Kaj je tako smešnega pri duševni bolezni?

Bolezen telesa pri ljudeh vzbudi sočutje, pravi komedijantka Ruby Wax -- razen bolezni možganov. Zakaj? Energično in s kopico humorja, nas Wax, ki so ji pred desetletjem postavili diagnozo klinične depresije, poziva, da prenehamo s stigmatizacijo duševne bolezni.

Eden od štirih ljudi trpi
za neko duševno boleznijo.

Ena, dva, tri, štiri - vi gospod.

Vi, ja. (Smeh)

Vi, s čudnimi zobmi. In vi ob njem.

Veste, kateri ste.

V bistvu je s celo vrsto
nekaj narobe. (Smeh)

To ni dobro. Prav slabo je.
Niti poglejte me ne. (Smeh)

Jaz sem ena od štirih. Hvala.

Mislim, da sem to podedovala po materi,

ki je kobacala po hiši po vseh štirih.

V rokah je imela dve spužvi,
še dve je imela

privezani na kolena.
Popolnoma vpojna je bila.

Kobacala je za mano in vpila,

"Kdo nosi stopinje v hišo?!"

To je bil znak, da ni vse v redu.

Preden začnem, bi se rada zahvalila

izdelovalcem Lamortigina,
Sertralina in Reboxetina,

ker brez teh preprostih kemikalij
danes ne bi bila v pokončnem položaju.

Kako se je začelo?

Moja duševna bolezen -- no, ne bom
govorila o moji duševni bolezni.

O čem bom govorila? Torej,

vedno sem si predstavljala,
da ko bom doživela živčni zlom,

bo to zaradi globokega (kot pri Kafki)

eksistencialističnega razodetja.

Ali da me bo v filmu upodobila
Cate Blanchett in za to prejela Oskarja.

A ni bilo tako. Živčni zlom sem doživela

med športnim dnem moje hčere.

Vsi starši so sedeli na parkirišču,

jedli s prtljažnikov svojih avtomobilov
(samo v Angliji) --

jedli svoje klobase. Zaljubljeni so
v svoje klobase. (Smeh)

Lord in lady Rigor Mortis
sta grizljala na asfaltu.

Sprožila se je startna pištola
in dekleta so začela teči.

Vse mame so vpile, "Teci!
Teci Klamidija! Teci!" (Smeh)

"Teci kot veter, Veruca! Teci!"

In vse deklice so tekle in tekle,

razen moje hčerke, ki je samo stala

ob startni črti in mahala,

ker ni vedela, da bi morala teči.

Obležala sem za kak mesec
in ko sem se prebudila,

sem ugotovila, da sem v bolnišnici.
Ko sem videla druge oskrbovance,

sem dojela, da sem našla
svoje ljudi, svoje pleme. (Smeh)

Postali so moji edini prijatelji,

ker zelo malo ljudi, ki sem jih poznala
-- no, nisem

prejela veliko rož in razglednic.
Če bi si zlomila nogo

ali če bi rodila,
bi bila oblegana z ljudmi.

Ampak poklicalo me je samo nekaj ljudi
in mi reklo, naj se razvedrim.

Razvedrim.

Ker sama nisem pomislila na to. (Smeh)

(Smeh) (Aplavz)

Kot veste, s to boleznijo

pride v paketu obilica sramu.

Prijatelji rečejo, "Daj, pokaži mi buško,

pokaži mi rentgenske posnetke,"
in ti nimaš ničesar

in se samemu sebi
zdiš odvraten, ker pomisliš

"Saj nisem bombardiran.
Saj ne živim v revščini."

In slišiš grozeče prisluhe
-- ne samo enega,

slišiš tisoče, sto tisoče grozečih glasov.

Če bi imel hudič Tourettov sindrom,
bi zvenelo točno tako.

Ampak vemo, da hudič ne obstaja,

glasovi v tvoji glavi niso resnični.

Veš, da te glasove slišiš takrat,

ko se vsi ti majčkeni nevroni
zberejo v tej mali vrzeli,

in dobiš tisto "rad-bi-se-ubil"
strupeno kemikalijo,

in če se to ponavlja in ponavlja,

imaš depresijo.

In to sploh ni vrh ledene gore.

Če dobiš otroka in ga verbalno zlorabljaš,

njegovi mali možgani proizvajajo
tako uničujoče kemikalije,

da se mali del možganov, ki razlikuje
med dobrim in zlim, sploh ne razvije,

in dobiš doma vzgojenega psihotika.

Če vojak vidi prijatelja, ki ga raznese,
gredo njegovi možgani

v stanje tako visokega alarma,
da tega ne zna ubesediti,

in to grozo vseskozi podoživlja.

Torej tu je moje vprašanje. Kako to,

da ko imajo ljudje duševno bolezen,
je to vedno samo domišljija?

Kako to, da vsak drug organ lahko zboli

in smo deležni sočutja, razen možgani?

Rada bi povedala več o možganih,

ker vem, da vam je na TED-u to všeč.,

Dovolite mi, samo trenutek.

Torej, imam dobre novice.

Nekaj dobrih novic. Najprej naj povem,

da smo prišli zelo daleč.

Začeli smo kot majčkena enocelična ameba,

majcena, ki se tišči k skali,
in naenkrat -- možgani.

Pa začnimo. (Smeh)

Ta stvar ima veliko konjskih moči.

Popolnoma je opremljena z zavestjo.
Ima najsodobnejše režnje.

Tu je zatilni reženj,
da lahko vidimo svet.

Imamo senčni reženj, da slišimo svet.

Tule je malo dolgoročnega spomina,

tako da, tista pijana noč, ki bi jo
najraje pozabili? Adijo! Ni je več.

Torej, možgani so napolnjeni s
100 milijardami nevronov,

ki brenčijo, z električnimi impulzi
prenašajo informacije,

brenčijo in brenčijo. Naj pokažem
pogled s strani.

Ne vem ali vsi vidite. (Smeh)

Torej, brenčijo, in -- (Smeh) --

in vsak -- vem,
sama sem to narisala. Hvala.

Vsak posamezni nevron ima lahko

od 10.000 do 100.000 povezav

ali dendritov, ali kakorkoli jim pravimo,

in vsakič, ko se nekaj naučiš ali izkusiš,

ta grm zraste, ta grm informacij.

Si lahko predstavljate:
vsak človek v sebi nosi

to opremo, celo Paris Hilton? (Smeh)

Kdo bi si mislil.

Imam pa tudi nekaj slabih novic.

To ni za enega med štirimi,
to je za vse štiri od štirih.

Nismo opremljeni za 21. stoletje.

Evolucija nas ni pripravila na to.
Nimamo dovolj pasovne širine

in ljudje, ki pravijo, da se imajo lepo,

da so v redu,
so še bolj nori kot mi.

Pokazala vam bom,
kje je nekaj spodrsljajev

v evoluciji. Naj vam razložim.

Ko smo bili praljudje, -- (Smeh) --

pred milijoni let, in smo iznenada
začutili, da nas ogroža

plenilec -- V redu? (Smeh) --

Hvala. Narisala sem jih sama. (Smeh)

Hvala lepa. Hvala. Hvala. (Aplavz)

Hvala. -- torej, nas je preplavil
lasten adrenalin

in lasten kortizol, in nato
smo ubili ali bili ubiti,

jedli ali bili pojedeni in nato
smo se nenadoma izpraznili,

in bili spet normalni. V redu.

Današnji problem je, da se sodobni človek,
-- (Smeh) --

ko se počuti ogroženega,
napolni z lastnimi kemikalijami.

Ampak ker ne moremo
pobijati prometnikov (Smeh)

ali pojesti nepremičninskih posrednikov,
to gorivo ostane v našem telesu,

znova in znova, in tako smo neprestano
v stanju pripravljenosti,

neprestano. In še nekaj se je zgodilo.

Nekje pred 150.000 leti,
ko smo spoznali jezik,

smo tej neprestani pripravljenosti
dodali še besede.

Tako ni samo, "O moj bog,
sabljezobi tiger," ampak tudi

"O moj bog, pozabil sem poslati email.
O moj bog, moja stegna so predebela.

O moj bog, vsi vedo, da sem neumen.
Nisem bil povabljen na božično zabavo!"

Tako imaš ta tečni ponavljajoči posnetek,

ki se ponavlja in te spravlja ob pamet.

Vidite, kaj je problem?
Kar nas je nekoč ščitilo,

nas zdaj spravlja ob pamet.

Žal mi je, da prinašam slabe novice,
ampak nekdo jih mora.

Vaši hišni ljubljenčki
so srečnejši od vas.

(Smeh) (Aplavz)

Tako da, mucka, mijav, srečna, srečna --
človeška bitja, zavožena. (Smeh)

Popolnoma in čisto zavožena.

Ampak moje sporočilo je:
če se ne pogovorimo o tem,

in se ne naučimo spoprijeti
s svojim življenjem,

ne bo le eden od štirih.
Štirje od štirih bodo taki,

ki bodo resnično močno zboleli
v zgornjem nadstropju.

Ko smo že pri tem, ali lahko,
prosim, ne stigmatiziramo?

Hvala. (Aplavz)

(Aplavz) Hvala.