Kako ISIS in podobne skupine ohranjajo moč

ISIS, Hezbolah, Hamas. Te med seboj zelo različne skupine so vse znane po nasilju - a to je le del njihove dejavnosti, pravi analitičarka politik Benedetta Berti. Te skupine pridobijo prebivalstvo na svojo stran tudi s socialno službo: odpirajo šole in bolnišnice, nudijo varnost, zapolnjujejo praznino, ki je šibke vlade ne. Razumevanje širšega obsega njihovega dela odpira nove poti za končanje nasilja.

Zadnjih deset let

preučujem nedržavne oborožene skupine:

teroriste, upornike in milice.

Zanima me, kaj te skupine počnejo,
kadar ne streljajo.

Ta nasilna gibanja želim bolje razumeti

in najti poti, kako spodbuditi
prehod od nasilja

k nenasilni konfrontaciji.

Delam na terenu, na ravni politik
in v knjižnici.

Da bi rešili večino trenutnih konfliktov,
moramo razumeti take oborožene skupine,

saj se je značaj vojne spremenil.

Nekoč je šlo za tekmovanje med državami.

Nič več.

Zdaj je konflikt med državami
in nedržavnimi akterji.

Na primer: od 216 mirovnih sporazumov,

podpisanih med 1975 in 2011,

jih je bilo 196 med državo
in nedržavnim akterjem.

Zato jih moramo bolje razumeti:
moramo jih bodisi vključiti

bodisi premagati skozi uspešno
rešitev konflikta.

Ampak kako naj to naredimo?

Vedeti moramo, kaj jih vodi.

Veliko vemo o tem, kako
in zakaj se borijo,

skoraj nič pa o tem,
kaj počnejo, ko niso v boju.

Oborožen boj in politika brez orožja
sta povezana.

Gre za delo iste organizacije.

Teh skupin ne bomo razumeli,
sploh pa ne premagali,

če ne dobimo celostnega vpogleda.

Današnje oborožene skupine
so kompleksno organizirane.

Libanonski Hezbolah, recimo,

je znan po nasilnem spopadanju
z Izraelom.

A od ustanovitve v zgodnjih 80. letih

je Hezbolah vzpostavil tudi
politično stranko,

mrežo socialnih storitev
ter vojaški aparat.

Palestinski Hamas,

ki je tudi znan po
samomorilskih napadih na Izrael,

vodi območje Gaze od leta 2007.

Te skupine torej niso samo strelci.

Opravljajo več nalog.

Vzpostavljajo kompleksne
sisteme komunikacije,

radijske postaje, TV kanale,

spletne strani in strategije
za družabne medije.

Tule je ISIS revija,

ki izhaja v angleščini in je
namenjena rekrutiranju.

Oborožene skupine vlagajo
tudi v zbiranje sredstev -

ne s plenjenjem, pač pa
z odpiranjem dobičkonosnih podjetij,

denimo v gradbeništvu.

Te dejavnosti so ključne.

Skupinam pomagajo krepiti moč,

zbirati sredstva,

rekrutirati in graditi blagovno znamko.

Oborožene skupine počnejo še nekaj:

z vlaganjem v socialne službe

krepijo vezi s prebivalstvom.

Gradijo šole, vodijo bolnišnice,

odpirajo programe poklicnega
izobraževanja, dajejo mikrokredite.

Hezbolah ponuja vse to in več.

Oborožene skupine skušajo
ljudi pridobiti tudi tako,

da ponujajo tisto, česar država ne:

varnost.

Prvotni vzpon talibanov
v povojnem Afganistanu

ali celo prvi koraki razvoja ISIS

so povezani tudi s poskusi teh skupin

zagotoviti varnost.

Na žalost je bila v teh primerih

cena take varnosti

za prebivalce neznosna.

Na splošno pa s socialno službo
te skupine poskrbijo za nekaj,

česar vlada ni sposobna narediti,

kar še okrepi njihovo moč

in vpliv.

Volilne zmage Hamasa leta 2006

ne bi razumeli, če ne upoštevamo
socialnega dela, ki ga nudi.

Slika je res zapletena,

a z vidika Zahoda oborožene skupine
predstavljajo samo nasilje.

Vendar to ne pokaže njihove celotne moči,

strategije ali dolgoročne vizije.

Te skupine so hibridi.

Vzpnejo se, ker zapolnijo praznino,
ki je vlada ne,

postanejo tako oborožene kot politične,

vključijo se tako v nasilni boj
kot v vladanje.

In bolj ko so kompleksne in prefinjene,

manj v njih vidimo nasprotje državi.

Kako bi opredelili Hezbolah?

Nadzorujejo del ozemlja
in upravljajo z njim,

pobirajo smeti in vodijo komunalo.

Je to država? So uporniki?

So nekaj drugega, novega?

Kaj pa ISIS?

Meje so zabrisane.

Živimo v svetu držav, ne-držav
in nečesa vmes,

in šibkejše ko so države,
kot denimo na Bližnjem vzhodu,

bolj nedržavni akterji
vstopajo na ta teren.

To je pomembno za vlade,
saj bodo za boj s temi skupinami

morale bolj vlagati v nevojaška orodja.

Vsak pristop, da bo trajen,

se mora osredotočiti na boljše vladanje.

To velja tudi za zagotavljanje miru.

Če bomo bolje razumeli oborožene skupine,

bomo vedeli, kakšne spodbude

bodo omogočile prehod
od nasilja k nenasilju.

V tem novem boju
med državami in drugimi akterji

vojaška moč lahko dobi nekaj bitk,

ne bo pa prinesla miru in stabilnosti.

Da bi to dosegli,

potrebujemo dolgoročno vlaganje
v zagotavljanje varnosti,

v zagotavljanje dobre vlade,

pomanjkanje česar je
pripeljalo do vzpona teh skupin.

Hvala.

(Aplavz)