Kako svobodna je naša svoboda tiska?

V ZDA ima tisk pravico do objave skrivnih informacij, ki jih mora javnost izvedeti, kar ščiti Prvi amandma. Zaradi vladnega nadzora je za žvižgače, ki so vir praktično vseh pomembnih zgodb o nacionalni varnosti od 11. septembra, vse težje deliti te informacije. V tem kratkem in jedrnatem govoru soustanovitelj Fundacije za svobodo tiska (Freedom of the Press Foundation) in TED Fellow, Trevor Timm, opiše nedavno zgodovino vladnih ukrepov proti posameznikom, ki razkrijejo kriminal in nepravičnost, in zagovarja tehnologije, ki jim lahko pomagajo to narediti varno in anonimno.

To je James Risen.

Morda ga poznate kot s Pulitzerjem
nagrajenega poročevalca za New York Times.

Preden je kdorkoli poznal Edward Snowdena,

je Risen napisal knjigo,
v kateri je izpostavil,

da NSA nelegalno prisluškuje
telefonskim klicem Američanov.

A v tej knjigi je neko drugo poglavje,

ki ima morda bolj trajen vpliv.

V njej opiše katastrofalno operacijo
obveščevalne službe ZDA,

v kateri je CIA dobesedno predala načrte

za atomsko bombo Iranu.

Če vam zveni noro, si pojdite prebrat.

Neverjetna zgodba je.

A veste, komu to poglavje ni bilo všeč?

Vladi ZDA.

Skoraj desetletje po tem

je bil Risen predmet vladne preiskave ZDA,

v kateri so tožilci zahtevali, da priča

proti enemu izmed svojih
domnevnih virov.

In sčasoma je postal primer tega,
kako vlada ZDA danes

kazensko preganja žvižgače
in vohuni za novinarji.

Veste, pod Prvim amandmajem

imajo mediji pravico do objave skrivnih
informacij, ki so v interesu javnosti.

A nemogoče je to pravico uporabljati,
če mediji ne morejo zbirati teh novic

in zaščititi identitet
teh pogumnih moških in žensk,

ki jim jih prinesejo.

Ko je vlada prišla na njegova vrata,

je Risen naredil, kar so naredili
mnogi pogumni novinarji pred njim:

zavrnil jih je

in rekel, da gre raje v zapor.

Od leta 2007 do 2015

je Risen živel pod grožnjo,
da gre v zvezni zapor.

Dokler se ni nekaj dni pred sojenjem
zgodila zanimiva stvar.

Nenadoma, po letih trditev,
da je nujno za ta primer,

je vlada prenehala s svojimi zahtevami.

Kot se izkaže, je v dobi
elektronskega nadzora

zelo malo krajev, kjer se
novinarji in viri lahko skrijejo.

In namesto, da bi poskušali prisiliti
Risena, da priča, in pri tem spodleteli,

je lahko namesto njega pričala
njegova digitalna sled.

Tako so popolnoma na skrivaj
in brez njegovega soglasja

tožilci dobili zapiske
telefonskih pogovorov.

Dobili so njegovo elektronsko pošto,
finančne in bančne izpiske,

podatke o kreditih,

celo podatke o potovanjih
s seznamom njegovih letov.

In med temi informacijami, ki so jih
uporabili za obsodbo Jeffrey Sterlinga,

je bil Risenov
domnevni vir in CIA žvižgač.

Na žalost je to samo en
primer izmed mnogih.

Predsednik Obama je prelomil
obljubo, da bo zaščitil žvižgače,

in namesto tega jih je njegovo
Ministrstvo za pravosodje obsodilo več

kot vse ostale administracije skupaj.

Lahko vidite, zakaj je to problem,

še posebej, ker ima vlada
toliko svojega delovanja za skrivno.

Od 11. septembra je praktično vsaka
pomembna zgodba o nacionalni varnosti

bila rezultat tega,
da je žvižgač prišel do novinarja.

Zato tvegamo, da novinarji
ne bodo mogli opravljati svojega dela,

ki naj bi ga branil prvi amandma,

zaradi povečane zmožnosti
vlade, da vohuni za vsemi.

A kot je tehnologija omogočila vladi,

da zaobide pravice novinarjev,

lahko novinarji uporabijo tehnologijo,

da še bolj kot prej zaščitijo svoje vire.

Lahko začnejo že v trenutku,
ko se pogovor začne,

ne pa šele kasneje na prostoru za priče.

Sedaj obstajajo programi za komunikacijo,

ki niso bili na voljo,
ko je Risen pisal svojo knjigo,

in je veliko bolj odporna proti
nadzorovanju kot e-pošta ali klici.

Naprimer, eno izmed
teh orodij je SecureDrop,

odprtokodni sistem za žvižgače,

ki ga je prvotno ustvaril pokojni
internetni velikan Aaron Swartz,

in ga sedaj razvijamo v neprofitni
organizaciji, kjer delam,

Fundaciji za svobodo tiska.

Namesto, da bi poslal e-pošto,

greš na spletno stran časopisa,

kot je ta stran Washington Posta.

Od tu lahko naložiš dokument
ali pošlješ informacije,

kot bi jih v kateremkoli
kontaktnem obrazcu.

Potem bo šifrirano in
spravljeno na strežnik,

do katerega ima dostop samo ta časopis.

Tako vlada več ne more skrivoma
zahtevati informacij

in veliko informacij, ki bi jih zahtevali,

sploh ne bi bilo na voljo.

SecureDrop pa je samo
majhen delček mozaika

za varovanje svobode tiska v 21. stoletju.

Na žalost vlade po vsem svetu

neprestano razvijajo
nove metode vohunjenja,

ki spravljajo vse v nevarnost.

In na nas je, da zagotovimo,

da niso samo tehnološko spretni žvižgači,

kot je Edward Snowden, tisti,
ki imajo možnost razkriti zločine.

Prav tako pomembno je, da zaščitimo
žvižgača o oskrbi veteranov,

ki opozarja na prepolne bolnišnice,

ali naslednjega okoljskega delavca,

ki opozori na umazano vodo v Flintu,

ali insajderja z Wall Streeta,

ki nas opozarja
na naslednjo finančno krizo.

Ker ta orodja niso bila zgrajena samo
zato, da pomagajo pogumnim ljudem,

ki odkrivajo zločine,

ampak so tu, da zaščitijo
pravice vseh nas pod Ustavo.

Hvala

(Aplavz)