Da bi ustvarjali za veke, združimo umetnost in inženirstvo

Pri devetih letih so starši peljali Brana Ferrena na ogled Panteona v Rimu in takrat se je vse spremenilo. V tistem trenutku je pričel razumeti, kako postanejo orodja znanosti in inženirstva močnejša, kadar so združena z umetnostjo, z oblikovanjem in lepoto. Vse od tedaj je iskal prepričljivo sodobno vzporednico omenjeni rimski mojstrovini. Oglejte si cel posnetek in poslušajte njegov nepričakovani predlog.

Dobro jutro.

Ko sem bil še otrok,

mi je izkušnja spremenila življenje

in je razlog zakaj sem danes tukaj.

En sam trenutek

je globoko zaznamoval moje razmišljanje

o umetnosti, oblikovanju in strojništvu.

Imel sem srečo, da sem odrastel

v družini ljubečih
in nadarjenih umetnikov,

v enem od največjih svetovnih mest.

Moj oče, John Ferren,
ki je umrl, ko sem imel 15 let

je bil strasten poklicni umetnik,

tako kot je moja mama, Rae.

Pripadal je newyorški šoli

abstraktnih ekspresionistov, ki je

skupaj s svojimi sodobniki

izumil Ameriško moderno umetnost

in prispeval k premiku
ameriškega duha časa

proti modernizmu dvajsetega stoletja.

Ali ni osupljivo, da je po tisočletjih

pretežno upodabljajoče umetnosti

sodobna umetnost, primerjalno rečeno,

stara le 15 minut,

a je hkrati danes prevladujoča.

Kot je značilno za pomembne inovacije,

tudi te radikalne ideje niso
zahtevale nove tehnologije,

samo sveže razmišljanje
in pripravljenost za eksperimentiranje,

vključno z odpornostjo
na skoraj vseprisotno kritiko

in zavračanje.

Pri nas doma je bila umetnost povsod.

Bila je kot zrak

okrog nas in nujna za življenje.

Ko sem opazoval očeta slikati,

me je naučil, da bistvo umetnosti

ni v krašenju,

ampak v drugačni obliki sporočanja idej.

Taki, ki lahko premošča
razlike med svetovi

znanja in intuicije.

Spričo tako bogatega umetniškega okolja

bi pričakovali, da me bo vleklo

v družinski posel,

ampak ne.

Šel sem po poti večine otrok,

ki so genetsko naravnani,

da svoje starše spravljajo na rob pameti.

Umetniški poklic me ni zanimal,

še posebno ne slikarstvo.

Rad sem imel elektroniko in naprave -

razstavljanje in gradnja novih,

in kako jih pripraviti do delovanja.

Na srečo smo v družini imeli
tudi inženirje

in skupaj z mojimi starši

so bili moji prvi vzorniki.

Vsem je bilo skupno,

da so trdo, trdo delali.

Moj dedek je imel v lasti tovarno

za izdelavo kovinskih
kuhinjskih omaric v Brooklynu.

Za vikende me je peljal
na ulico Cortland Street,

tedaj newyorško ulico radijskih postaj.

Tam sva brskala po ogromnih kupih

zavržene elektronike

in za nekaj pičlih dolarjev
domov nosila zaklade,

kot je naprava za metanje bomb

in dele prvega IBM računalnika.

Ti predmeti so mi bili tako
uporabni kot zanimivi.

Strojništva in kako stvari delujejo
se nisem

naučil v šoli

ampak z razstavljanjem in preučevanjem

teh čudovito zapletenih naprav.

To sem počel ure vsak dan,

in se izogibal smrti zaradi
električnega šoka.

Življenje je bilo lepo.

Toda na žalost so vsako poletje

naprave ostale doma,

ko sem s starši odpotoval čez lužo

na spoznavanje zgodovine,
umetnosti in oblikovanja.

Obiskovali smo velike muzeje
in zgodovinske zgradbe

tako po Evropi kot Bližnjem Vzhodu.

Da pa bi gojila moje rastoče zanimanje

za znanost in tehnologijo,

sta me starša puščala
na različnih krajih

kot je londonski Muzej znanosti.

Tam sem cele ure taval sam

in preučeval zgodovino znanosti
in tehnologije.

Ko pa sem bil star dobrih devet let,

smo šli v Rim.

Na nek posebno vroč poletni dan

smo obiskali krožno zgradbo,
ki na zunaj

ni bila posebno zanimiva.

Oče je dejal, da se imenuje Panteon,

tempelj posvečen vsem bogovom.

Kot rečeno, na zunaj
ni bila videti nič posebnega,

a ko smo vstopili

so me nemudoma osupnile tri stvari:

Bilo je prijetno hladno,

kljub neznosni vročini zunaj.

Bilo je zelo temno in edini vir svetlobe

velika odprta luknja v strehi.

Oče mi je pojasnil, da to ni
samo odprta luknja,

ampak, da se imenuje 'oculus',

oko v nebesa.

Nekaj je bilo na tem kraju,

nisem vedel kaj,
le da je nekaj posebnega.

Ko smo stopili na sredo prostora,

sem pogledal v nebo skozi oculus.

To je bila prva cerkev, ki sem jo obiskal,

ki je ponujala neoviran stik

med človekom in bogom.

Spraševal sem se, kaj pa, ko dežuje?

Oče je temu res rekel oculus,

a je bila resnično le
velika luknja v strehi.

Pogledal sem na tla in videl odtoke,

vrezane v kamnita tla.

Ko sem se privadil na temo,

sem opazil podrobnosti na tleh

in stenah.

Nič posebnega tam, samo isti kipi,

ki smo jih ves čas gledali
po celem Rimu.

Izgledalo je kot Apijska cesta;

prikazal se je trgovec z marmorjem

s svojo knjigo vzorcev,
pokazal jo je Hadrijanu

in ta je rekel: "Vse bomo vzeli."

(Smeh)

Toda strop je bil čudovit.

Izgledala je kot geodezična kupola
arhitekta Buckminsterja Fullerja.

Te sem že videl

in 'Bucky' je bil očetov prijatelj.

Bilo je sodobno,
visoko tehnološko, impresivno,

ogromen razpon kupole, kar 43,3 metra,

nenaključno povsem enak višini zgradbe.

Oboževal sem ta kraj.

Bilo je res čudovito,
česa takega še nisem videl,

zato sem vprašal očeta:
"Kdaj so to zgradili?"

Odgovoril je: "Pred dobrimi 2.000 leti."

Rekel sem: "Ne, mislim streha."

Mislil sem namreč,
da je to sodobna streha,

ki je nadomestila prvotno,

morebiti uničeno v neki davni vojni.

Dejal je: "To je prvotna streha."

Tisti trenutek mi je spremenil življenje

in spominjam se ga,
kot bi bilo včeraj.

Prvič sem se zavedel,
da so bili ljudje pametni

že pred 2.000 leti.
(Smeh)

To me ni nikoli prešinilo.

Denimo, piramide v Gizi,

ki smo jih obiskali leto pred tem,

so resnično osupljive, solidna zasnova,

a dajte meni neomejen proračun,

20.000 do 40.000 delavcev
in okrog 10 do 20 let

za rezanje in premikanje
kamnitih blokov prek podeželja,

in tudi jaz vam zgradim piramide.

A nobena mera gole sile

vam ne ustvari kupole Panteona,

ne takrat, ne danes.

In kot po naključju je še vedno največja

neojačana betonska kupola,
kar so jih zgradili.

Za gradnjo Panteona so bili
potrebni čudeži.

S čudeži mislim reči,

ki so tehnološko komajda mogoče,

visoko tvegane in mogoče celo

neuresničljive v tem trenutku v zgodovini

še posebno ne z vaše strani.

Na primer, to so nekateri
čudeži Panteona.

Da je bila gradnja
sploh strukturno mogoča,

so morali iznajti super-močen beton

in za nadzor teže

prilagajati gostoto agregata,

ob vzpenjanju s kupolo navzgor.

Za moč in lahkost so v strukturi kupole

uporabili pet vrst kaset,

ki se z višino manjšajo,

kar ustvarja dramatično
vsiljeno perspektivo

zasnovi kupole.

V notranjosti je bil čudovit hlad

zaradi ogromne toplotne mase zgradbe,

zaradi naravne konvekcije zraka, ki uhaja

skozi oculus

in zaradi Venturijevega efekta,
ko veter zapiha

čez vrh zgradbe.

Tedaj sem prvič odkril,
da je tudi svetloba snov.

Soj svetlobe skozi oculus

je bil hkrati čudovit in otipljiv

in prvikrat sem spoznal,

da se svetlobo lahko oblikuje.

In od vseh vrst oblikovanja,

vizualnega oblikovanja,

je brez nje vse ostalo nepomembno;

kajti brez svetlobe
ne moreš videti nobene od njih.

Spoznal sem tudi, da nisem bil prvi,

ki je menil, da je to res poseben kraj.

Preživel je silo težnosti, barbare,
plenilce, načrtovalce

in zob časa, da je postal

po mojem mnenju najdlje

stalno obljudena zgradba v zgodovini.

V veliki meri sem zaradi tega obiska

postopoma spoznal,

da v nasprotju s tistim,
kar so me učili v šoli,

svetova umetnosti in oblikovanja

pravzaprav nista bila nezdružljiva

z znanostjo in inženirstvom.

Spoznal sem, da ko jih združiš

lahko ustvariš čudovite reči,

ki jih ne bi mogel le
na enem samem področju.

A v šoli so bila z redkimi izjemami

vedno obravnavana kot ločeni svetovi,

in še vedno je tako.

Učitelji so dejali, da se moram zresniti

in se osredotočiti na eno ali drugo.

Toda, siljenje k specializaciji

me je samo še bolj vodilo
v občudovanje polihistorjev

kot so Michelangelo, Leonardo da Vinci,

Benjamin Franklin;

ljudje, ki so počeli prav nasprotno.

In to me je vodilo v sprejemanju

obeh svetov in želji da sem v njih.

Kako so se torej projekti tako edinstvene
ustvarjalne vizije in tehnične zapletenosti

kot Panteon zares zgodili?

Nekdo, mogoče Hadrian,

je moral imeti izjemno ustvarjalno vizijo.

Potrebovali so sposobnosti
pripovedništva in vodenja

nujni za financiranje in izvedbo,

ter mojstrsko znanje znanosti
in tehnologije

s sposobnostjo in znanjem,

da obstoječe inovacije razvijejo še dlje.

Mislim, da morate biti za ustvarjanje
takih redkih izjemnih priložnosti

sposobni izvesti vsaj pet čudežev.

Težava je, da ne glede na to
kako nadarjeni,

bogati, ali pametni ste,

lahko zberete le do enega in pol.

To je to. To je kvota.

Potem vam zmanjka časa, denarja, zagona,

kakorkoli.

Zapomnite si, večina si ne more
niti predstavljati

enega od teh tehničnih čudežev

potrebujete pa jih vsaj pet za Panteon.

Po mojih izkušnjah,
imajo ti redki vizionarji,

ki lahko razmišljajo preko meja sveta

umetnosti, oblikovanja in inženirstva,

sposobnost, da opazijo

kdaj so drugi zagotovili dovolj čudežev,

da postane cilj dosegljiv.

Gnani z jasnostjo svoje vizije

zberejo pogum in odločnost,

da napravijo preostale čudeže

in pogosto iz stvari
za katere drugi mislijo, da so

nepremostljive ovire

in iz njih napravijo značilnosti.

Na primer Panteonov oculus.

Z vztrajanjem, da ostane v zasnovi,

niste mogli uporabiti
velikega dela gradbene tehnologije,

ki je bila razvita za rimske arkade.

Toda s sprejetjem težave

in ponovnem premisleku o
razporeditvi teže in obremenitev,

so se domislili zasnove, ki deluje samo,

če je v stropu velika luknja.

Ko je to narejeno, lahko dobite estetske

in oblikovne koristi svetlobe, hlajenja

in tisto kritično povezavo z nebom.

Ni slabo.

Ti ljudje niso samo verjeli,

da je nemogoče mogoče,

ampak da mora biti storjeno.

Dovolj prazgodovine.

Kateri so novodobni primeri inovacij,

ki združujejo ustvarjalno oblikovanje

in tehnološki napredek
v tako prefinjeni obliki,

da se jih bodo spominjali

še tisoč let za nami?

No, poslati človeka na Luno
je bila dobra poteza,

in njegova varna vrnitev nazaj
tudi ni bila slaba stvar.

Ko že omenjamo en velik skok:

Težko si je zamisliti globlji trenutek

v človeški zgodovini

kot je to, da smo zapustili lasten planet

zato, da smo stopili na drugega.

Kaj je prišlo za Luno?

Vabljivo bi bilo reči,
da je današnji Panteon

internet

ampak mislim, da je to precej narobe,

ali pa je le del zgodbe.

Internet ni Panteon.

Je bolj iznajdba betona:

pomemben, absolutno potreben

za izgradnjo Panteona

in vzdržljiv,

a povsem nezadosten sam po sebi.

A kakor je bila tehnologija betona

kritična pri realizaciji Panteona,

bodo novi snovalci
izrabili tehnologijo interneta,

za ustvarjanje novih idej,
ki bodo preživele.

Odličen primer je pametni telefon.

Kmalu ga bo imela večina

ljudi na planetu

in ideja o povezovanju vseh

tako z znanjem kot
drug z drugim bo preživela.

Kaj torej sledi?

Kateri jutrišnji napredek bo
enakovreden Panteonu?

Ko sem razmišljal o tem,

sem zavrnil več zelo verjetnih

in dramatičnih prihodnjih prebojev.

Recimo zdravilo za raka.

Zakaj? Ker so panteoni zasidrani

v oblikovanih fizičnih objektih,

takih, ki navdihujejo preprosto
prek opazovanja

in izkušnje

in bodo to počeli še v neskončnost.

To je drugačen jezik, tak kot umetnost.

Ostali ključni prispevki,
ki podaljšujejo življenje

in lajšajo trpljenje, so seveda nujni

in fantastični,

ampak so del premice

našega celotnega znanja in tehnologije

kot internet.

Kaj torej je naslednje?

Mogoče v nasprotju s pričakovanji

ugibam, da bo to vizionarska ideja

iz poznih tridesetih let,

ki je bila oživljena
še vsako sledeče desetletje:

avtonomna vozila.

Zdaj si mislite, ah, daj no mir.

Kako bi lahko bila spolirana verzija
dalinjskega upravljanja

nekaj globokega?

Poglejte, večina našega sveta

je zgrajena okrog cest in transporta.

Te so bile tako ključne za uspeh

rimskega imperija

kot je meddržavno avtocestno omrežje

zaslužno za blaginjo in razvoj

Združenih držav Amerike.

Danes na cestah, ki povezujejo naš svet,

vladajo avtomobili in tovornjaki,

ki so večinoma nespremenjeni

že zadnjih 100 let.

In čeprav to danes ni očitno

bodo avtonomna vozila ključna tehnologija,

ki bo omogočila preoblikovanje mest

in posledično civilizacije.

Razlogi so sledeči:

Ko bodo nekoč postala vsakdanja,

bodo ta vozila vsako leto rešila

na desettisoče življenj samo v ZDA

in milijon globalno.

Energetska poraba in onesnaženje

bosta drastično padli.

Večina cestnih zastojev

bo iz naših mest in izven njih izginila.

Omogočila bojo izvedbo
privlačnih novih idej

na področju zasnove mest, dela

in načina življenja.

Hitreje bomo prispeli na cilj

in družba bo polovila ogromne količine

izgubljene produktivnosti,

ki se danes izgublja s tičanjem v zastoju
in hkratnim onesnaževanjem.

Ampak zakaj zdaj?
Zakaj menimo, da smo pripravljeni?

Zato, ker so v zadnjih 30 letih

ljudje izven avtomobilske industrije

vložili nešteto milijonov

v ustvarjanje potrebnih čudežev,

a za povsem druge namene.

Potrebovali smo ustanove kot
DARPA, univerze

in podjetja povsem izven
avtomobilske industrije,

da smo opazili, da če bomo bistri

bi lahko avtonomijo ustvarili zdaj.

Kaj je torej pet čudežev
potrebnih za avtonomna vozila?

Prvi je ta, da morate vedeti

kje ste in točno koliko je ura.

To je bilo lepo rešeno z GPS sistemom,

Globalnim Pozicijskim Sistemom,

ki ga je postavila ameriška vlada.

Vedeti morate kje so vse ceste,

kakšna so pravila in kam greste.

Različne potrebe osebnih
navigacijskih sistemov,

avtomobilske navigacije

in spletni zemljevidi rešujejo ta problem.

Potrebujete skoraj popolnoma
neprekinjeno komunikacijo

z visoko zmogljivimi
računalniškimi omrežji

iz z ostalimi v bližini,

da razumete njihov namen.

Brezžična tehnologija,
razvita za mobilne naprave,

je z manjšimi prilagoditvami

povsem ustrezna rešitev.

Verjetno bi želeli nekaj rezerviranih cest

za začetek,

za katere bi se družba in njeni odvetniki

strinjali, da so varne za ta namen.

Začelo bi se s posameznimi voznimi pasovi

in se nadaljevalo od tam.

In nazadnje morate znati prepoznavati

ljudi, znake in objekte.

Strojni vid, posebni senzorji
in visoko zmogljivi računalniki,

se lahko spoprimejo z večino tega,

a kot kaže veliko ni dovolj dobro,

ko je v avtu vaša družina.

Občasno bodo morali ljudje
posegati v odločitve.

Za to bi avto mogoče moral
dejansko zbuditi

potnika in ga vprašati, kaj za vraga

je ta velika kepa sredi ceste.

Ni slabo, in to bi nam dalo
nov občutek smisla

v takem novem svetu.

Poleg tega, ko bi voznik pojasnil

svojemu zmedenemu avtu,

da je velikanski piščanec sredi križišča

pravzaprav restavracija

in da je varno peljati naprej,

bo tudi vsak drug avto na površju Zemlje

to vedel od tedaj dalje.

Pet čudežev je tako
v veliki meri narejenih

in sedaj potrebujete samo jasno vizijo

boljšega sveta,
napolnjenega z avtonomnimi vozili

z zapeljivo lepimi in
novimi uporabnimi funkcijami

ter veliko denarja in trdega dela,

da to naredite.

Začetek je sedaj le nekaj let stran

in napovedujem, da bodo avtonomna vozila

trajno spremenila naš svet

tekom nekaj prihodnjih desetletij.

Za zaključek;
Postopoma sem začel verjeti,

da so sestavine za naslednje Panteone

vse okrog nas,

samo čakajoč na vizionarje

z obširnim znanjem,

multidisciplinarnimi veščinami

in močno strastjo,

da jih izkoristijo
in uresničijo svoje sanje.

A taki ljudje se ne pojavijo

kar spontano.

Potrebno jih je negovati in vzpodbujati

že od otroštva.

Moramo jih ljubiti in jim pomagati

odkriti njihove strasti.

Spodbujati jih moramo k trdemu delu

in jim pomagati razumeti, da je neuspeh

nujna sestavina uspeha,

tako kot vztrajnost.

Pomagati jim moramo
odkriti njihove vzornike

in jim dati samozavest, da verjamejo vase

in da je vse mogoče.

Tako kot je to storil moj dedek,
ko sva brskala med odpadki,

kot so to naredili moji starši,

ko so me peljali v muzeje,

jih moramo vzpodbujati,
da poiščejo svojo pot,

čeprav je zelo drugačna od naše.

Toda, opozarjam:

občasno jih moramo tudi odtrgati

od njihovih novodobnih čudežev,

od računalnikov, telefonov, tablic,

igralnih konzol in televizij

in jih odpeljati na sonce

zato, da lahko izkusijo tako naravne

kot oblikovne čudeže našega sveta,

našega planeta in naše civilizacije.

Če jih ne bomo, ne bodo razumeli

kaj sploh so te dragocene reči

in da bodo nekoč odgovorni

za njihovo zaščito in izboljšavo.

Prav tako je nujno, da razumejo

nekaj kar je vse premalo cenjeno

v našem vedno bolj tehnološko
odvisnem svetu:

da umetnost in oblikovanje

nista razkošje

niti nekaj nezdružljivega

z znanostjo in inženirstvom.

Pravzaprav sta ključni za tisto
kar nas dela posebne.

Nekega dne, če boste imeli priložnost,

lahko mogoče peljete svoje otroke

v pravi Panteon,

kot bova z ženo peljala
najino hčer Kiro,

da sama izkusi

moč te osupljive zasnove,

ki je na povsem običajen dan v Rimu

segla 2.000 let v prihodnost,

da je določila pot mojega življenja.

Hvala.

(Aplavz)