ker bodo mogoče potrebovali
analitične sposobnosti.

Vpisujemo jih v športne klube,

ker bodo mogoče potrebovali
timske sposobnosti,

saj veste, ko bodo šli
na Harvard Business School.

Poskušamo jih naučiti
odgovornega ravnanja z denarjem

in biti znanstveno usmerjeni in ekološki

in brezglutenski,

čeprav je mogoče zdaj dobro,
da vam povem,

da sama nisem bila ekološki
in brezglutenski otrok.

Pojedla sem kupe pireja
iz testenin in govedine.

In veste kaj? Čisto v redu sem.

Plačujem davke.

Imam redno službo.

Povabili so me celo, da govorim na TED.

A danes se domneva,

da kar je bilo zame dobro,
ali za moje starše,

danes ni več dobro.

In vsi se divje zapodimo
k tisti knjižni polici,

ker imamo občutek,
da če ne poskušamo vsega

je enako, kot če ne bi naredili ničesar

in ne opravljamo svoje
dolžnosti do naših otrok.

Tako je že dovolj težko
usmerjati naše nove vloge

kot mame in očetje.

In k temu zdaj dodajmo nekaj drugega:

hkrati usmerjamo tudi nove vloge

kot možje in žene,

saj je danes večina žensk zaposlenih.

Mislim, da je to še en razlog,

da se starševstvo čuti kot kriza.

Nimamo pravil, scenarijev, standardov

za to kaj narediti, ko pride otrok

zdaj, ko tako oče kot mama služita kruh.

Pisatelj Michael Lewis je to nekoč

zelo, zelo dobro opisal.

Dejal je, da je zagotovljen način

za to, da se par začne prepirati,

da gre na večerjo z drugim parom,

kjer je delitev opravil

minimalno drugačna od njunega,

ker gre pogovor v avtu na poti domov

nekako takole:

"Si slišal, da je Dave tisti,

ki jih vsak dan peš pospremi v šolo?"

(Smeh)

Brez scenarijev, ki bi nam povedali
kdo kaj počne,

se v tem krasnem novem svetu
pari prepirajo

in tako mame kot očetje imajo vsak zase

trdne argumente.

Mame veliko bolj običajno

doma opravljajo več del hkrati

in očetje, ko so doma,

veliko običajneje delajo le eno opravilo.

Poiščite moškega doma in zelo verjetno je,

da počne le eno stvar naenkrat.

Pravzaprav je univerza UCLA
nedavno naredila študijo,

ki je beležila najbolj
običajno razporeditev

družinskih članov v prostorih
domov srednjega razreda.

Uganete kakšna je?

Oče, sam v sobi.

Po anketi American Time Use Survey

mame še vedno vzgajajo otroke
dvakrat več kot moški,

kar je bolje kot v dneh Erme Bombeck,

a mislim, da je njeno pisanje

še vedno zelo aktualno:

"V kopalnici nisem bila sama
že od oktobra."

(Smeh)

A poglejte: moški delajo veliko.

Preživljajo več časa z otroki

kot so ga njihovi očetje z njimi.

V povprečju delajo več ur

kot njihove žene,

in si res želijo biti dobri

sodelujoči očetje.

Danes so očetje tisti, ne mame,

ki največkrat poročajo o
konfliktu služba-zasebnost.

Kakorkoli, mimogrede,

če mislite, da je
tradicionalni družini hudo,

pri razbiranju svojih novih vlog,

pomislite, kako je danes

netradicionalnim družinam:

družine z dvemi očeti, ali dvemi mamami,

samohranilska gospodinjstva.

Ti resnično improvizirajo
na vsakem koraku.

Danes, v bolj razviti deželi,

in oprostite mi zdaj
za poseganje po klišeju

in sklicevanje na, ja, Švedsko,

se starši lahko zanesejo na državo

za podporo.

So države, ki priznavajo

strahove in spreminjajoče se vloge

mater in očetov.

Na žalost Amerika ni ena od njih,

zato če ste se spraševali, kaj imajo ZDA

skupnega s Papuo Novo Gvinejo in Liberijo

je tole:

Tudi mi nimamo plačanega
porodniškega dopusta.

Smo ena izmed osmih
znanih držav, ki tega nimajo.

V tej dobi hude zmede

je samo en cilj glede katerega

se strinjajo vsi starši,

in to je ne glede na to ali so

stroge mame ali hipi mame,
helikopterji ali brezpilotna letala,

sreča naših otrok naj je najpomembnejša.

To pomeni

vzgajati otroke v dobi,

ko so ekonomsko ničvredni,

a čustveno neprecenljivi.

Mi smo varuhi njihove samopodobe.

Edina mantra, v katero
ne podvomi noben starš je:

"Vse kar hočem je,
da so moji otroci srečni."

Ne razumite me narobe:

Mislim, da je sreča
čudovit cilj za otroka.

A je hkrati tudi zelo izmuzljiv.

Sreča in samozavest,

učiti otroke te reči
ni enako kot učiti jih

kako preorati polje.

Tudi ni enako kot
jih naučiti voziti kolo.

Ni učnega načrta za to.

Sreča in samozavest sta
lahko posledica drugih reči,

a ne moreta biti cilja sama po sebi.

Otrokova sreča

je zelo nepošteno breme za starše.

In sreča je še bolj nepošteno breme,

za otroka.

In moram vam povedati,

mislim, da to vodi
v zelo čudne skrajnosti.

Zdaj smo že tako hudo pripravljeni

zavarovati naše otroke
pred grdobijami sveta,

da jih ščitimo pred "Sezamovo ulico."

Želim si, da bi lahko rekla, da se šalim,

a če greste ven in kupite

prvih nekaj epizod
"Sezamove ulice" na DVD,

tako kot sem jaz naredila iz nostalgije,

boste na začetku našli opozorilo,

ki pravi, da vsebina ni primerna

za otroke.

(Smeh)

Ali lahko to ponovim?

Vsebina izvirne "Sezamove ulice"

ni primerna za otroke.

Ko je časopis New York Times
o tem povprašal

producentko oddaje,
je ta ponudila nekaj razlag.

Ena je bila, da
Cookie Monster, kadi pipo

v enem skeču in jo potem pogoltne.

Slab vzor. Ne vem.

A stvar, ki mi je ostala v spominu

je to, da je rekla, da ni vedela,

če bi si danes lahko
izmislili lik Oscar the Grouch,

ker je bil preveč depresiven.

Ne morete si misliti, kako me to razburi.

(Smeh)

Gledate žensko,

ki ima periodni sistem Muppetkov

na steni svojega razdelka.

Muppetek, ki žali druge, prav tamle.

To je moj sin, na dan ko se je rodil.

Bila sem čisto zadeta od morfija.

Imela sem nepričakovan carski rez.

A tudi v megli od zdravil

sem uspela imeti eno zelo jasno misel

prvič, ko sem ga imela v rokah.

Zašepetala sem mu jo v uho.

Rekla sem "Tako zelo se bom trudila,
da te ne prizadenem."

Bila je Hipokratova prisega,

čeprav nisem niti vedela,
da jo izgovarjam.

A če pomislim,

je Hipokratova prisega

veliko bolj realističen cilj kot sreča.

Pravzaprav, kot vam bo povedal vsak starš,

je zelo težek cilj.

Vsi od nas smo že naredili
ali rekli boleče stvari,

ki si jih na vso moč želimo vzeti nazaj.

Mislim, da v drugačnem času

nismo pričakovali tako veliko od sebe.

Pomembno je, da se tega vsi spomnimo

naslednjič, ko bomo
strmeli s podivjanim srcem

v tiste knjižne police.

Nisem zares prepričana
kako ustvariti nove standarde

za ta svet,

ampak res mislim, da si

v naši obupni želji,
da bi ustvarili srečne otroke,

zadevamo napačno moralno breme.

Veliko boljši cilj se mi zdi,

in upam si reči, bolj plemenit,

da se osredotočimo na
vzgojo bolj produktivnih otrok

in moralnih otrok,

in da samo upamo,
da bo sreča prišla k njim

preko dobrih stvari, ki jh bodo počeli

in njihovih dosežkov

in ljubezni, ki jim jo dajemo mi.

To, kakorkoli, je en odgovor
na pomanjkanje scenarija.

V pomanjkanju novih scenarijev

samo sledimo najstarejšim -

spodobnost, delovna etika, ljubezen -

in pustimo, da se sreča in
samozavest uredita sami.

Mislim, da če bi vsi delali tako,

bi bilo z otroki še vedno vse v redu,

in enako z njihovimi starši,

verjetno z obojimi celo veliko bolje.

Hvala.

(Aplavz)