Yang Lan: Generacija, ki spreminja Kitajsko

Yang Lan, novinarka in poslovna ženska, znana tudi kot "kitajska Oprah", predstavi prihajajočo generacijo mladega kitajskega mestnega prebivalstva, aktivnega na spletu in borcev za pravico.

Večer, preden sem se odpravila na Škotsko,

sem gostila finale šova

"Kitajska ima talent" v Šanghaju

pred 80.000 gledalci na stadionu.

Uganete, kdo je bil gost na dogodku?

Susan Boyle.

Povedala sem ji, da se naslednji dan odpravljam na Škotsko.

Čudovito je pela

in celo povedala nekaj besed v kitajščini, in sicer

sòng nǐ cōng (送你葱).

To ne pomeni "zdravo" ali "hvala",

kar se ponavadi najprej naučimo, pač pa

"mlada čebula zastonj".

Zakaj je to rekla?

To je nekoč zapela

naša kitajska Susan Boyle --

gospa petdesetih let,

prodajalka zelenjave v Šanghaju,

ki rada prepeva arije zahodnih oper,

a ker ne razume

angleško, francosko ali italijansko,

je besede nadomestila

z imeni zelenjave v kitajščini.

(Smeh)

In tako je zadnji verz arije Nessun Dorma,

ki jo je pela na stadionu,

postal "mlada čebula zastonj".

Ko je Susan Boyle to ponovila,

je 80.000 gledalcev skupaj zapelo.

Res je bilo zabavno.

Zame torej tako Susan Boyle

kot šanghajska prodajalka zelenjave

predstavljata drugost.

Nihče jima nikdar ne bi pripisal uspeha

v zabavni industriji,

pa vendar sta se s pogumom in talentom prebili vanjo.

Oddaja in oder sta jima

omogočila,

da uresničita svoje sanje.

Biti drugačen niti ni tako težko.

Vsi smo drugačni

iz različnih vidikov.

A biti drugačen je zame nekaj dobrega,

saj predstavlja drugačen vidik na stvari.

Tako obstaja možnost, da spremenimo stvari.

Moja generacija je imela srečo,

da je bila priča in dejavnik

v zgodovinski preobrazbi Kitajske,

saj jo je zaznamovalo ogromno sprememb

v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih.

Spominjam se leta 1990,

ko sem se po univerzitetni diplomi

potegovala za delovno mesto v prodajnem oddelku

prvega hotela s petimi zvezdicami v Pekingu,

Sheratonovem hotelu Great Wall, ki še vedno stoji.

Po pol ure razgovora

z japonskim poslovodjo

mi je rekel,

"Torej, gospodična Yang,

me želite tudi vi kaj vprašati?"

Zbrala sem pogum in mirno rekla,

"Da, bi mi lahko povedali,

kaj pravzaprav prodajate?"

Nisem imela pojma, s čim se ukvarja

prodajni oddelek hotela s petimi zvezdicami.

Takrat sem namreč prvič stopila

v tak imeniten hotel.

Približno v istem času

sem sodelovala na avdiciji,

prvi javni avdiciji

kitajske državne televizije,

skupaj s še tisoč študentkami.

Producer nam je povedal,

da iščejo prikupen, nedolžen

in lep mlad obraz.

Ko sem prišla na vrsto, sem vstala in rekla,

"Zakaj morajo biti ženske na televiziji

vedno lepe, prikupne, nedolžne

in razumevajoče?

Zakaj ne bi mogle imeti svojih zamisli

in svojih stališč?"

Bala sem se, da sem jih užalila.

V resnici pa sem jih s tem navdušila.

Tako sem se prebila v drugi krog,

nato še v tretjega in četrtega.

Po sedmih krogih izbiranja

sem ostala edina, ki je prišla do konca.

Tako sem dobila oddajo v najbolj gledanem terminu državne televizije.

Verjeli ali ne,

to je bila prva oddaja kitajske televizije,

ki je voditeljem dovolila

izražanje lastnih stališč

brez vnaprej odobrenega besedila.

(Aplavz)

Takrat je moje tedensko občinstvo

štelo med 200 in 300 milijoni ljudi.

Po nekaj letih sem se odločila

iti v ZDA na univerzo Columbia

in se posvetiti podiplomskemu študiju,

nato pa sem ustanovila lastno medijsko podjetje,

ki je bil v letih, ko sem začela

poklicno pot, še nepredstavljiv.

Tu počnemo veliko stvari.

V oddaji sem gostila že več kot tisoč ljudi.

Včasih mi mladi ljudje povejo,

"Lan, spremenili ste mi življenje,"

na kar sem zelo ponosna.

Prav tako pa smo imeli srečo

biti priča spremembi celotne države.

V Pekingu sem se potegovala za olimpijske igre.

Predstavljala sem Šanghajski Expo.

Bila sem zraven, ko je Kitajska sprejemala svet

in svet njo.

Včasih pa se vprašam,

s čim se ukvarja današnja mladina?

Na kakšen način so drugačni

in kakšne spremembe bodo spodbudili

za oblikovanje prihodnosti

Kitajske in sveta?

Danes torej želim govoriti o mladih,

aktivnih v družabnih medijih.

Prvič, kdo so? Kako izgledajo?

To je dekle po imenu Guo Meimei,

čedna dvajsetletnica.

S svojimi dragimi torbicami,

oblekami in avtom se je bahala

na Microblogu,

kitajski različici Twitterja.

Predstavljala se je kot generalna direktorica

Rdečega križa pri Trgovinski zbornici.

Ni se zavedala,

da je dregnila na občutljivo mesto

in po celi državi sprožila dvome,

celo razburjenje

glede verodostojnosti Rdečega križa.

Spornost položaja je dosegla višek

in Rdeči križ je moral sklicati tiskovno konferenco,

da bi zadevo pojasnil,

podrobnejša preiskava pa že poteka.

Za zdaj vemo,

da se je dekle sámo ovenčalo s tem nazivom,

najbrž, ker je ponosna na svojo povezanost z dobrodelnostjo.

Vse te drage stvari

je dobila kot darilo

od njenega fanta,

bivšega člana odbora

manjše enote Rdečega križa pri Trgovinski zbornici.

Precej zapleteno.

Kakorkoli, javnost še vedno ni zadovoljna,

v njej še vedno vre.

Izraža splošno nezaupanje do

vladnih ustanov in ustanov z vladno podporo,

v katerih je primanjkovalo preglednosti.

Prav tako pa prikazuje

moč in vpliv družabnih medijev,

kot je Microblog.

Microblog je bil na vrhuncu leta 2010,

ko se je število uporabnikov podvojilo,

čas uporabe pa potrojil.

Zgolj Sina.com, pomemben informativni portal,

ima preko 140 milijonov mikroblogerjev.

Na Tencentu jih je 200 milijonov.

Najbolj priljubljena blogerka,

ne jaz,

pač pa znana filmska igralka,

ima preko 9,5 milijonov oboževalcev oz. sledilcev njene strani.

Okrog 80 odstotkov teh mikroblogerjev je mladih,

mlajših od trideset let.

In kot veste, so klasični mediji

še vedno strogo vladno nadzorovani,

zato družabni mediji ponujajo

ventil za vsaj posredno izražanje mnenj.

In ker drugih ventilov praktično ni,

sta jeza in vrenje, ki prihajata iz tega,

včasih zelo močna, dejavna

in celo nasilna.

Preko mikrobloganja

torej lažje razumemo kitajsko mladino.

Kako se razlikujejo od nas?

Prvič, večina se jih je rodila

v osemdesetih ali devetdesetih letih,

v času politike enega otroka.

Zaradi selektivnih splavov v družinah,

ki so privilegirale dečke,

imamo sedaj 30 milijonov

več mladih moških kot žensk.

To bi lahko predstavljalo

določeno nevarnost družbi,

a kdo ve,

živimo v globaliziranem svetu,

zato lahko kitajski fantje najdejo tudi tuja dekleta.

Večina mladih je precej dobro izobraženih.

Stopnja nepismenosti med Kitajci in Kitajkami

te generacije je nižja od enega odstotka.

V večjih mestih kar 80 odstotkov otrok obiskuje fakulteto.

Soočajo pa se s starajočo Kitajsko,

delež prebivalstva, starejšega od 65 let,

letos dosega dobrih sedem odstotkov,

kar pa se lahko poveča na 15 odstotkov

do leta 2030.

Najbrž poznate naš običaj,

da mlajša generacija finančno preživlja starejšo

in zanjo skrbi v primeru bolezni.

To torej pomeni, da bodo morali

mladi pari skrbeti za štiri starše

s pričakovano življenjsko dobo 73 let.

Preživljanje torej za mladino

sploh ni preprosto.

Diplomantov ne primanjkuje.

V mestnih območjih

je začetna plača diplomirancev

okrog 400 ameriških dolarjev na mesec,

povprečna najemnina

pa presega 500 dolarjev.

Kaj torej storijo? Življenjski prostor si delijo,

stisnjeni na zelo omejenem prostoru

in tako privarčujejo --

sami sebi pravijo "pleme mravelj".

Tisti, ki se bodo kmalu poročili

in kupili lastno stanovanje,

bodo predvideno morali delati

trideset do štirideset let,

preden si bodo lahko privoščili prvo stanovanje.

Za primerjavo, v ZDA

bi si ga lahko privoščili po nekaj petih letih,

na Kitajskem pa po skoraj štiridesetih letih

zaradi astronomskih cen nepremičnin.

Med 200 milijoni priseljenskih delavcev

je 60 odstotkov mladih ljudi.

Ujeti so med mestna

in podeželska območja.

Večina jih ne želi nazaj na deželo,

vseeno pa nimajo občutka pripadanja.

Delajo več časa

za manj plačila in manj socialne varnosti.

Poleg tega so bolj ranljivi ob

odpuščanju,

inflaciji,

strožjih bančnih posojilih,

porastu kitajskega juana,

in upadu evropskega

ali ameriškega povpraševanja

po izdelkih, ki jih izdelujejo.

Lani pa se je v južnokitajskih obratih

za proizvodnjo originalnih sestavnih delov

zgodil šokanten incident:

trinajst mladih delavcev,

starih okrog dvajset let,

je storilo samomor,

eden za drugim, kot bi šlo za nalezljivo bolezen.

A razlogi njihovih smrti so bili osebne narave.

Kljub temu je ta incident

sprožil veliko zgražanje družbe

nad osamitvijo,

telesno in duševno,

teh priseljenskih delavcev.

Tiste, ki se vrnejo na deželo,

doma sprejmejo odprtih rok,

saj zaradi znanja, veščin in poznanstev,

ki so jih pridobili v mestih,

in s pomočjo interneta

lahko vplivajo na ustvarjanje delovnih mest,

razvoj lokalnega kmetijstva in novih poslovnih priložnosti

na manj razvitem trgu.

V zadnjih nekaj letih je zato obalna območja

zajelo pomanjkanje delovne sile.

Ti diagrami prikazujejo

splošnejše družbeno ozadje.

Prvi predstavlja izračun Englovega koeficienta,

po katerem so stroški dnevnih potrebščin

kot delež družinskih prihodkov

celo prejšnje desetletje,

odstotkovno padali

na okrog 37 odstotkov.

Zadnji dve leti

pa se je delež povzpel na 39 odstotkov,

kar kaže na rast življenjskih stroškov.

Ginijev koeficient dohodkovne neenakosti

je že presegel nevarno mejo 0,4.

Danes znaša 0,5,

celo več kot v ZDA,

kar prikazuje večjo neenakost v prihodkih.

V celotni družbi se torej

vzbuja jeza in skrb

za lastno mobilnost.

Poleg tega se tudi odpor in zamera

do bogatih in vplivnih

hitro širita.

Vse obtožbe o podkupljivosti

ali nezakonitih poslih med oblastmi ali poslovneži

bi torej sprožile javno nasprotovanje

ali celo nemire.

Preko nekaterih najbolj komentiranih tem na mikroblogih

lahko torej vidimo, kaj najbolj skrbi mlade ljudi.

Pravična družba in vladna odgovornost

sta med njihovimi prvimi zahtevami.

V zadnjem desetletju

sta masovna urbanizacija in razvoj

pripeljala do številnih poročil

o prisilnem rušenju

zasebne lastnine.

To je spodbudilo izjemno jezo in zaskrbljenost

med mlado generacijo.

Nekateri ljudje so žrtve uboja,

nekateri se zažgejo v znak protesta.

Ko pa o teh incidentih na spletu

poročajo vse bolj pogosto,

se ljudje prebudijo in od vlade zahtevajo ukrepe, ki bi to preprečili.

Dobra novica je, da je v začetku letošnjega leta

državni svet sprejel nov predpis

o zasedbi in uničenju hiš

in s tem pravico odločanja

o prisilnem rušenju prenesel

z lokalnih vlad na sodišče.

Podobno je še veliko drugih tem o javni varnosti

na spletu množično komentiranih.

Govora je bilo o onesnaženem zraku,

onesnaženi vodi, zastrupljeni hrani.

Imamo celo ponarejeno govedino.

Posebne sestavine premaza

po kosu piščanca ali ribe

ustvarijo videz govedine.

Zadnje čase so ljudje zaskrbljeni

zaradi jedilnega olja,

saj so odkrili tisoče ljudi,

ki so ga prečiščevali

iz ostankov v restavracijah.

Vsi ti dogodki

so sprožili veliko nasprotovanje uporabnikov spleta.

Na srečo

se je vlada na vprašanja javnosti

začela odzivati vse hitreje

in pogosteje.

Čeprav so mladi precej aktivni in jasni

v sodelovanju

pri javnem oblikovanju politike,

pa so včasih nekoliko izgubljeni

glede želja v osebnem življenju.

Kitajska bo kmalu prehitela ZDA

kot največji trg

za luksuzne znamke,

kar pa ne vključuje potrošnje Kitajcev

v Evropi in drugod.

A vendar polovica teh kupcev

na mesec zasluži manj kot dva tisoč dolarjev.

Ne gre torej za bogate ljudi.

Te torbice in obleke so zanje

izraz identitete in družbenega statusa.

To dekle je v neki televizijski

oddaji za zmenke jasno povedalo,

da bi raje jokala v BMW-ju,

kot se smejala na kolesu.

Seveda pa imamo tudi mlade,

ki se še vedno raje smejijo,

v BMW-ju ali na kolesu.

Na sledeči sliki vidite zelo priljubljen pojav,

imenovan "gola poroka", oz. "goli zakon".

To ne pomeni, da na poroki ne nosijo ničesar,

pač pa, da so se ti mladi pari pripravljeni poročiti

tudi brez hiše, avta, diamantnega prstana

in brez poročne pogostitve,

in s tem izrazijo predanost pravi ljubezni.

Poleg tega ljudje preko družabnih omrežij tudi koristijo družbi.

Prva slika prikazuje,

kako so tovornjak s 500 brezdomnimi psi, ugrabljenimi

za prehrambene namene

odkrili in ustavili na avtocesti,

cela država pa je to spremljala

prek mikroblogov.

Ljudje so darovali denar, hrano za pse

in ponudili sodelovanje pri ustavitvi tovornjaka.

Po urah dogovarjanja

so rešili 500 psov.

Ljudje tu tudi pomagajo iskati pogrešane otroke.

Neki oče je sinovo sliko objavil na splet.

Po tisoče posredovanih sporočilih

so dečka našli,

ponovno združitev družine pa smo lahko spremljali

vsi preko mikroblogov.

Sreča je torej najbolj priljubljena beseda,

ki smo jo slišali v zadnjih dveh letih.

Sreča ni povezana le

z osebnimi izkušnjami in vrednotami,

pač pa tudi z okoljem.

Ljudje se sprašujejo naslednje:

Ali bomo še vedno žrtvovali naše okolje

za dvig BDP-ja?

Kako naj izvedemo družbene in politične reforme,

da bomo sledili gospodarski rasti

ter ohranili trajnost in stabilnost?

Poleg tega pa tudi, ali sistem

premore dovolj samokritičnosti,

da ljudstvo ne bi skrbelo

za več sočasnih trenj okoli njih?

To so vprašanja, na katera bodo odgovorili ljudje.

Naša mlada generacija

bo spremenila to državo

in se hkrati spreminjala sama.

Najlepša hvala.

(Aplavz)