V ujetništvu sem bil 317 dni. Sledi tisto, o čemer sem razmišljal...

Vincent Cochetel je bil leta 1998 317 dni talec, medtem, ko je delal za visoki komisariat Združenih narodov za begunce v Čečeniji.
Prvič se spominja svoje izkušnje-od tega, kakšno je bilo življenje v temni, podzemni sobi, priklenjen na svoji postelji, do nepričakovanih pogovorov, ki jih je imel s svojimi ugrabitelji.
Z liriko in energijo razloži, zakaj še dandanes nadaljuje svoje delo.
Od leta 2000 so se napadi na humanitarne delavce potrojili-sprašuje se, kako in kaj bi ta dvig lahko signaliziral svetu.

Ne morem jih pozabiti.

Ime jim je bilo Aslan, Alik, Andrei,

Fernanda, Fred, Galina, Gunnhild,

Hans, Ingeborg, Matti, Natalya,

Nancy, Sheryl, Usman, Zarema,

a seznam je mnogo daljši.

Za mnoge je njihov obstoj,
njihova človečnost

postal samo statistika

in se ga bomo hladnokrvno spominjali
kot "varnostni incident".

Zame so bili kolegi,

ki so pripadali skupnosti humanitarnih
delavcev,

ki so poskušali vsaj malo
olajšati trpljenje

žrtvam vojn v Čečeniji v 90ih.

Bili so medicinci, logisti, izvedenci za
zavetišča,

pravniki, tolmači.

In zaradi te službe so bili umorjeni,

njihove družine uničene,

njihova zgodba pa v večini pozabljena.

Obsojenih za te zločine ni bilo.

Ne morem jih pozabiti.

Nekako živijo v meni,

njihovi spomini pa vsakemu dnevu
dajo pomen.

A me v mislih hkrati preganjajo.

Kot humanitarni delavci

so se odločili biti na strani žrtev,

da jim bodo nudili pomoč,
tolažbo, zaščito,

a ko so jo potrebovali sami,

le-te ni bilo.

Dandanes videvamo naslovnice v
časopisih

vojna v Iraku ali v Siriji --

humanitarni delavec ugrabljen,
talec umorjen --

ampak, kdo so to bili?

Zakaj so bili tam?

Kaj jih je motiviralo?

Kako smo lahko postali tako brezbrižni
do takih zločinov?

Zato sem danes z vami.

Najti moramo boljši način, da
se jih spomnimo.

Prav tako moramo pojasniti vrednote,
ki so jim posvetili svoje življenje.

In zahtevati moramo pravico.

Ko me je leta '96

visoki komisariat Združenih narodov za
begunce poslal na Severni Kavkaz

sem se zavedal tveganj.

Pet mrtvih kolegov,

trije hudo poškodovani,

sedem jih je bilo ugrabljenih.

Zato smo bili tudi mi previdni.

Vozili smo se v oboroženih vozilih,
uporabljali avte za vabo,

spreminjali poti potovanj,
se selili,

nešteto varnostnih ukrepov.

A sem kljub vsemu, na mrzlo zimsko noč,
januarja '98, prišel na vrsto.

Ko sem skupaj s stražarjem vstopil v svoje
stanovanje v Vladikavkazu,

sva bila obkrožena z oboroženimi možmi.

Stražarja so zagrabili,
ga položili na tla,

ga pretepli vpričo mene,

ga zavezali in odvlekli stran.

Mene so vklenili, mi zavezali oči
in me prisilili, da pokleknem,

medtem, ko so mi ob glavo tiščali
dušilec pištole.

Ko se ti to zgodi,

ni časa za razmislek,
ni časa za molitev.

Možgani so začeli delati samodejno,

hitro predvajali življenje, ki sem
ga pustil za seboj.

Dolge minute so minile, preden
sem ugotovil,

da ti zamaskirani možje niso tam,
da me ubijejo,

a da je nekdo, nekje, naročil,
da me ugrabijo.

In začel se je proces dehumanizacije.

Bil sem samo blago.

Načeloma o tem ne govorim,

a bi z vami rad delil del tistih
317 dni v ujetništvu.

Zaprt sem bil v podzemni kleti,

popolna tema,

23 ur in 45 minut vsak dan

dokler nista prišla stražarja.
Ponavadi sta bila dva.

Prinesla sta velik kos kruha,

skledo juhe in svečo.

Sveča je gorela 15 minut,

15 dragocenih minut svetlobe,

nato sta jo vzela in vrnil sem se v temo.

Z verigo sem bil privezan k postelji,

naredil sem lahko le štiri male korake.

Vedno pa sem sanjal o petem.

Nisem imel televizije, radia,
niti časopisa ali koga za pogovor.

Nisem imel niti brisače, mila, wc papirja,

samo 2 odprti vedri, enega za vodo,
enega za odpadke.

Si lahko mislite, da je podoživljanje
usmrtitev kratkočasenje za stražarje,

ko uživajo v prizadejanju bolečine ali
so preprosto zdolgočaseni ali pijani?

Počasi sem izgubljal živce.

Izoliranost in temo je težko opisati.

Kako opišeš 'nič'?

Ni besed s katerimi bi opisal globino
samote, ki sem jo dosegel

v tisti tanki meji med
razumom in norostjo.

V temi sem včasih igral namišljeno
igro dame.

Začel bi s črnim,

nadaljeval z belim,

se vrnil k črnemu in poskušal
prelisičiti nasprotnika.

Dame sedaj ne igram več.

Preganjale so me misli o moji družini in
kolegu, mojemu stražarju Ediku.

Nisem vedel kaj se je z njim zgodilo.

Medtem, ko sem poskušal ne razmišljati,

sem skušal zapolniti svoj čas

z različnimi vadbami kar tam, na mestu.

Poskušal sem moliti, preizkusil sem tudi
igre za izboljšanje spomina.

A tema v tebi ustvari podobe in misli,
ki niso običajne.

Del tvojih možganov se želi upreti,
zakričati, jokati,

medtem ko ti drugi del ukazuje,
da utihneš

in narediš kot ti je rečeno.

Gre za neprekinjeno notranjo debato,
kjer ni nikogar, ki bi razsodil.

Nekoč je stražar prišel do mene,
dokaj napadalno, in mi povedal:

"Danes boš pokleknil in prosil
za svojo hrano."

Nisem bil prav dobre volje, zato sem
ga užalil.

Užalil sem njegovo mati, njegove prednike.

Posledice so bile mile: vrgel je hrano
med moje odpadke.

Naslednji dan se je vrnil in
zahteval isto.

Dobil je isti odgovor,

ki pa je imel iste posledice.

Štiri dni kasneje je bilo moje telo
v bolečinah.

Nisem vedel, da lakota boli tako močno,
ko imaš tako malo.

Ko so se torej stražarji vrnili,

sem pokleknil.

Moledoval sem za svojo hrano.

Podreditev je bila zame edini način,
da se prebijem do naslednje sveče.

Po tem, ko so me ugrabili,

so me iz Severne Osetije
premestili v Čečenijo,

tri dni sem potoval v počasnih
avtomobilih in različnih prtljažnikih

in ko smo prispeli na cilj me je

11 dni zasliševal moški po imenu Ruslan.

Rutina je bila vedno ista:

malo več svetlobe, 45 minut.

Prišel je v klet,

stražarjem rekel naj me privežejo na stol,

ter pojačal zvok glasbe.

Potem je vpil vprašanja.

Kričal je. Me pretepal.

Prihranil vam bom podrobnosti.

Ogromno vprašanj
nisem niti razumel

in nekaj jih je bilo takih,
ki jih niti nisem hotel.

Dolžina zaslišanja je bila dolžina
posnetkov:

15 pesmi, 45 minut.

Vedno sem hrepenel po zadnji.

Eno noč v tisti kleti, ne vem točno
kaj se je dogajalo,

sem nad seboj slišal otroški jok,

fantek, 2, mogoče 3 leta star.

Koraki, zmeda, tekajoči ljudje.

In ko je Ruslan prišel naslednji dan,

preden mi je postavil prvo vprašanje,

sem ga vprašal: "Kako je kaj tvoj sin?
Se počuti bolje?"

Ruslana sem s tem presenetil.

Besen je mislil, da so
stražarji izdali podrobnosti

njegovega privatnega življenja.

Razlagal sem mu o NVO-jih, ki so
dobavljali zdravila lokalnim klinikam,

ki bi lahko pomagala njegovemu sinu.

In pogovarjala sva se o izobrazbi,
o družinah.

Povedal mi je o svojih otrocih.

Povedal sem mu o mojih hčerah.

In nato je govoril o orožju,
avtomobilih, o ženskah,

in tudi jaz sem moral govoriti o orožju,
avtomobilih, o ženskah.

In pogovarjala sva se
do konca zadnjega posnetka.

Ruslan je bil najbolj brutalen moški,
ki sem ga kdajkoli spoznal.

Nikoli več se me ni dotaknil.

Ni mi več postavljal vprašanj.

Nisem bil več le blago.

Dva dni kasneje sem bil
ponovno premeščen.

Na lokaciji je do mene pristopil stražar,
kar je bilo dokaj neobičajno,

in mi rekel, z zelo tihim glasom:

"Rad bi se ti zahvalil

za pomoč, ki jo je tvoja organizacija
nudila moji družini,

ko smo bili priseljeni v bližnji
Dagestan.

Kako bi sploh lahko odgovoril?

Bilo je tako boleče.
Bilo je kot rezilo v trebuh.

Vzelo mi je več tednov samorazmišljanja,
da sem ugotovil

tiste dobre razloge, ki smo jih
imeli, da smo pomagali tisti družini

in vojaku usode, ki je postal.

Bil je mlad, sramežljiv.

Nikoli nisem videl njegovega obraza.

Gotovo je mislil samo dobro.

A v tistih 15ih sekundah

je v meni vzbudil dvom za vsako stvar,
ki smo jo storili,

za vse žrtve.

Zaradi njega sem se vprašal tudi,
kako oni vidijo nas.

Do takrat sem predvideval,
da vedo zakaj smo tam

in kaj počnemo.

Nihče tega ne sme predvidevati.

Sicer tudi razložiti tega ni preprosto,

tudi našim najbližjim ne.

Nismo popolni, nismo nad drugimi,

nismo najboljši gasilci na svetu,

niti superjunaki,

ne zaustavljamo vojn

in vemo, da humanitarnost ni nadomestilo
za politično rešitev.

A to počnemo, ker je tudi
samo eno življenje pomembno.

Včasih je to tudi vse, kar lahko storiš --

ena oseba, ena družina, manjša
skupina ljudi --

in tudi to šteje.

Ko udarijo cunami, potres
ali orkan,

opazujemo skupine reševalcev,
ki prihajajo z vsega sveta

in preživele iščejo
tudi po več tednov.

Zakaj? Takrat se tega nihče ne vpraša.

Vsako življenje je pomembno

oziroma bi moralo biti.

Enako velja za nas, ko pomagamo beguncem,

ljudje preseljeni zaradi spopadov,
ali tisti brez države

poznam ogromno ljudi,

ko se soočajo s hudim trpljenjem

se počutijo nemočne
in ne storijo ničesar.

Škoda je, sploh ker obstaja toliko
možnosti, s katerimi bi lahko pomagali.

Mi se ne ustavimo, če to občutimo.

Ponudimo vse kar lahko, pomoč,

zaščito, tolažbo.

Moramo.

Ne znamo drugače.

Zaradi tega se počutimo,
ne vem, kot ljudje.

To je moja slika na dan,
ko so me izpustili.

Mesece po mojem izpustu sem spoznal
Francoskega premierja.

Druga stvar, ki mi jo je rekel je bila:

"Neodgovorno in nepremišljeno
si šel na Severni kavkaz.

Sploh ne veš, koliko problemov si nam
povzročil."

Bilo je kratko srečanje.

(smeh)

Pomagati ogroženim je odgovorno.

V taki vojni, ki je v resnici nihče
noče zares ustaviti,

pa imamo takih dandanes ogromno,

je nuditi pomoč in zaščito
ogroženim ljudem

ne samo odraz človeštva,

je tudi ustvarjanje sprememb za ljudi.

Zakaj tega ni mogel razumeti?

Nosimo odgovornost, da vsaj poskusimo.

Saj veste: odgovornost, da zaščitimo.

Rezultati so odvisni
od različnih dejavnikov.

Lahko nam tudi spodleti, a obstaja
še kaj hujšega kot to --

to, da niti ne poskusimo, ko bi lahko.

Res je, če se s tem srečaš,
če se prijaviš za tako službo,

bo tvoje življenje polno
veselja in žalosti,

ker je ogromno ljudi,
ki jim ne moremo pomagati,

ogromno, ki jih ne moremo zaščititi
in jih nismo rešili.

Rečem jim kar 'moji duhovi';

in ko si priča njihovemu trpljenju,

del tega trpljenja prevzameš nase.

Mnogo mladih humanitarnih delavcev

svojo prvo izkušnjo doživi
z občutkom grenkobe.

Vrženi so v situacije,
kjer so samo priče,

a so nemočni, da bi karkoli spremenili.

Morajo se naučiti to sprejeti

in to postopoma spremeniti v
pozitivno energijo.

Težko je.

Mnogim ne uspe,

a za tiste, ki jim, ni boljše
službe kot je ta.

Dejansko vidiš spremembo,
ki jo narediš vsak dan.

Humanitarni delavci se zavedajo tveganj

v vojnih območjih ali povojnem okolju,

a naša življenja, naše službe,
so vedno bolj ogrožene

in svetost naših življenj izginja.

Ali veste, da se je po prelomu
tisočletja

število napadov na nas potrojilo?

2013 je podrlo rekord:

155 kolegov ubitih,

171 huje poškodovanih,

134 ugrabljenih.

Toliko uničenih življenj.

Do začetka državljanske vojne
v Somaliji konec 80ih let

so bili humanitarni delavci včasih žrtve

nečesa, čemur pravimo nenamerna škoda,

a nikoli nismo bili tarče napadov.

To se je sedaj spremenilo.

Poglejte si to sliko.

Bagdad, avgusta 2003:

24 kolegov je bil ubitih.

Minili so časi, ko sta nas
modra zastava ZN in zastava Rdečega Križa

avtomatsko ščitili.

Kriminalne in politične skupine

so se med seboj združile
v zadnjih 20ih letih

in ustvarile neke vrste hibridov,

s katerimi nimamo možnosti komunicirati.

Humanitarna načela so na preizkušnji,
pod vprašajem in pogosto ignorirana,

bolj pomembno kot to pa je,
da smo opustili iskanje pravice.

Izgleda, kot da ni nobenih posledic,
kakršnihkoli,

za napade na humanitarne delavce.

Po mojem izpustu so mi svetovali
naj ne iščem pravice.

"Nič ti ne bo koristilo," so mi rekli.

"Istočasno pa boš ogrozil še življenja
ostalih kolegov."

Precej let je minilo, preden sem doživel
obtožbo

treh ljudi, ki so bili povezani
z mojo ugrabitvijo,

pa še to je bila izjema.

Za humanitarne delavce,

ki so bili ubiti ali ugrabljeni v Čečeniji
med letoma '95 in '99 ni bilo pravice,

a je tako povsod po svetu.

To je nesprejemljivo.

Neopravičljivo.

Napadi na humanitarne delavce so
so vojni zločini po mednarodnem pravu.

Ti zločini ne bi smeli ostati nekaznovani.

Zaključiti moramo ta krog nekaznovanja.

Zavedati se moramo, da so napadi na
humanitarne delavce

napadi na celotno človeštvo.

To me resnično razburi.

Vem, da imam večjo srečo v primerjavi
z begunci za katere delam.

Ne vem, kako je videti, kako ti
uničijo celotno mesto.

Niti ne vem, kako je, ko si priča uboju
svojih sorodnikov.

Ali kako je, ko izgubiš zaščito
svoje države.

Prav tako se zavedam, da imam srečo,
v primerjavi z ostalimi talci.

4 dni preden so me izpustili,
so 4 talce obglavili

nekaj kilometrov stran od tam,
kjer sem bil ujet.

Zakaj oni?

Zakaj sem jaz danes tu?

Ni preprostega odgovora.

Doma so me sprejeli z ogromno razumevanja
in podpore, tako sorodniki

kot kolegi, prijatelji, ljudje,
ki jih nisem poznal.

Vsa ta leta so mi pomagali,
da sem prišel iz teme.

A vseh niso sprejeli tako.

Koliko mojih kolegov si je,
po tako travmatičnem dogodku,

vzelo življenje?

9 sem jih poznal osebno.

Koliko mojih kolegov se je soočilo
s težko ločitvijo

po tej travmatični izkušnji,

ker možu ali ženi niso
mogli ničesar več razložiti?

Prenehal sem šteti.

Tak način življenja terja svojo ceno.

V Rusiji imajo vsi vojni spomeniki na sebi
zelo lep napis.

Na njih piše (v ruščini)

"Nihče ni pozabljen, nič ni pozabljeno."

Tudi jaz ne pozabim svojih kolegov.

Ne morem pozabiti ničesar.

Pozivam vas, da se spomnite
njihove predanosti

in zahtevate, da bodo humanitarni delavci
po svetu

bolj zaščiteni.

Ne bi smeli dovoliti, da ugasne lučka
upanja, ki so jo prižgali.

Po moji preizkušnji me je mnogo kolegov
vprašalo: "A zakaj nadaljuješ?

Zakaj opravljaš to službo?

Zakaj se moraš vrniti nazaj k temu?"

Moj odgovor je bil preprost:

Če bi odnehal

bi pomenilo, da je moj ugrabitelj zmagal.

Vzeli bi mi dušo

in človeštvo.

Hvala vam.

(aplavz)