Kako se je Adolf Hitler, tiran, ki je povzročil enega največjih genocidov v človeški zgodovini, povzpel na oblast v demokratični državi? Zgodba se začne na koncu 1. svetovne vojne. Po uspešnem prodoru zavezniške vojske leta 1918, je Nemčija spoznala, da vojne ne more zmagati in podpisala premirje, s katerim se je bojevanje prenehalo. Ko je cesarska vlada razpadla, so se po državi razširili civilni nemiri in delavske stavke. V strahu pred komunistično revolucijo so se večje stranke združile in zatrle vstaje ter s tem ustanovile parlamentarno weimarsko republiko. Ena prvih nalog nove vlade je bila izvršba mirovne pogodbe, odrejene s strani zaveznikov. Poleg tega, da so izgubili dobro desetino ozemlja in razpustili svojo vojsko, so Nemci morali prevzeti vso odgovornost za vojno in plačevati reparacije, kar je izčrpalo njihovo že tako oslabljeno gospodarstvo. To se je številnim nacionalistom in veteranom zdelo ponižujoče. Zmotno so bili prepričani, da bi bilo vojno moč zmagati, če vojske ne bi izdali politiki in protestniki. Hitler je postal obseden s temi stališči. V svoji fanatičnosti in paranoičnih zablodah je krivdo pripisal Židom. Njegove besede so bile dobro sprejete pri številnih antisemitih. Do takrat se je v nemško družbo integriralo že stotisoče Židov, vendar so za mnoge Nemce še vedno ostali tujci. Po 1. svetovni vojni je finančni uspeh Židov sprožil neutemeljene obtožbe o prevratnem delovanju in vojnem dobičkarstvu. Poudariti je treba, da so bile te teorije zarote posledica strahu, jeze in fanatičnosti, ne dejstev. Kljub temu je Hitler z njimi uspel. Ko se je pridružil majhni nacionalistični stranki, so ga njegove manipulativne govorniške sposobnosti pognale v sam vrh stranke in pritegnile vedno večje množice. Nacisti so s kombinacijo antisemitizma in populističnih zamer komunizem in kapitalizem ožigosali kot mednarodno židovsko zaroto za uničenje Nemčije. Nacistična stranka sprva ni bila priljubljena. Po neuspelem poskusu državnega udara je bila stranka prepovedana, Hitler pa zaprt zaradi izdaje. Ko je bil po letu dni izpuščen, se je takoj lotil obnove gibanja. Nato je leta 1929 sledila velika gospodarska kriza, zaradi katere so ameriške banke preklicale svoja posojila Nemčiji in že tako prizadeto nemško gospodarstvo se je čez noč sesulo. Hitler je izkoristil bes ljudstva in jim ponudil priročne grešne kozle ter obljubo o obnovitvi nekdanje nemške veličine. Večinske stranke se niso bile sposobne spopasti s krizo, levičarska opozicija pa je bila razdrobljena zaradi notranjih sporov. Tako je nekaj razdražene javnosti podprlo naciste in jim s tem v zgolj dveh letih povečalo podporo z manj kot 3 % na več kot 18 %. Leta 1932 je Hitler kandidiral za predsednika vendar je zmagal vojni heroj General von Hindenburg. Kljub temu je s 36 % glasov Hitler dokazal obseg svoje podpore. Prihodnje leto so svetovalci in vodilni podjetniki prepričali Hindenburga, da Hitlerja imenuje za kanclerja, ker so želeli izkoristiti njegovo priljubljenost v lastne namene. Čeprav je bil kancler le administrativni vodja parlamenta, je Hitler postopoma povečal svoja pooblastila. Medtem ko so njegovi privrženci ustanavljali paravojaške skupine in se spopadali s protestniki na ulicah, je Hitler strašil s komunistično vstajo in trdil, da je edini, ki lahko vzpostavi javni red in mir. Nato je bil leta 1933 mlad delavec obsojen poskusa požiga parlamenta. Hitler je dogodek izkoristil, da je vlado prepričal naj mu odobri posebna pooblastila v izrednih okoliščinah. V nekaj mesecih je bila ukinjena novinarska svoboda, ostale stranke so bile razpuščene, sprejeti pa so bili protižidovski zakoni. Številni Hitlerjevi nekdanji radikalni privrženci so bili aretirani in usmrčeni, prav tako morebitni tekmeci. Ko je predsednik Hindenburg avgusta 1934 umrl, je bilo jasno, da novih volitev ne bo. Zaskrbljujoče je, da na začetku Hitler ni potreboval množičnega zatiranja. Njegovi govori so izkoriščali strah in jezo ljudstva. Na tak način je pridobil njihovo podporo in zagotovil podporo nacistični stranki. Medtem so poslovneži in intelektualci, ki so želeli javno mnenje na svoji strani, prav tako podpirali Hitlerja. Drug drugega so prepričevali, da so njegova skrajna stališča le razkazovanje. Desetletja kasneje ostaja Hitlerjev vzpon svarilo, da so demokratične institucije lahko krhke vpričo besnih množic in vodje, ki je voljan podpihovati njihovo jezo in izkoriščati njihove strahove.