Če bi imela hčer...

"Če bi imela hčer, bi me namesto Mama klicala Točka B..." Tako začne pesnica Sarah Kay, v govoru z dvema stoječima ovacijama na TED2011. Pove zgodbo o svoji preobrazbi - od najstnice s široko razprtimi očmi, ki je vsrkavala verze v newyorškem Bowery klubu poezije, do učiteljice, ki povezuje otroke z močjo izražanja samega sebe skozi Projekt V.O.I.C.E. -- in nam vzame dih s pesmima "B" in "Hiroshima."

Če bi imela hčer,

bi me namesto "Mama"

klicala "Točka B",

zato, da bo vedela,
da ne glede na to, kaj se zgodi,

lahko vedno najde pot vsaj k meni.

In na dlani ji bom narisala
sončne sisteme,

tako, da se bo morala
naučiti celo vesolje,

preden bo lahko rekla:
"Oh, to poznam kot svojo dlan".

In naučila se bo,

da te to življenje udari močno,
naravnost v obraz,

počaka, da se postaviš na noge,
samo da te lahko potem brcne v trebuh.

Ampak da ostaneš brez sape,

je edini način, da spomniš svoja pljuča,

kako zelo jim je všeč okus zraka.

Tu je bolečina,

ki je ne moreš pozdraviti
z obliži ali poezijo.

Tako da prvič, ko bo spoznala,

da Super Ženske ne bo,

bom poskrbela, da bo vedela,

da ji ni treba nositi
ogrinjala čisto sami,

ker ne glede na to,
kako na široko razpreš prste,

bodo tvoje roke vedno premajhne,

da bi ujele vso bolečino,
ki jo želiš pozdraviti.

Verjemite mi, poskušala sem.

"In, ljubica," ji bom rekla,

"ne dviguj nosu takole v zrak.

Poznam ta trik, sama
sem ga izvedla milijonkrat.

Samo za dimom vohaš,

da bi mu lahko sledila do goreče hiše,

da bi našla fanta,
ki je v ognju izgubil vse,

da bi videla, če ga lahko rešiš.

Ali pa boš našla fanta,
ki je zanetil požar,

da vidiš, če bi ga lahko spremenila."

A vem, da bo to vseeno storila,

zato bom imela vedno dodatno zalogo

čokolade in škornjev za dež,

ker ga ni zlomljenega srca,
ki ga čokolada ne more pozdraviti.

Ok, so zlomljena srca,
ki jih čokolada ne more pozdraviti.

Ampak zato so tu škornji za dež,

ker bo dež opral vse, če mu le pustiš.

Hočem, da si ogleda svet

skozi spodnji del ladje s steklenim dnom,

da skozi mikroskop pogleda

galaksije, ki obstajajo

na konici človeškega uma,

ker me je tako učila moja mama.

Da bodo tudi taki dnevi.

♫ Taki dnevi bodo, je rekla moja mama. ♫

Ko razširiš roke, da bi ujel

in končaš samo z žulji in modricami;

ko stopiš iz telefonske govorilnice
in poskušaš poleteti

in tisti ljudje, ki jih poskušaš rešiti,

so tisti, ki ti stojijo na ogrinjalu;

ko bodo tvoji škornji polni dežja,

in boš do kolen v razočaranju.

In to so tisti dnevi, ko boš imela
še več razlogov, da rečeš hvala.

Ker ni nič lepšega kot to,

kako ocean ne neha poljubljati obale,

ne glede na to,
kolikokrat je poslan stran.

Ti boš dala vetra v krila besedam
"včasih dobiti" in "včasih izgubiti"

Z zvezdnim zaznamkom boš označila
"začeti znova in znova."

In ne glede na to, koliko pehotnih min
eksplodira vsako minuto,

zagotovi, da tvoj um pristane

na lepoti tega hecnega prostora,
ki mu pravimo življenje.

In da, na lestvici od ena
do preveč zaupljiva,

sem kar precej naivna.

Ampak hočem da ve,
da je ta svet narejen iz sladkorja.

Tako zlahka se zdrobi,

ampak ne boj se
iztegniti jezika in ga okusiti.

"Ljubica," ji bom rekla,
"zapomni si, tvojo mamo skrbi,

in tvoj očka se bori

in ti si dekle z majhnimi dlanmi
in velikimi očmi,

ki nikoli ne neha prositi za še."

Zapomni si, da so vse dobre stvari tri

in slabe tudi.

In vedno se opraviči,
ko storiš kaj narobe,

ampak nikoli se ne opravičuj,

ker tvoje oči ne nehajo sijati.

Tvoj glas je majhen,
ampak nikoli ne nehaj peti.

In ko ti bodo podali srčno bolečino,

ko ti potisnejo vojno
in sovraštvo pod vrata

in ti podajo letake na cesti

o cinizmu in porazu,

jim ti povej, da bi res
morali spoznati tvojo mamo.

Hvala. Hvala.

(Aplavz)

Hvala.

(Aplavz)

Hvala.

(Aplavz)

Hvala.

(Aplavz)

Hočem, da si vzamete trenutek

in hočem, da se spomnite treh stvari,

za katere veste, da so resnične.

Lahko so o čemerkoli--

tehnologiji, zabavi, dizajnu,

vaši družini, kaj ste imeli za zajtrk.

Edino pravilo je,
da ne premišljujete preveč.

Ok, pripravljeni? Gremo.

Ok.

Torej, tu so tri stvari,
za katere vem, da so resnične.

Vem, da je imel Jean-Luc Godard prav,

ko je rekel, da "ima dobra zgodba

začetek, sredino in konec,

čeprav ne nujno v tem vrstnem redu."

Vem, da sem neverjetno nervozna
in vznemirjena, ker sem tu

kar zelo vpliva na mojo
sposobnost ohranjati mirno kri.

(Smeh)

In vem,

da sem čakala cel teden,
da vam povem to šalo.

(Smeh)

Zakaj je bilo strašilo povabljeno na TED?

Ker je izstopalo na svojem polju.

(Smeh)

Oprostite.

Ok, to so torej tri stvari,
ki so resnične.

Ampak obstaja veliko stvari,
ki jih težko razumem.

Zato pišem pesmi, da bi jih razumela.

Včasih lahko nekaj predelam
samo tako, da napišem pesem.

In včasih pridem do konca pesmi

in pogledam nazaj in si rečem:
"Oh, to je torej to,"

in včasih pridem na konec pesmi

in ne rešim ničesar,

ampak vsaj novo pesem imam.

Govorjena poezija je
poezija umetnosti nastopanja.

Ljudem povem, da je ustvarjanje poezije,

ki noče samo sedeti na papirju,

da nekaj v njej zahteva, da se jo sliši

ali vidi osebno.

Ko sem bila v prvem letniku srednje šole,

sem bila skupek nervoznih hormonov.

Bila sem premalo razvita
in preveč razdražljiva.

In kljub strahu,
da bi me kdo predolgo gledal,

me je navduševala ideja govorjene poezije.

Čutila sem, kot da sta moji
skrivni ljubezni, poezija in gledališče,

prišli skupaj, imeli otroka,

otroka, ki sem ga morala spoznati.

Zato sem se odločila, da poskusim.

Moja prva govorjena pesem,

polna vse modrosti 14-letnice,

je bila o nepravičnosti

biti videna kot neženstvena.

Pesem je bila polna ogorčenja

in večinoma pretirana,

ampak edina govorjena poezija,
ki sem jo videla do takrat,

je bila večinoma polna ogorčenja, zato sem
mislila, da se to od mene pričakuje.

Prvič, ko sem nastopala,

je občinstvo najstnikov kričalo
in vpilo svojo podporo,

in ko sem prišla dol z odra,
sem se tresla.

Čutila sem dotik na rami

in ko sem se obrnila, sem videla
ogromno dekle, v puloverju s kapuco,

ki se je dvignila iz množice. Bila je
visoka skoraj 2 metra in pol in izgledala,

kot da bi me lahko pretepla z eno roko,
ampak mi je samo pokimala

in rekla: "Hej, to se me je
res dotaknilo. Hvala."

In zadela me je strela.

Bila sem zasvojena.

Odkrila sem bar na Manhattnu
na Lower East Sideu,

kjer so imeli tedenski
večer govorjene poezije,

in moji zmedeni, ampak
spodbujajoči starši so me peljali,

da sem lahko zaužila
vsak gram govorjene besede.

Bila sem mlajša od vseh
za vsaj desetletje,

ampak pesnikov pri Bowery klubu poezije

nekako ni motila 14-letnica,
ki je tavala naokrog--

pravzaprav so me bili veseli.

In med poslušanjem teh pesnikov,
ko so delili svoje zgodbe,

sem spoznala, da govorjena poezija
ni nujno polna ogorčenja,

lahko je vesela ali boleča

ali pa resna ali trapasta.

Bowery klub poezije je postal
moja učilnica in moj dom

in pesniki, ki so nastopali,

so me spodbujali,
naj tudi jaz delim svoje zgodbe.

Ni jim bilo mar, da imam 14 let--

rekli so mi: "Piši o tem,
kako je biti star 14 let."

In sem in stala sem očarana vsak teden,

ko so se ti briljantni, odrasli pesniki

smejali z menoj in ječali v podporo

in ploskali in rekli:
"Hej, tudi jaz tako čutim."

Sedaj lahko razdelim moje
potovanje govorjene poezije

v tri korake.

Prvi korak je bil, ko sem dejala:

"Zmorem. To lahko storim."

In to je bilo zaradi
dekleta v puloverju s kapuco.

Drugi korak je bil trenutek, ko sem rekla:

"Bom. Nadaljevala bom.

Ljubim govorjeno besedo.
Prihajala bom nazaj teden za tednom."

In tretji korak se je začel,

ko sem spoznala, da ni treba,
da so moje pesmi ogorčene,

če jaz ne čutim tako.

Bile so stvari, ki so bile specifične zame

in bolj ko sem se osredotočala nanje,

bolj čudna je postajala moja poezija,

ampak tudi vse bolj moja.

Ni samo pregovor:
"Piši o tem, kar poznaš."

Gre za zbiranje vsega znanja in izkušenj,

ki si jih nabral do sedaj,

da se lahko potopiš v stvari,
ki jih ne poznaš.

Poezijo uporabljam, da predelam tisto,
česar ne razumem,

ampak vsaki novi pesmi se prikažem

z nahrbtnikom polnim
vsega drugega, kjer sem že bila.

Ko sem prišla na univerzo,
sem spoznala pesnika,

ki je z mano delil vero
v magijo govorjene besede.

In pravzaprav si Phil Kaye in jaz

slučajno deliva tudi priimek.

V srednji šoli sem ustvarila
Projekt V.O.I.C.E. (glas),

da bi vzpodbudila prijatelje,
da se mi pridružijo pri govorjeni poeziji.

Phil in jaz pa sva se odločila
na novo izumiti Projekt V.O.I.C.E. -

spremenila sva namen,

da bi uporabila govorjeno besedo kot način

zabave, učenja in inspiracije.

Bila sva študenta, ampak med študijem
sva potovala, nastopala in učila

od devetletnikov do MFA kandidatov,

od Kalifornije do Indiane do Indije,

do javne srednje šole samo ulico
naprej od študentskega doma.

In videla sva znova in znova,
kako govorjena poezija

odpira ključavnice.

Ampak izkaže se,

da je poezija lahko strašljiva.

Izkaže se,

da moraš najstnike ukaniti,
da pišejo poezijo.

Zato sem se domislila seznamov.
Vsak jih lahko napiše.

In prvi seznam, ki ga dam za nalogo, je

"10 stvari, za katere vem,
da so resnične."

In nekaj se zgodi,
nekaj, kar bi odkrili tudi vi,

če bi te sezname začeli deliti med seboj.

Na določeni točki bi spoznali,

da ima nekdo točno isto stvar
ali eno zelo podobno

nečemu na tvojem seznamu.

In potem ima nekdo drug

nekaj popolnoma nasprotnega tvojemu.

Tretjič, nekdo ima nekaj,
za kar nisi še nikoli slišal.

In četrtič, nekdo ima nekaj,
za kar si mislil, da veš vse o tem,

ampak vam predstavi nov zorni kot.

Ljudem povem,
da se tu začnejo dobre zgodbe--

na teh štirih križiščih tega,
kar vas navdušuje in kar zanima druge.

In večina ljudi se zelo dobro odzove na to vajo.

Ampak ena izmed mojih študentk,
Charlotte iz prvega letnika,

ni bila prepričana.

Bila zelo dobra pri pisanju seznamov,
ampak ni hotela napisati nobene pesmi.

Rekla je: "Preprosto nisem zanimiva.
Nič zanimivega nimam povedati."

Zato sem ji naložila pisanje
enega seznama za drugim

in nekega dne je morala napisat seznam

"10 stvari, ki bi jih
do zdaj morala znati."

Številka tri na njenem seznamu je bila,

"Morala bi se naučiti,
da se ne zatreskam v fante

ki so trikrat starejši od mene."
Vprašala sem jo, kaj je mislila s tem,

in rekla je: "Dolga zgodba je."

In sem rekla: "Charlotte,
zveni mi precej zanimivo."

In tako je napisala svojo prvo pesem,

ljubezensko pesem,
kot je še nisem slišala.

In pesem je šla takole:

"Anderson Cooper je prekrasen moški."

(Smeh)

"Ste ga videli v oddaji 60 minut,

tekmovati z Michaelom Phelpsom v bazenu--
samo v kopalkah--

kako se je potopil v vodo, odločen,
da premaga prvaka v plavanju?

In po tekmi je stresel svoje mokre,
kot oblak bele lase

in rekel: 'Ti si bog.'

Ne, Anderson, ti si bog."

(Smeh)

(Aplavz)

Vem, da je pravilo številka ena, da si kul,

da se zdiš nevznemirjen,

da nikoli ne priznaš, da te karkoli straši

ali navdušuje ali vznemirja.

Nekdo mi je nekoč rekel,

da potem hodiš skozi življenje takole.

Zavaruješ se pred vsemi nepričakovanimi
nesrečami ali bolečino, ki se lahko zgodi.

Ampak jaz poskušam hoditi
skozi življenje takole.

In ja, to pomeni, da ujameš
vse te nesreče in bolečino,

ampak prav tako pa,
ko te lepe, neverjetne stvari

kar padejo z neba,
jih lahko ujamem.

Z govorjeno poezijo pomagam učencem

ponovno odkriti čudenje,

da se borijo z instinktom
biti kul in nevznemirjen

in so namesto tega aktivno vpleteni
v dogajanje okrog sebe,

da ga lahko reinterpretirajo
in ustvarijo nekaj novega.

Ne mislim, da je govorjena poezija

popolna oblika umetnosti.

Vedno poskušam najti najboljši način,
da povem zgodbo.

Muzikale pišem;
ustvarjam kratke filme poleg svojih pesmi.

Ampak učim govorjeno poezijo,
ker je lahko dosegljiva.

Ne more vsak brati not ali imeti kamere,

ampak vsi lahko na nek način komuniciramo

in vsi imamo zgodbe,
od katerih se drugi lahko učijo.

Plus, govorjena poezija
ustvari takojšnje povezave.

Ni nenavadno, da se ljudje počutijo same
ali da jih nihče ne razume,

ampak govorjena poezija nas uči,
da če se lahko izraziš

in imaš pogum,
da predstaviš te zgodbe in mnenja,

si lahko nagrajen
s sobo polno tvojih vrstnikov

ali tvoje skupnosti, ki bo poslušala.

In morda se bo še ogromno dekle
v puloverju s kapuco

povezalo s tem, kar deliš.

In to je neverjetno spoznanje,

še posebej, ko si star 14 let.

In sedaj z YouTubom

ta povezava ni več omejena
na sobo, v kateri smo.

Srečo imam, da obstaja arhiv nastopov,

ki jih lahko delim s svojimi učenci.

Ponuja jim še več možnosti,
da najdejo pesnika ali pesem,

s katerim se povežejo.

Mamljivo je -- ko to enkrat ugotoviš --

mamljivo je, da bi
kar naprej pisal isto pesem

ali pripovedoval isto zgodbo,
znova in znova,

ko si ugotovil, da ti bo prinesla aplavz.

Ni dovolj, da se učiš
izražanja samega sebe.

Moraš rasti in raziskovati
in tvegati in se izzvati.

In to je tretji korak:

prepojiti svoje delo

s specifičnimi stvarmi,
ki te delajo to, kar si,

čeprav se te stvari vedno spreminjajo.

Ker se tretji korak nikoli ne konča.

Ampak ne moreš začeti s tretjim korakom,

dokler ne storiš prvega koraka: zmorem.

Veliko potujem, ko učim,

in mojih učencev ne vidim vedno
doseči tretjega koraka,

a s Charlotte sem imela veliko srečo,

da sem lahko videla,
kako se odvija njeno potovanje.

Opazovala sem jo,
ko je spoznala, da s tem,

ko v svoje delo vključi stvari,
za katere ve, da so resnične,

lahko ustvari pesmi,
ki jih lahko napiše samo Charlotte--

o očeh in dvigalih in Dori raziskovalki.

In jaz poskušam povedati zgodbe,
ki jih lahko povem samo jaz--

kot to zgodbo.

Veliko časa sem premišljevala,
kako naj povem to zgodbo,

in se spraševala, če je najboljši način

PowerPoint ali kratki film--

in kje natančno je začetek
in sredina in konec.

In spraševala sem se,
če bom prišla na konec tega govora

in bom končno vse razumela, ali ne.

In čeprav sem vedno mislila,
da sem začela v Bowery klubu poezije,

je bilo mogoče mnogo prej.

Med pripravami za TED
sem odkrila stran v starem dnevniku.

Mislim, da bi 54. december
moral biti 24. december.

Jasno je, da sem kot otrok
definitivno hodila skozi življenje tako.

Mislim, da smo vsi.

Rada bi pomagala drugim,
da zopet odkrijejo čudenje--

da se z njim spoprimejo, da se učijo,
da želijo deliti, kar so se naučili,

kar so ugotovili, da je res
in kar še zmeraj ugotavljajo.

Rada bi končala s to pesmijo.

Ko so odvrgli bombo na Hirošimo,
je eksplozija oblikovala mini-supernovo,

tako da se je vsaka žival, človek
ali rastlina, ki je bila v direktnem stiku

z žarki tega sonca,

nemudoma spremenila v prah.

In kar je ostalo od mesta,
je kmalu sledilo.

Dolgoročna škoda nuklearnega sevanja

je spremenila celotno mesto
in njegove prebivalce v prah.

Mama pravi, da ko sem se rodila,
sem pogledala po celotni sobi v bolnišnici

s pogledom, ki je govoril:
To? Tole sem pa že počela."

Pravi, da imam stare oči.

In ko je umrl moj dedek Genji,
sem imela samo 5 let,

a sem prijela mamo za roko in ji rekla:
"Ne skrbi, vrnil se bo kot dojenček."

Ampak vseeno, za nekoga,
ki naj bi to vse že počel,

še vedno ne razumem ničesar.

Kolena se mi šibijo vsakič,
ko grem na oder.

Moja samozavest se lahko meri

v žličkah, zmešanih v mojo poezijo

in še vedno ima v mojih ustih čuden okus.

Ampak v Hirošimi
je nekatere ljudi izbrisalo,

ostala je samo zapestna ura
ali pa stran v dnevniku.

Tako da čeprav imam dovolj zadržkov,
da bi z njimi napolnila vse žepe,

se še naprej trudim,
upajoč, da bom nekega dne napisala pesem,

ki jo lahko pustim videti v muzeju,
kot edini dokaz, da sem kdaj obstajala.

Starši so me poimenovali Sarah,
kar je biblično ime.

V prvotni zgodbi je Bog povedal Sarah,
da lahko stori nekaj nemogočega

in smejala se je,

ker prva Sarah ni vedela,
kaj naj z nemogočim počne.

In jaz? No, tudi jaz ne,

ampak nemogoče vidim vsak dan.

Nemogoče se je poskušati
povezati v tem svetu,

ko se držiš za druge, medtem
ko stvari eksplodirajo okrog tebe,

vedoč, da medtem ko govoriš,

ne čakajo samo, da bodo
prišli na vrsto -- slišijo te.

Čutijo točno to, kar čutiš ti,
istočasno kot ti.

K temu stremim vsakič, ko odprem usta--
k tej nemogoči povezavi.

V Hirošimi je kos zidu,
ki je popolnoma črn zaradi radiacije.

Ampak na stopnici pred njim
je oseba, ki je tam sedela,

preprečila žarkom, da bi zadeli zid.

Edina stvar, ki je ostala,
je večna senca pozitivne svetlobe.

Po atomski bombi so specialisti rekli,
da bo trajalo 75 let,

da bo v od radiacije poškodovani
zemlji v Hirošimi še kaj raslo.

Ampak tisto pomlad so
novi popki kukali iz zemlje.

Ko vas srečam, v tistem trenutku
nisem več del vaše prihodnosti.

Hitro začenjam postajati
del vaše preteklosti.

Ampak v tistem trenutku
z vami delim sedanjost.

In vi si jo delite z mano.

In to je največji dar od vseh.

Če mi torej rečete,
da lahko naredim nemogoče,

se vam bom najbrž smejala.

Ne vem še, če lahko spremenim svet,

ker ne vem veliko o njem--

in tudi o reinkarnaciji ne vem prav dosti,

ampak če me spravite v dovolj močan smeh,

včasih pozabim, v katerem stoletju sem.

Tu nisem prvič. Tu nisem zadnjič.

To niso zadnje besede, ki jih delim.

Ampak za vsak slučaj se zelo trudim,
da mi tokrat uspe.

Hvala.

(Aplavz)

Hvala.

(Aplavz)

Hvala.

(Aplavz)

Hvala.

(Aplavz)