Ulična umetnost s sporočilom o upanju in miru

eL Seed, rojen tunizijskim staršem v Franciji, uživa v mešanju več kultur, jezikov in identitet. To se vidi v njegovih umetninah, ko arabsko poezijo napiše na način, navdahnjen s strani ulične umetnosti in grafitov. V tem čustvenem govoru, umetnik in član TED-a, opiše svojo glavno ambicijo: ustvariti umetnino take lepote, da njen prevod ni potreben.

Ko sem leta 2012 slikal
na minaret mošeje Jara

v domačem kraju Gabés,
na jugu Tunizije,

si nisem predstavljal, da bo grafit
pritegnil toliko pozornosti na mesto.

V domačem kraju sem sprva iskal le zid,

minaret pa je bil zgrajen leta 1994.

18 let je teh 57 metrov
betona ostalo sivih.

Ko sem prvič spoznal imama in mu
povedal moj namen,

je rekel: "Hvala Bogu, da si le prišel."

Rekel je, da že leta čaka nekoga,
ki bo nekaj storil na minaretu.

Neverjetno pri imamu je bilo,
da me ni ničesar vprašal.

Niti za skico niti kaj bom napisal.

V vsakem svojem delu napišem
sporočilo v obliki kaligrafitov,

mešanice med kaligrafijo in grafiti.

Uporabim citate ali poezijo.

Za minaret se mi je zdelo
najbolj ustrezno,

da je sporočilo iz Korana.
Izbral sem verz:

»O, ljudje! Ustvarili smo vas iz
moškega in ženske, razdelili smo vas

v plemena in pod-plemena,
da se boste lahko poznali med seboj."

Univerzalen poziv k miru,
toleranci in sprejemanju,

s strani, ki je v medijih navadno
prikazana v slabi luči.

Osupel sem nad odzivi lokalne
skupnosti nad sliko,

in kako so bili ponosni,
da je minaret deležen

takšne pozornosti
medijev z vseh koncev sveta.

Pri imamu ni šlo le za sliko,
bilo je globlje.

Upal je, da bo minaret postal
spomenik za mesto

in privabljal ljudi na ta pozabljen
tunizijski kraj.

Univerzalnost sporočila,
takratni politični kontekst v Tuniziji,

in dejstvo, da sem pisal Koran z grafiti,

niso bili nepomembni.

Ponovno je združilo skupnost.

Združevanje ljudi, bodočih generacij

skozi arabsko kaligrafijo, to počnem.

Pisanje sporočil je bistvo mojih umetnin.

Smešno je, da se morajo tudi arabsko
govoreči ljudje zelo potruditi,

da preberejo, kar pišem.

Ni potrebno poznati pomena,
da začutiš delo.

Menim, da se arabska pisava
prej dotakne duše kot pa oči.

V njej je lepota,
ki je ni potrebno prevajati.

Arabska pisava nagovarja vsakogar.

Vas, vas, vas, vsakogar.

In ko razumeš pomen,
se počutiš povezanega z njo.

Vedno pišem sporočila,
ki ustrezajo kraju, kjer slikam.

A hkrati imajo univerzalno dimenzijo,

tako da se lahko vsak poistoveti z njimi.

Rojen in vzgojen sem v Franciji, v Parizu,

pisanja in branja arabščine
sem se začel učiti pri 18-ih.

Danes pišem sporočila le v arabščini,
najpomembnejši razlogi za to

so vsi odzivi,
ki sem jih doživel po celem svetu.

V Riu de Janeiru sem prevedel
portugalsko pesem Gabriele Tôrres Barbosa,

ki daje poklon revnim ljudem iz favel,
in jo narisal na streho.

Lokalna skupnost je pokazala
velik interes za moje početje,

a takoj, ko sem jim
povedal pomen kaligrafije,

so se mi zahvalili,
saj so se počutili povezane z delom.

V Južni Afriki, v Cape Townu,
so mi v okrožju Philippi

ponudili edini betonski zid v slumu.

Bila je del šole in nanj sem napisal
citat Nelsona Mandele,

ki pravi: "[arabsko],"

kar pomeni: "Vse je videti nemogoče,
dokler ni opravljeno."

Potem me je nek moški vprašal:
"Zakaj ne pišeš v angleščini?"

Pa mu odgovorim: "Vzel bi te resno,
če bi me vprašal, zakaj ne pišem v Zulu."

Na nekem dogodku v Parizu
mi je nekdo dal zid za poslikavo.

Ko je videl, da pišem v arabščini,

se je zelo razjezil
in naročil odstranitev grafita.

Bil sem jezen in razočaran.

En teden zatem me je
organizator dogodka povabil nazaj.

Rekel je, da obstaja zid,
ki je točno pred hišo tistega moškega.

Ta moški ...

(smeh)

je bil prisiljen gledati to vsak dan.

Sprva sem želel napisati: "[arabsko],"

kar pomeni: "Tu imaš." a...

(smeh)

Odločil sem se,
da bom pametnejši in napisal: "[arabsko],"

kar pomeni: "Odpri svoje srce."

Ponosen sem na svojo kulturo in želim
biti skozi svoje umetnine njen ambasador.

Želim podreti stereotipe,
ki jih vsi poznamo,

z lepoto arabske pisave.

Prevoda sporočila danes
ne pišem več na zid.

Nočem uničiti poezije kaligrafije,

ker je umetnost in jo lahko ceniš,
ne da poznaš pomen,

tako kot lahko uživaš v glasbi
iz drugih dežel.

Nekateri to vidijo kot
zavrnitev ali zaprta vrata,

a zame je to povabilo

k svojemu jeziku,
k svoji kulturi in k svoji umetnosti.

Hvala.

(Aplavz)