To je naše mesto. Uredimo ga.

Ljudje se prepogosto počutijo izključeni iz politike - celo na ravni lastnega mesta. Urbana aktivistka Alessandra Orofino meni, da se to lahko spremeni, in sicer s kombinacijo tehnologije in "staromodnih" medčloveških povezav. Skozi primere iz Ria, svojega mesta, pokaže: "Na nas je, da se odločimo, ali želimo imeti šole ali parkirišča, projekte reciklaže ali gradbišča, avtomobile ali avtobuse, samoto ali solidarnost."

54 % svetovnega prebivalstva

živi v mestih.

V državah v razvoju

tretjina teh ljudi

živi v barakarskih naseljih.

75% globalne porabe energije

se zgodi v mestih

in 80% emisij plinov,

ki povzročajo globalno segrevanje,

prihaja iz mest.

Stvari, na katere gledamo

kot na globalne probleme,

denimo podnebne spremembe,
energetska kriza,

revščina,

so na nek način mestni problemi.

Ne bomo jih rešili,

dokler ljudje, ki živijo v mestih,

kot večina nas,

ne bomo delovali bolje,

kajti trenutno ne delamo dosti dobrega.

To je zelo očitno,

če vzamemo tri vidike
mestnega življenja:

prvič, volja prebivalcev za udejstvovanje

v demokratičnih institucijah;

drugič, sposobnost mest za vključevanje

vseh prebivalcev;

in ne nazadnje, naša sposobnost

živeti polno in srečno življenje.

Kar se tiče udejstvovanja,

so podatki jasni.

Volilna udeležba po svetu

je dosegla vrh v poznih 80. letih,

od tedaj pa pada s hitrostjo,

ki je doslej nismo poznali,

in če so številke slabe na državni ravni,

so na ravni mest

katastrofalne.

V zadnjih dveh letih

sta dve najbolj trdni,

najstarejši demokraciji, ZDA in Francija,

imeli lokalne volitve.

V Franciji je bila udeležba
rekordno nizka.

Skoraj 40 odstotkov volivcev

je ostalo doma.

V ZDA je bilo še huje.

V nekaterih ameriških mestih

je bila udeležba okoli 5-odstotna.

Pomislite za trenutek.

Govorimo o demokratičnih mestih,

kjer je 95 odstotkov ljudi menilo,

da ni pomembno,

da izvolijo svoje voditelje.

Los Angeles, s 4 milijoni prebivalcev,

je župana izvolil z nekaj več
kot 200.000 glasovi.

To je najnižja udeležba v tem mestu

v zadnjih sto letih.

Tu v mojem mestu, v Riu,

je kljub obveznemu glasovanju,

skoraj 30 odstotkov volivcev

oddalo neveljavne glasovnice

ali ostalo doma in raje plačalo kazen

na zadnjih volitvah za župana.

Tudi kar se tiče vključevanja

naša mesta niso ravno zgled uspehov

in ni vam treba gledati daleč,

da bi našli dokaze.

Rio je neverjetno poln neenakosti.

To je Leblon.

Je najbogatejša mestna četrt.

To je Complexo do Alemão.

Tu živi preko 70.000

najrevnejših prebivalcev mesta.

HDI (indeks človekovega razvoja)

je v Leblonu 0.967.

To je višje od Norveške, Švice

ali Švedske.

HDI v Complexo do Alemão je 0.711.

To ga umešča nekam med HDI

Alžirije in Gabona.

Kot mnoga druga mesta globalnega Juga

je Rio kraj, kjer lahko od severne Evrope

greste do podsaharske Afrike,

in to v pol ure.

Če vozite, seveda.

Z javnim prevozom traja kaki dve uri.

In ne nazadnje, morda najpomembneje,

mesta z neverjetno količino

odnosov, ki jih omogočajo,

bi bila lahko idealen prostor

za človekovo srečo.

Radi smo blizu drugih ljudi.

Družabne živali smo.

Namesto tega so države,
kjer je urbanizacija

dosegla višek, prav tiste,

v katerih nas mesta ne osrečujejo več.

Prebivalstvo ZDA je občutilo

splošen padec sreče

v zadnjih treh desetletjih,

glavni razlog pa je tale:

ameriški način gradnje mest

je kakovostne javne prostore

v mnogih mestih

skoraj izničil,

zaradi tega pa je prišlo

do upada odnosov,

stvari, ki nas osrečujejo.

Mnoge študije kažejo na rast

samote in upad solidarnosti,

poštenja ter družbene
in civilne participacije.

Kako naj potem zgradimo mesta,

v katerih nam bo mar?

Mesta, ki vrednotijo svojo
najpomembnejšo prednost:

neverjetno raznolikost

ljudi, ki tam živijo?

Mesta, ki nas osrečujejo?

Verjamem, da če hočemo spremeniti

izgled naših mest,

moramo v resnici spremeniti

procese odločanja,

ki so nas privedli v položaj,
v katerem smo zdaj.

Potrebujemo revolucijo participacije,

in to hitro.

Volitve kot edini izraz državljanstva

nimajo več smisla.

Ljudem je dovolj, da so

polnomočni posamezniki
le vsakih par let,

ko je treba moč dodeliti

nekomu drugemu.

Če so nas protesti junija 2013

v Braziliji česa naučili,

je sporočilo to,
da nas bodo, kadarkoli skušamo

uporabiti svojo moč

izven okvira volitev,

pretepli, ponižali ali aretirali.

To se mora spremeniti,

kajti ko se bo,

bodo ljudje spet sodelovali

v predstavniških institucijah,

a jih bodo tudi oplemenitili

z neposrednim, učinkovitim
in kolektivnim odločanjem,

odločanjem,

ki napada neenakost,

saj je vključujoče,

odločanje,

ki spreminja naša mesta

v boljši življenjski prostor.

Seveda obstaja tudi past:

široka participacija

in prerazdelitev moči

sta lahko logistična nočna mora

in tu lahko tehnologija igra

neverjetno pomembno vlogo,

saj ljudem olajša organiziranje,

komunikacijo in odločanje,

ne da bi morali biti v istem prostoru

ob istem času.

Na žalost,

ko gre za krepitev demokratičnih procesov,

mestne vlade ne uporabljajo tehnologije

v vsem njenem potencialu.

Doslej večina mestnih oblasti učinkovito

uporablja tehnologijo za to,
da ljudi spremeni v senzorje,

ki služijo za zbiranje podatkov o mestu:

luknje na cestah, padla drevesa,
pokvarjene svetilke.

V manjši meri so tudi

povabile ljudi k sodelovanju
pri izboljšanju

rezultatov odločitev,

ki so bile že sprejete,

kot je meni pri osmih letih

mama dala izbiro:

da sem v postelji ob osmih zvečer,

a lahko izberem roza ali modro pižamo.

To ni participacija

in vlade tehnologije ne uporabljajo dobro,

da bi omogočile participacijo

pri pomembnih temah:

kako razporedimo proračun,

kako izkoristimo prostor,

kako upravljamo z naravnimi viri.

To so odločitve,

ki vplivajo na globalne probleme,

ki se odražajo v mestih.

Dobra novica je -

ja, imam dobro novico -

da nam za to ni treba čakati na vlado.

Verjamem, da ljudje

lahko zgradimo

svoje strukture za participacijo.

Pred tremi leti
sem ustanovila organizacijo,

ki se imenuje Meu Rio (Moj Rio),

ki meščanom pomaga,

da se združijo okrog ciljev in prostorov,

za katere jim je v mestu mar,

da imajo vpliv na cilje in prostore,

in to vsak dan.

V treh letih je Meu Rio zrasla

v mrežo 160,000 prebivalcev mesta.

Okoli 40 odstotkov je mladih

starih med 20 in 29 let.

To je vsak petnajsti mlad človek

v današnjem Riu.

Tudi ta čudovita punčka je naša članica

to je Bia, na desni,

imela je samo 11 let,

ko je sprožila kampanjo
s pomočjo enega naših orodij,

da bi svojo šolo rešila pred rušitvijo.

Njena šola je med najboljšimi

javnimi šolami v državi,

a vlada države Rio de Janeiro

jo je hotela porušiti,

da bi, ne hecam se,

zgradila parkirišče za
svetovno prvenstvo v nogometu,

tik preden se je to začelo.

Bia je začela s kampanjo
in njeno šolo smo opazovali

24 ur na dan, preko sistema kamer,

in mnogo mesecev kasneje

si je vlada premislila.

Biina šola je ostala.

Tole je Jovita.

Neverjetna ženska, katere hči

je pred desetimi leti izginila

in ona jo vse odtlej

išče.

V tem času je ugotovila,

da, prvič, ni edina.

Samo v letu 2013

je v državi Rio

izginilo 6000 ljudi.

Ugotovila je tudi, da Rio kljub temu

nima centraliziranega sistema obveščanja

za reševanje primerov izginotij.

V drugih brazilskih mestih taki sistemi

pomagajo rešiti do 80 odstotkov

primerov izginulih oseb.

Sprožila je kampanjo

in ko je minister za varnost dobil
16,000 elektronskih pošt,

ki so zahtevale, naj kaj stori,

se je odzval in začel sestavljati
policijski oddelek,

specializiran za take primere.

Javnosti so ga predstavili
konec prejšnjega meseca

in Jovita je bila tam,

dajala je intervjuje in bila vsa fina.

Tole pa je Leandro.

Leandro je čudovit fant

iz barakarskega naselja v Riu,

ki je napravil projekt recikliranja.

Konec minulega leta, 16. decembra,

je od države Rio

dobil ukaz za izselitev,

zato naj bi v dveh tednih
izpraznil prostor,

kjer je živel dve leti.

Prostor so hoteli oddati podjetju,

ki je želelo napraviti gradbišče.

Leandro je sprožil kampanjo

z našim "Loncem na pritisk".

Zaradi istega orodja kot Bia in Jovita

je dosegel spremembo mnenja vlade

še pred božičem.

Te zgodbe me veselijo,

a ne samo zato, ker imajo srečen konec.

Veselijo me, ker so

srečni začetki.

Skupnost učiteljev in staršev v Biini šoli

išče druge načine, kako

še izboljšati prostor.

Leandro ima ambiciozen načrt

razširiti svoj model med drugimi
revnimi skupnostmi v Riu,

Jovita pa je prostovoljka
na policijskem oddelku,

ki ga je pomagala ustanoviti.

Bia, Jovita in Leandro

so živi primeri tega,

kar morajo ljudje in mestne oblasti

po vsem svetu vedeti:

pripravljeni smo.

Kot državljani smo pripravljeni

odločati o skupni usodi,

saj vemo da to, kako razporedimo moč,

veliko pove o tem, kako vrednotimo druge,

in ker vemo,

da je omogočanje in sodelovanje
v lokalni upravi

znak, da nam je res mar

za medsebojne odnose,

in da smo to sedaj pripravljeni

storiti v mestih po svetu.

Z našo mrežo Naša mesta

ekipa Meu Rio želi

širiti to, kar smo se naučili,

z drugimi, ki hočejo

podobne iniciative sprožiti
v svojih mestih.

V São Paulu smo že začeli

in imamo neverjetne rezultate,

želimo jih ponesti v svet

preko mreže organizacij,

katerih jedro in vodstvo so državljani,

ki nas navdihujejo,

izzivajo in opominjajo, naj zahtevamo

pravo participacijo v mestnem življenju.

Na nas je,

da se odločimo, ali hočemo imeti šole

ali parkirišča,

projekte reciklaže v skupnosti

ali gradbišča,

samoto ali solidarnost,
avtomobile ali avtobuse,

in naša odgovornost je,
da to storimo zdaj,

zase, za svoje družine,

za ljudi, ki osmišljajo naše življenje,

in za neverjetno ustvarjalnost,

lepoto in čudovitost,
zaradi katerih so naša mesta

kljub vsem težavam

največji izum našega časa.

Obrigada. Hvala.

(aplavz)