Kako se je Hitler vzpel na oblast? - Alex Gendler in Anthony Hazard

Ogled celotne lekcije: http://ed.ted.com/lessons/how-did-hitler-rise-to-power-alex-gendler-and-anthony-hazard

Desetletja po padcu tretjega rajha ne moremo razumeti, kako se je Adolf Hitler, tiran, ki je povzročil enega največjih genocidov v zgodovini človeštva, sploh lahko povzpel na oblast v demokratični državi. Kako je torej prišlo do tega in kako je bilo to sploh mogoče? Alex Gendler in Anthony Hazard se poglobita v zgodovino in okoliščine, ki so Hitlerju omogočile, da je postal nemški führer.

Kako se je Adolf Hitler,

tiran, ki je povzročil enega največjih
genocidov v človeški zgodovini,

povzpel na oblast v demokratični državi?

Zgodba se začne na koncu
1. svetovne vojne.

Po uspešnem prodoru zavezniške
vojske leta 1918,

je Nemčija spoznala, da vojne
ne more zmagati

in podpisala premirje, s katerim
se je bojevanje prenehalo.

Ko je cesarska vlada razpadla,

so se po državi razširili civilni nemiri
in delavske stavke.

V strahu pred komunistično revolucijo

so se večje stranke združile
in zatrle vstaje

ter s tem ustanovile
parlamentarno weimarsko republiko.

Ena prvih nalog nove vlade

je bila izvršba mirovne pogodbe,
odrejene s strani zaveznikov.

Poleg tega, da so izgubili dobro desetino
ozemlja in razpustili svojo vojsko,

so Nemci morali prevzeti vso odgovornost
za vojno in plačevati reparacije,

kar je izčrpalo njihovo
že tako oslabljeno gospodarstvo.

To se je številnim nacionalistom in
veteranom zdelo ponižujoče.

Zmotno so bili prepričani,
da bi bilo vojno moč zmagati,

če vojske ne bi izdali politiki
in protestniki.

Hitler je postal obseden s temi stališči.

V svoji fanatičnosti in paranoičnih
zablodah je krivdo pripisal Židom.

Njegove besede so bile dobro sprejete
pri številnih antisemitih.

Do takrat se je v nemško družbo

integriralo že stotisoče Židov,

vendar so za mnoge Nemce
še vedno ostali tujci.

Po 1. svetovni vojni je finančni uspeh
Židov sprožil neutemeljene obtožbe

o prevratnem delovanju in
vojnem dobičkarstvu.

Poudariti je treba,
da so bile te teorije zarote

posledica strahu,

jeze

in fanatičnosti,

ne dejstev.

Kljub temu je Hitler z njimi uspel.

Ko se je pridružil majhni
nacionalistični stranki,

so ga njegove manipulativne govorniške
sposobnosti pognale v sam vrh stranke

in pritegnile vedno večje množice.

Nacisti so s kombinacijo antisemitizma
in populističnih zamer

komunizem in kapitalizem ožigosali

kot mednarodno židovsko zaroto
za uničenje Nemčije.

Nacistična stranka sprva
ni bila priljubljena.

Po neuspelem poskusu državnega udara

je bila stranka prepovedana,

Hitler pa zaprt zaradi izdaje.

Ko je bil po letu dni izpuščen,

se je takoj lotil obnove gibanja.

Nato je leta 1929 sledila velika
gospodarska kriza,

zaradi katere so ameriške banke
preklicale svoja posojila Nemčiji

in že tako prizadeto nemško gospodarstvo
se je čez noč sesulo.

Hitler je izkoristil bes ljudstva

in jim ponudil priročne grešne kozle

ter obljubo o obnovitvi
nekdanje nemške veličine.

Večinske stranke se niso bile sposobne
spopasti s krizo,

levičarska opozicija pa je bila
razdrobljena zaradi notranjih sporov.

Tako je nekaj razdražene javnosti
podprlo naciste

in jim s tem v zgolj dveh letih povečalo
podporo z manj kot 3 % na več kot 18 %.

Leta 1932 je Hitler kandidiral
za predsednika

vendar je zmagal vojni heroj
General von Hindenburg.

Kljub temu je s 36 % glasov
Hitler dokazal obseg svoje podpore.

Prihodnje leto so svetovalci
in vodilni podjetniki

prepričali Hindenburga,
da Hitlerja imenuje za kanclerja,

ker so želeli izkoristiti njegovo
priljubljenost v lastne namene.

Čeprav je bil kancler le
administrativni vodja parlamenta,

je Hitler postopoma povečal
svoja pooblastila.

Medtem ko so njegovi privrženci
ustanavljali paravojaške skupine

in se spopadali s protestniki na ulicah,

je Hitler strašil s komunistično vstajo

in trdil, da je edini, ki lahko
vzpostavi javni red in mir.

Nato je bil leta 1933

mlad delavec obsojen
poskusa požiga parlamenta.

Hitler je dogodek izkoristil,
da je vlado prepričal

naj mu odobri posebna pooblastila
v izrednih okoliščinah.

V nekaj mesecih je bila ukinjena
novinarska svoboda,

ostale stranke so bile razpuščene,

sprejeti pa so bili protižidovski zakoni.

Številni Hitlerjevi nekdanji radikalni
privrženci so bili aretirani in usmrčeni,

prav tako morebitni tekmeci.

Ko je predsednik Hindenburg
avgusta 1934 umrl,

je bilo jasno, da novih volitev ne bo.

Zaskrbljujoče je, da na začetku
Hitler ni potreboval množičnega zatiranja.

Njegovi govori so izkoriščali
strah in jezo ljudstva.

Na tak način je pridobil njihovo podporo
in zagotovil podporo nacistični stranki.

Medtem so poslovneži in intelektualci,

ki so želeli javno mnenje na svoji strani,
prav tako podpirali Hitlerja.

Drug drugega so prepričevali,

da so njegova skrajna stališča
le razkazovanje.

Desetletja kasneje ostaja
Hitlerjev vzpon svarilo,

da so demokratične institucije lahko
krhke vpričo besnih množic

in vodje, ki je voljan podpihovati njihovo
jezo in izkoriščati njihove strahove.