Tretje dejanje življenja

V tej generaciji smo dodali svoji povprečni življenjski dobi 30 let in ta leta niso le opomba ali patologija. Na TEDxWomen se Jane Fonda sprašuje, kako lahko razmišljamo o tej novi fazi naših življenj.

V zadnjem stoletju je bilo
mnogo revolucij,

a morda nobene tako pomembne,
kot je revolucija dolgega življenja.

Danes živimo v povprečju 34 let dlje

kot naši prastari starši, pomislite ..

To je še eno celo drugo odraslo življenje,

dodano naši življenjski dobi.

Pa vendar se večinoma

naša kultura ni soočila s tem,
kaj to pomeni.

Še vedno živimo s staro paradigmo

življenja kot loka.

To je metafora, stara metafora.

Rodiš se, vrhunec dosežeš v srednjih letih

in ponikneš v razpadanje.

(smeh)

Starost kot patologija.

A mnogi ljudje danes, filozofi,
umetniki, zdravniki, znanstveniki,

ponovno opazujejo to, čemur
pravim 'tretje dejanje',

zadnja tri desetletja življenja.

Zavedajo se, da je to v bistvu
razvojna faza življenja

z lastno pomembnostjo,

tako drugačna od srednjih let
kot je adolescenca od otroštva.

In sprašujejo, mi vsi
bi morali spraševati:

kako porabimo ta čas?

Kako ga uspešno živimo?

Kaj je ustrezna nova metafora za staranje?

Minulo leto sem raziskovala
in pisala o tej temi.

In prišla sem do spoznanja, da je
ustreznejša metafora za staranje

stopnišče,

vzpon v človeški duh,

ki nam prinaša modrost,
celovitost in avtentičnost.

Starost niti približno ne kot patologija.

Starost kot potencial.

In veste, kaj?

Ta potencial ni samo za nekaj srečnežev.

Očitno se večina ljudi nad 50. letom

počuti bolje, je manj pod stresom,
manj sovražna, manj anksiozna.

Skupne točke vidimo bolj kot razlike.

Nekatere študije celo pravijo,
da smo srečnejši.

(smeh)

Verjemite mi, da tega nisem pričakovala.

Prihajam iz dolge vrste depresivnežev.

Ko sem se približevala
poznim štiridesetim,

je bilo, ko sem se zjutraj zbudila,

mojih prvih šest misli negativnih.

In prestrašila sem se.

Pomislila sem: "Ojej, postala bom
sitna stara gospa."

Zdaj, ko pa sem dejansko točno
na sredini svojega tretjega dejanja,

ugotavljam, da nikoli
nisem bila srečnejša.

Imam mogočen občutek blagostanja.

In odkrila sem,

da ko si znotraj starosti,

v nasprotju s tem, ko jo gledaš od zunaj,

strah pojenja.

Zaveš se, da si še vedno ti,

mogoče celo bolj.

Picasso je nekoč dejal: "Dolgo
traja, da postaneš mlad."

(smeh)

Nočem olepševati starosti.

Očitno ni nobene garancije,

da je lahko čas uresničitve in rasti.

Nekaj je stvar sreče.

Nekaj je očitno genetsko.

Ena tretjina je pravzaprav genetika.

In ne moremo kaj veliko
storiti v zvezi s tem.

A to pomeni, da sta dve tretjini tega,
kako dobro nam bo šlo v tretjem dejanju,

v naših rokah.

Pogovorili se bomo o tem,
kaj lahko storimo,

da bodo ta dodana leta res uspešna

in jih bomo lahko uporabili smotrno.

Naj vam povem nekaj o stopnišču,

ki se morda zdi čudna metafora
za starejše ljudi,

saj mnogim stopnice povzročajo težave.

(smeh)

Tudi meni.

Kot morda veste, ves svet deluje
po univerzalnem zakonu:

entropiji, drugem zakonu termodinamike.

Entropija pomeni, da je vse na svetu, vse,

v stanju upada in propada,

lok.

Ta univerzalni zakon ima samo eno izjemo

in to je človeški duh,

ki se lahko še naprej razvija
navzgor po stopnicah

in nam prinaša celovitost,
avtentičnost in modrost.

To je primer tega, kar mislim.

Ta vzpon

se lahko vzgodi tudi, ko smo soočeni
z ekstremnimi fizičnimi izzivi.

Pred približno tremi leti sem brala
članek v New York Times-u

o moškemu po imenu Neil Selinger,

starem 57 let, upokojenem odvetniku,

ki se je pridružil pisateljski skupini
na kolidžu Sarah Lawrence,

kjer je našel svoj pisateljski glas.

Dve leti kasneje

so mu diagnosticirali ALS, znano pod
imenom amiotrofična lateralna skleroza.

To je strašna bolezen. In usodna.

Uniči telo, um pa ostane nedotaknjen.

V tem članku je g. Selinger napisal tole,

da bi opisal, kaj se mu dogaja.

Citiram:

"Ko so moje mišice oslabele,

je moje pisanje postalo močnejše.

Ko sem počasi izgubljal govor,

sem pridobil svoj glas.

Ko sem slabel, sem rasel.

Ko sem izgubil tako veliko,

sem končno začenjal najti sebe."

Neil Selinger je zame

utelešenje vzpenjanja po stopnicah

v svojem tretjem dejanju.

Vsi se rodimo z duhom, vsi,

a včasih ga poteptajo življenjski izzivi,

nasilje, zloraba, zanemarjanje.

Morda so naši starši trpeli za depresijo.

Morda nas niso mogli ljubiti drugače
kot le v povezavi z našimi dosežki.

Morda še vedno trpimo
psihično bolečino, rano.

Morda čutimo, da mnogo naših odnosov

ni imelo pravega epiloga.

In tako se lahko počutimo nedokončane.

Morda je naloga tretjega dejanja

končati naloge končevanja sebe.

Zame se je začelo, ko sem se bližala
tretjemu dejanju, 60. rojstnemu dnevu.

Kako ga naj živim?

Kaj naj bi dosegla
v tem zaključnem dejanju?

In zavedla sem se, da moram,
da bi vedela, kam grem,

vedeti, kje sem bila.

In tako sem šla nazaj in preštudirala
svoji prvi dve dejanji

in poskušala videti, kdo sem bila takrat,

kdo sem v resnici, ne pa kdor so mi
starši ali prijatelji rekli, da sem

ali pa so tako z menoj ravnali.

A kdo sem bila?

Kdo so bili moji starši, ne kot starši,
ampak kot ljudje?

Kdo so bili moji stari starši?

Kako so ravnali z mojimi starši?

Take stvari.

Nekaj let kasneje sem odkrila,

da ta proces, skozi katerega sem šla,

psihologi imenujejo
'delanje življenjskega pregleda'.

Pravijo, da lahko da novo pomembnost
in jasnost in pomen

človekovemu življenju.

Lahko odkrijete, kot sem tudi jaz,

da veliko stvari, za katere ste mislili,
da so vaša krivda,

veliko stvari, ki ste jih mislili o sebi,

nima nobene zveze z vami.

Niste bili vi krivi, vi ste v redu.

In lahko boste šli nazaj in jim odpustili.

In odpustili sebi.

Osvobodite se lahko

preteklosti.

Potrudite se lahko spremeniti
svoje odnose v preteklost.

Medtem ko sem pisala o tem,

sem naletela na knjigo z naslovom
Biti človek pomeni najti smisel

Viktorja Frankla.

Viktor Frankl je bil nemški psihiater,

ki je preživel pet let v
koncentracijskem taborišču.

Napisal je, da je, medtem
ko je bil v taborišču,

lahko napovedal, če bodo kdaj izpuščeni,

kateri izmed ljudi bodo v redu
in kateri ne.

In napisal je tole:

"Vse, kar imaš v življenju,
ti je lahko odvzeto

razen ene stvari:

tvoje svobode, da si izbereš,
kako se boš odzval na situacijo.

To je tisto, kar določa kvaliteto
življenja, ki smo ga živeli;

ne ali smo bili bogati ali revni,

slavni ali neznani,

zdravi ali trpeči.

Kar določa našo kvaliteto življenja,
je, kakšen odnos imamo do teh realnosti,

kakšen pomen jim pripišemo,

s kakim odnosom se jih oklepamo,

kakšno stanje duha jim dovolimo sprožiti."

Morda je osrednji namen tretjega dejanja,

da gremo nazaj in poskusimo,
če je primerno,

spremeniti svoj odnos s preteklostjo.

Kognitivne raziskave kažejo,

da se, ko to zmoremo storiti,

to pokaže nevrološko,

nevralne poti se ustvarijo v možganih.

Vidite, če ste skozi čas

reagirali negativno na pretekle
dogodke in ljudi,

so nevralne poti položene

s kemičnimi in električnimi signali,
ki potujejo skozi možgane.

In sčasoma te nevralne poti
postanejo ožičene.

Postanejo norma,
tudi če je to za nas slabo,

ker nam povzroča stres in anksioznost.

Če pa

lahko gremo nazaj
in spremenimo svoj odnos,

revidiramo svoj odnos do
preteklih ljudi in dogodkov,

se nevralne poti lahko spremenijo.

In če lahko ohranjamo
bolj pozitivna čustva

do preteklosti,

to postane nova norma.

To je kot resetiranje termostata.

Ne gre za izkušnje,

ki nas naredijo modre.

Kar nas naredi modre, je razmišljanje
o izkušnjah, ki smo jih imeli,

in pomaga nam postati celoviti,

prinaša modrost in avtentičnost.

Pomaga nam postati,
kar bi lahko postali.

Ženske začnemo celovite, kajne?

Mislim, kot dekleta smo bojevite:
"Ja? Kdo to pravi?"

(smeh)

Imamo avtonomijo.

Me smo subjekti v svojih življenjih.

A zelo pogosto

mnoge, če ne večina,
ko pridemo v puberteto

začnemo skrbeti, če smo dovolj dobre
in priljubljene.

In postanemo subjekti in objekti
življenj drugih ljudi.

A zdaj, v tretjem dejanju,

je morda za nas možno zaokrožiti
nazaj do tja, kjer smo začele,

in se tega prvič zavedati.

In če lahko storimo to,

to ne bo le za nas same.

Starejše ženske so največja
demografska skupina na svetu.

Če lahko gremo nazaj
in se ponovno definiramo

in postanemo celovite,

bo to ustvarilo kulturni premik v svetu,

s katerim bomo zgled mlajšim generacijam,

da bodo lahko ponovno
začrtale svojo lastno življenjsko dobo.

Hvala lepa.

(aplavz)