Vsi nekaj skrivamo. Najdimo pogum, da se odpremo.

V tem ganljivem govoru Ash Beckham ponudi svež pristop k empatiji in odprtosti. Začne s premiso, da vsak človek v toku svojega življenja doživi težke trenutke. Edini izhod, pravi Beckhamova, je, da odpremo vrata in izstopimo iz svoje omare.

Govorila bom

o stopanju iz omare,

ne v tradicionalnem smislu,

ne le o razkrivanju
istospolne usmerjenosti.

Vsi imamo omare, ki jih nočemo odpreti.

Morda se bojite osebi povedati,

da jo ljubite,

povedati, da ste noseči,

da imate raka

ali začeti kak drug težak pogovor,

ki je potreben v življenju.

Omara je samo težak pogovor

in čeprav se teme lahko močno razlikujejo,

je izkušnja biti v omari

in stopiti iz nje univerzalna.

Strašljiva je, sovražimo jo
in moramo jo napraviti.

Pred leti

sem delala v lokalni restavraciji

South Side Walnut Cafe

in takrat sem imela faze

militantne lezbične intenzivnosti:

nisem si brila pazduh,

Ani DiFranco sem citirala
kot svete besede.

Odvisno od tega,
kako široke hlače sem nosila

in kdaj sem si nazadnje obrila glavo,

so me pogosto vprašali,

ponavadi je bil to kak majhen otrok:

"Hm, si fant ali punca?"

Potem je pri mizi
nastala neprijetna tišina.

Še malo bolj sem stisnila čeljust,

še malo bolj maščevalno
sem prijela vrč za kavo.

Oče je mučno listal časopis

in mati je otroku poslala leden pogled.

Jaz pa sem bila tiho,

čeprav je v meni vrelo.

Zato sem vedno, ko sem šla k mizi,

kjer je sedel otrok, star od tri
do deset let, odhajala pripravljena na boj.

(smeh)

To je grozen občutek.

Obljubila sem si,
da bom naslednjič odgovorila.

Govorila bom o tej težki stvari.

Čez nekaj tednov se je spet zgodilo.

"Si fant ali punca?"

Znana tišina, a tokrat sem pripravljena,

da ljudem pri mizi

odpredavam osnove ženskih študij.

Pripravljene imam citate Betty Friedan,

citate Glorie Steinem.

Še celo izsek iz Monologov vagine imam.

Globoko vdihnem in pogledam navzdol,

od koder vame strmi štiriletna deklica
v roza oblekici,

ne pa izzivalec na feministični dvoboj,

samo otrok z vprašanjem:

"Si fant ali punca?"

Še enkrat globoko vdihnem,

počepnem k njej in rečem:

"Veš, malo zmedeno je vse skupaj.

Imam kratke lase kot fant

in nosim fantovske obleke,
ampak sem punca,

kot ti: včasih rada nosiš
roza oblekico,

včasih pa udobno pižamo.

No, meni so bolj všeč udobne pižame."

Otrok me pogleda naravnost v oči,

in brez oklevanja reče:

"Moja najljubša pižama
je vijolična z ribami.

Lahko dobim palačinko, prosim?"

(smeh)

In to je bilo to. Samo: "V redu, punca si.

Kje je tista palačinka?"

To je bil najlažji težak pogovor,

kar sem jih kdajkoli imela.

In zakaj?
Ker sva bili punčka s palačinkami in jaz

iskreni druga z drugo.

Kot mnogi med nami

sem živela v nekaj omarah

in ja, najpogosteje za mavričnimi zidovi.

A v temi

ne vidite, kakšne barve so zidovi.

Samo veste, kako je živeti v omari.

V resnici moja ni drugačna od vaše

ali vaše ali vaše.

Seveda vam bom naštela sto razlogov,

zakaj je bil moj izstop iz omare
težji od vašega,

a nekaj je res:
"težko" ni relativen pojem.

Težko je težko.

Kdo lahko dokaže, da je
priznati, da ste bankrotirali,

težje kakor priznati nekomu,
da ste ga prevarali?

Kdo lahko trdi, da je njegovo razkritje

težje, kot je povedati petletnemu otroku,
da se ločujete?

Ni "težjega", je samo "težko".

Prenehati moramo meriti
svoj "težko" s tistim nekoga drugega,

da bi se bolje ali slabše počutili
o svojih omarah

ter enostavno sprejeti, da je vsem težko.

Del življenja vsi preživimo v omarah

in morda se to zdi varno

ali vsaj varneje kot tisto,
ker je na drugi strani.

A želim vam povedati,

da ne glede na to, iz česa so vaši zidovi,

omara ni kraj, kjer se da živeti.

Hvala. (aplavz)

Predstavljajte si sebe pred 20 leti.

Jaz sem imela konjski rep,
obleko brez naramnic

in visoke pete.

Nisem bila militantna lezbijka,

pripravljena na boj
z mimoidočimi štiriletniki.

Paralizirana sem bila od strahu,
stisnjena v kot

s svojo temno skrivnostjo,

oklepala sem se svoje gejevske granate

in najtežje, kar sem kdaj storila,

je bilo premakniti eno samo mišico.

Družina, prijatelji, popolni tujci ...

vse življenje sem se trudila,

da jih ne bi razočarala,

zdaj pa sem namenoma

obračala svet na glavo.

Zažgala sem strani scenarija,

ki smo mu vsi tako dolgo sledili,

a če ne odvržete granate, bo ubila vas.

Eden najbolj nepozabnih metov

je bil na sestrini poroki.

(smeh)

Bilo je prvič, da je večina prisotnih

vedela, da sem homoseksualka,
in ko sem opravljala dolžnosti družice,

v črni obleki in visokih petah,

sem se sprehajala med mizami

in končala pri mizi prijateljev
svojih staršev,

ki so me že leta poznali.

Po kratkem klepetu
je ena od žensk zavpila:

"Ljubim Nathana Lanea!"

In začela se je bitka gejevskih asociacij.

"Ash, si že bila v Castru?"

"ja, v bistvu imamo
prijatelje v San Franciscu."

"Nikoli nismo bili tam,
a pravijo, da je krasno."

"Ash, poznaš mojega frizerja Antonia?

Super je in nikoli ne govori o puncah."

"Ash, katera je tvoja naljubša TV serija?

Najina? Najljubša: Will & Grace.

In veš, kdo nama je všeč? Jack.

Jack je najin najljubši."

Neka ženska, zbegana,

a v želji izkazati podporo,

mi povedati, da je na moji strani,

je nazadnje izpustila tole:

"No, včasih moj mož nosi roza srajce."

(smeh)

Takrat sem imela izbiro,

kot vsak, preden vrže granato.

Lahko bi se vrnila k svoji punci
in gejem naklonjeni mizi

ter se norčevala iz njihovih reakcij,

kritizirala njihovo naivnost
in nesposobnost

preseči politično korektne gejevske ovire,
ki sem jih prinesla s seboj,

lahko pa bi z njimi sočustvovala

in spoznala, da je bila to zanje
morda ena najtežjih stvari,

da je to, da so se začeli pogovarjati,

pomenilo, da so stopili iz svojih omar.

Seveda bi bilo lahko pokazati,
kje niso uspeli.

Težje jim je stopiti naproti

in sprejeti dejstvo, da so poskušali.

In kaj več kot to lahko zahtevamo?

Če hočete biti z nekom iskreni,

morate biti pripravljeni, da boste
iskrenost dobili nazaj.

Težki pogovori mi še vedno
ne gredo od rok.

Vprašajte vse moje bivše.

A postajam boljša in sledim

trem načelom punčke s palačinkami.

Tole glejte skozi gej očala,

a vedite, da je razkritje česarkoli

v bistvu enako.

Prvič: bodite pristni.

Odvrzite oklep. Bodite to, kar ste.

Otrok v restavraciji ni imel oklepa,

jaz pa sem bila pripravljena na boj.

Če hočete, da bodo iskreni z vami,

morajo vedeti, da ste tudi vi
krvavi pod kožo.

Drugič: bodite neposredni.
Povejte, kakor je. Odtrgajte obliž.

Če ste gej, to kar povejte.

Če poveste staršem, da ste morda gej,

bodo upali, da se bo to spremenilo.

Ne vlivajte jim lažnega upanja.

(smeh)

In tretjič, kar je najpomembneje:

(smeh)

Ne opravičujte se.

Govorite svojo resnico.

Nikoli se ne opravičujte za to.

Morda ste s tem koga prizadeli,

seveda se opravičite za to,
kar ste storili,

ampak ne opravičujte se za to,
kar ste.

Ja, nekateri bodo razočarani,

ampak to je njihova stvar, ne vaša.

To so njihova pričakovanja o tem,
kar ste, ne vaša.

To je njihova zgodba, ne vaša.

Edina zgodba, ki je pomembna,

je tista, ki jo hočete napisati vi.

Ko se boste naslednjič znašli

v temni omari, oklepajoč se svoje granate,

vedite, da smo vsi bili tam.

Morda se boste počutili
tako same, ampak niste.

Vemo, da je težko, a stopiti moramo ven,

ne glede na to, iz česa so naši zidovi,

ker vam zagotavljam, da drugi

kukajo skozi ključavnice svojih omar

in čakajo, da bo naslednja pogumna duša
na stežaj odprla vrata. Bodite ta duša

in pokažite svetu, da smo
večji od svojih omar

in da v njih nihče

ne more zares živeti.

Hvala vam, Boulder.
Uživajte v večeru. (aplavz)