Skrivnostno delovanje najstniških možganov

Zakaj se najstniki zdijo toliko bolj impulzivni in slabše zavedajoči se samih sebe kot odrasli? Kognitivna nevroznanstvenica Sarah-Jayne Blakemore primerja prefrontalno skorjo najstnikov z odraslimi, da nam pokaže, kako je tipično "najstniško" vedenje posledica rastočih in razvijajočih se možganov.

Pred petnajstimi leti so domnevali,

da obsežen del razvoja možganov

poteka v prvih nekaj letih življenja.

Takrat, pred 15 leti, nismo imeli možnosti

pogledati v možgane živega človeka

in slediti njihovemu razvoju
tekom življenja.

V preteklem desetletju, predvsem zaradi
napredka tehnologij slikanja možganov,

kot je slikanje
z magnetno resonanco ali MR,

so nevroznanstveniki začeli
raziskovati delovanje možganov

živih ljudi vseh starosti
in slediti spremembam

v strukturi in delovanju možganov.

Uporabljamo strukturne MR,
da naredimo posnetek,

fotografijo, res visoke ločljivosti,

notranjosti možganov živega človeka,
in si zastavimo vprašanja kot,

koliko sivine imajo možgani

in kako se spreminja s starostjo?

In uporabljamo tudi funkcionalno MR,
okrajšano fMR,

da posnamemo video, film,
delovanja možganov,

ko udeleženci opravljajo kako nalogo,

kot je razmišljanje ali občutenje
ali zaznava nečesa.

Veliko laboratorijev po svetu
je vključenih v take raziskave

in sedaj imamo že res bogato

in natančno sliko o tem,
kako se razvijajo človeški možgani

in ta slika je korenito spremenila
naš pogled na razvoj človeških možganov

z razkritjem, da se le-to
ne konča v zgodnjem otroštvu,

možgani se namreč še naprej razvijajo

tudi skozi adolescenco
in vse v 20. in 30. leta.

Adolescenca je opredeljena
kot življenjsko obdobje,

ki se začne z biološkimi, hormonskimi,
fizičnimi spremembami pubertete

in konča pri starosti,
v kateri posameznik doseže

stabilno, neodvisno vlogo v družbi.

(smeh)

Lahko traja dolgo časa. (Smeh)

Eden izmed možganskih predelov,
ki se najbolj dramatično spremeni

tekom adolescence, se imenuje
prefrontalna skorja.

To je model človeških možganov

in to je prefrontalna skorja,
čisto spredaj.

Prefrontalna skorja
je zanimivo področje možganov.

Pri ljudeh je sorazmerno veliko večje

kot pri drugih živalskih vrstah
in je vpleteno v celo vrsto

miselnih funkcij na visoki ravni,
kot so odločanje,

načrtovanje, načrtovanje jutrišnjega dne
ali naslednjega tedna ali leta,

zaviranje neprimernega vedenja,
ko se ustavite preden rečete

nekaj res nesramnega
ali naredili nekaj zelo neumnega.

Sodeluje v družbenih interakcijah,
razumevanju drugih ljudi in samozavedanju.

MR študije, ki so proučevale
razvoj tega področja,

so pokazale, da je res
podvrženo dramatičnemu razvoju

v obdobju adolescence.

Če pogledamo volumen sivine, na primer,

se le-ta v starostnem obdobju
od 4 do 22 let

povečuje v otroštvu,
kar lahko vidite na tem grafu.

Vrh doseže v zgodnji adolescenci.

Puščice kažejo maksimalno količino
sivih celic v prefrontalni skorji.

Vidite lahko, da se vrh pri fantih
zgodi nekaj let kasneje kot pri dekletih,

verjetno zato, ker so fantje v puberteti
v povprečju nekaj let kasneje kot dekleta,

in nato v adolescenci pomembno upade
volumen sive snovi v prefrontalni skorji.

To lahko zveni slabo, ampak dejansko gre
za zelo pomemben razvojni proces,

saj možganska sivina vsebuje
telesa celic in povezave

med celicami — sinapse — in to zmanjšanje
volumna sive snovi v prefrontalni skorji

verjetno ustreza “obrezovanju” sinaps,

odpravi neželenih sinaps.

To je zelo pomemben proces.

Delno je odvisen od okolja,
v katerem je žival ali človek —

sinapse, ki se uporabljajo, se okrepijo,

sinapse, ki pa se ne uporabljajo
v tistem okolju, so odstranjene.

To si lahko predstavljate
kot obrezovanje vrtnic.

Obrežete šibkejše veje zato,

da preostale, pomembnejše veje,
lahko rastejo močneje,

in ta proces, ki učinkovito
fino uglasi možgansko tkivo

glede na okolje, specifično za vrsto,

se dogaja v prefrontalni skorji
in v drugih področjih

v obdobju človeške adolescence.

Druga vrsta preiskav,
za spremljanje sprememb

v možganih najstnikov, je funkcionalna MR

za proučevanje sprememb
v dejavnosti možganov tekom let.

To je primer iz mojega laboratorija.

Torej, v mojem laboratoriju nas
zanimajo socialni možgani,

to je mreža možganskih regij,
ki jih uporabljamo za razumevanje

drugih ljudi in za interakcijo z njimi.

Rada pokažem fotografijo nogometne tekme

za ponazoritev dveh vidikov,
kako vaši socialni možgani delujejo.

To je torej nogometna tekma.

Michael Owen je ravno zgrešil gol in leži
na tleh in prvi vidik socialnih možganov,

ki ga ta slika res lepo ponazarja je,
kako avtomatični

in nagonski so socialni čustveni odzivi,

ko v delčku sekunde po tem,
ko Michael Owen zgreši gol,

vsi delajo isto stvar s svojimi rokami
in imajo isti izraz, celo Michael Owen,

ko drsi po travi, dela isto z rokami
in verjetno ima podoben izraz na obrazu

in edini ljudje, ki tega ne počnejo,
so moški v rumenem zadaj (smeh)

in mislim, da so na
napačnem koncu stadiona

in izvajajo drug socialni čustveni odziv,

ki ga vsi takoj prepoznamo,
in to je drugi vidik

socialnih možganov,
ki ga ta slika res lepo ponazarja,

kako dobri smo
pri branju vedenja drugih ljudi,

njihovih dejanj, njihovih gest,
njihove obrazne mimike,

v smislu njihovih osnovnih čustev
in mentalnih stanj.

Torej teh moških ni treba vprašati.

Imate zelo dobro predstavo
o tem, kaj čutijo

in razmišljajo točno v tem trenutku.

To nas zanima v mojem laboratoriju.

V mojem laboratoriju pripeljemo
mladostnike in odrasle v laboratorij,

da jim slikamo možgane,
damo jim neko nalogo,

ki vključuje razmišljanje
o drugih ljudeh, njihovih mislih,

duševnem stanju, njihovih čustvih,
in ena od najdb,

ki smo jo že večkrat dobili,
tako kot tudi drugi laboratoriji po svetu,

je del prefrontalne skorje,

imenovan medialna prefrontalna skorja,
ki je prikazana z modro,

in je prav v sredini prefrontalne skorje,

v sredinski osi glave.

Ta del je bolj aktiven pri mladostnikih,
ko sprejemajo te družbene odločitve

in razmišljajo o drugih ljudeh,
kot pa pri odraslih,

in to je pravzaprav meta-analiza

devetih različnih študij na tem področju
iz laboratorijev z vsega sveta

in vsi kažejo isto, da dejavnost
v tej medialni prefrontalni skorji

v obdobju adolescence upade.

Menimo, da je to lahko zato,
ker mladostniki in odrasli

uporabijo drugačen miselni pristop,

drugačno kognitivno strategijo,
za socialne odločitve

in en način proučevanja tega
so vedenjske študije,

ko v laboratorij pripeljemo ljudi
in jim damo neke vrste vedenjsko nalogo,

in dala vam bom še en primer, kakšne
naloge uporabljamo v mojem laboratoriju.

Predstavljajte si, da ste udeleženec
v enem od naših eksperimentov.

Prišli ste v laboratorij
in vidite računalniško nalogo.

V nalogi boste videli niz polic.

Na nekaterih izmed teh polic so predmeti,

in opazili boste,
da za temi policami stoji moški,

ki zaradi tega nekaterih
predmetov ne more videti.

Z mesta, od koder gleda, so mu zakriti
z nekakšnim sivim kosom lesa.

To je isti niz polic
iz njegovega zornega kota.

Vidite, da je le nekaj predmetov,
ki jih on lahko vidi,

vi pa, na drugi strani,
lahko vidite veliko več.

Vaša naloga je,
da premikate predmete naokrog.

Usmerjevalec, ki stoji za policami,
vas bo usmerjal, kako premikajte predmete,

a zapomnite si, ne bo rekel, da premaknite
predmete, ki jih ne more videti.

To povzroči zelo zanimivo situacijo,
v kateri nastane neke vrste konflikt

med vašo in usmerjevalčevo perspektivo,

Predstavljajte si, da vam reče,
da premaknite vrhnji tovornjak v levo.

Trije tovornjaki so tam. Nagonsko boste
posegli po belem tovornjaku,

ker je ta na vrhu v vaši perspektivi,
nato pa se morate spomniti:

"O, on ne more videti tega tovornjaka,
zato mi je verjetno naročil,

naj premaknem moder tovornjak,” ki je
vrhnji tovornjak z njegove perspektive.

Verjemite ali ne, normalni, zdravi
inteligentni odrasli, kot ste vi,

naredijo napako v približno
50% primerov podobnih preizkusov.

Premaknejo beli tovornjak namesto modrega.

Takšno nalogo damo mladostnikom in odraslim
in vključimo tudi kontrolno stanje,

ko ni nobenega usmerjevalca in
namesto tega damo ljudem pravilo.

Rečemo jim, v redu, naredili bomo točno
isto stvar, vendar tokrat ni usmerjevalca.

Namesto tega morate prezreti
predmete s temno sivim ozadjem.

Videli boste, da je to
popolnoma enako stanje, z razliko,

da si morajo v situaciji
brez usmerjevalca zapomniti,

da upoštevajo nekoliko arbitrarno pravilo,

medtem ko si morajo v pogojih
z usmerjevalcem zapomniti,

da upoštevajo perspektivo usmerjevalca

in preko le-te usmeriti svoje vedenje.

OK, če vam kar pokažem odstotke napak

v veliki razvojni študiji,
ki smo jo izvedli,

to je v študiji z ljudmi od starosti
sedem let do odrasle dobe –

kar boste videli, je odstotek napak
v skupini odraslih v obeh pogojih,

siva predstavlja situacijo
z usmerjevalcem,

in kot vidite, naši inteligentni odrasli
naredijo napako v približno 50%,

medtem ko naredijo veliko manj napak,
ko usmerjevalec ni prisoten

in si morajo zapomniti samo tisto pravilo
o ignoriranju sivega ozadja.

Gledano z razvojnega stališča se ta
dva pogoja razvijeta na točno enak način.

Med koncem otroštva in sredino adolescence
se pojavi izboljšanje,

z drugimi besedami, manjše število napak
v obeh študijah in v obeh pogojih.

Ko pa primerjamo zadnji dve skupini,
mladostnike sredi adolescence in odrasle,

postane res zanimivo, zato ker med njimi

ne opazimo nadaljnjega izboljšanja
v pogoju brez usmerjevalca.

Z drugimi besedami, vse, kar potrebujete,

da si zapomnite pravilo in ga upoštevate,
se zdi popolnoma razvito

do sredine adolescence.

V nasprotju s tem pa,
če pogledate zadnja dva siva stolpca,

še vedno opazimo znatno izboljšanje
v pogoju z usmerjevalcem

med sredino adolescence in odraslo dobo,

kar pomeni, da se sposobnost,
da upoštevamo perspektivo nekoga drugega,

ko usmerjamo svoje obnašanje,

kar, mimogrede,
v vsakdanjem življenju počnemo ves čas,

še vedno razvija v srednjem
do poznem delu adolescence.

Torej, če imate najstnika ali najstnico

in si včasih mislite, da imajo
težave razumeti perspektive drugih,

imate prav. Imajo. In tu je razlog.

Tako se včasih smejemo najstnikom.

So tarča parodij, včasih so tudi
negativno prikazani v medijih

zaradi svojega tipičnega
najstniškega obnašanja.

Tvegajo, so včasih muhasti,
so zelo samozavestni.

Imam res prijetno anekdoto
mojega prijatelja,

ki je dejal, da je bila stvar,
ki jo je najbolj opazil

pri svojih najstniških hčerah
pred in po puberteti,

njihova stopnja zadrege pred njim.

Rekel je: "Pred puberteto, če sta se moji
dve hčeri hecali v trgovini, sem rekel:

'Hej, nehajta in zapel bom
vajino najljubšo pesem,'

in takoj sta nehali,
on pa je zapel njuno najljubšo pesem.

Po puberteti pa je to postala grožnja.

(smeh)

Sama ideja, da njun oče poje v javnosti,

je bila dovolj, da sta se lepo obnašali.

Ljudje pogosto vprašajo:

"No, je adolescenca
nekakšen nedaven fenomen?

Je to nekaj, kar smo pred kratkim
izumili na zahodu?"

In v resnici je odgovor verjetno ne.

Obstaja veliko opisov
adolescence v zgodovini,

ki zvenijo zelo podobno opisom,
ki jih uporabljamo danes.

Znan je slavni citat Shakespeara
iz "Zimske pravljice",

kjer opisuje adolescenco takole:

"Želim si, da ne bi bilo
starosti med deset in triindvajset

ali da bi mladina prespala ta del;

kajti nič ni vmes,
razen dobivanje dekel z otrokom,

sramotenje prednikov, kraja, boj."

Nato nadaljuje: "Kljub temu pa,
ali bi kdorkoli drug kot ti kuhani možgani

devetnajst- in dvaindvajsetletnikov
lovili v tem vremenu?"

Torej, skoraj 400 let nazaj
je Shakespeare mladostnike opisoval

v zelo podobni luči,
kot jih prikazujemo danes,

z razliko, da danes poskušamo razumeti
njihovo obnašanje v smislu sprememb,

ki se dogajajo v njihovih možganih.

Tako za primer vzemimo tveganje.
Vemo, da so najstniki nagnjeni k tveganju.

Pripravljeni so tvegati bolj kot otroci
ali odrasli, še posebno takrat,

ko so s svojimi prijatelji.
Pojavi se pomembno gonilo,

postati neodvisen od staršev
in očarati svoje prijatelje.

Zdaj pa se potrudimo to razumeti z vidika

razvoja dela možganov
imenovanega limbični sistem.

Limbični sistem vam bom
pokazala označen rdeče

na diapozitivu za mano,
pa tudi na teh možganih.

Limbični sistem je zelo
globoko v možganih

in je vključen v stvari,
kot so procesiranje čustev

in nagrajevanja. Povzroča vam
občutek zadovoljstva,

ko počnete zabavne stvari,
vključno s tveganim vedenjem.

Povzroča užitek, kadar tvegate.

In to področje znotraj limbičnega sistema

se je pokazalo za hiper-občutljivo
za občutek zadovoljstva

ob tveganju pri mladostnikih
v primerjavi z odraslimi,

in istočasno je prefrontalna skorja tista,

ki jo lahko vidite označeno
modro na diapozitivih,

ki nas ustavi, da ne tvegamo preveč,
v adolescenci v pomembnem obdobju razvoja.

Možganske raziskave so pokazale,
da gredo možgani najstnikov

skozi zelo pomemben razvoj,

kar ima vpliva na
izobraževanje, rehabilitacijo

in za intervencije.
Okolje, vključno s poučevanjem,

lahko in tudi res oblikuje
razvijajoče se najstniške možgane,

pa vendar smo šele pred kratkim začeli

z rutinskim izobraževanjem
najstnikov na zahodu.

Vsi štirje od mojih starih staršev,
na primer, so pustili šolo

v zgodnji adolescenci. Niso imeli izbire.

Isto še vedno velja za veliko najstnikov
po vsem svetu dandanes.

Štirideset odstotkov najstnikov nima
dostopa do srednješolskega izobraževanja.

In vendar je to obdobje življenja, ko so
možgani še posebno prilagodljivi in voljni.

To je čudovita priložnost
za učenje in ustvarjalnost.

Torej, kar je včasih videti
kot problem z mladostniki -

povečano nagnjenje k tveganju,
slaba kontrola impulzov,

samozavest – ne bi smelo
biti stigmatizirano.

Vse to dejansko odraža
spremembe v možganih,

ki ponujajo odlično priložnost
za izobraževanje

in družbeni razvoj. Hvala!

(Aplavz)