Česa sem naučil, ko sem bil kot najstnik priprt

Kot najstnik je bil Ismael Nazario zaprt v priporu na otoku Rikers, New York, kjer je 300 dni preživel v osamitvi in to še preden je bil sploh obsojen za zločin. Sedaj, kot zagovornik rehabilitacije zapornikov, dela na tem, da bi spremenil kulturo ameriških priporov in zaporov, kjer so mladostniki pogosto prepuščeni nasilju, ki si ga ne moremo niti predstavljati. Nazario nam pove svojo pretresljivo zgodbo in predlaga načine, s katerimi bi najstnikom v priporih pomagali, ne pa jim škodovali.

Spremeniti moramo kulturo v naših zaporih,

še posebno za naše mlade zapornike.

New York je ena izmed dveh držav v ZDA,

ki 16- in 17-letnikom, ki jih aretira,
avtomatsko sodi kot odraslim.

Kultura nasilja zapelje mlade,

jih postavi v nasilno okolje,

pazniki pa nato dovoljujejo, da se
v zaporih dogaja praktično karkoli.

Ti mladostniki pa nimajo veliko možnosti

s katerimi bi spodbujali svoj talent in se
kasneje tudi rehabilitirali.

Dokler ne zvišamo starostne meje za
kazensko odgovornost na 18,

se moramo posvetiti spreminjanju načina
življenja teh mladostnikov.

Govorim iz lastnih izkušenj.

Preden sem dopolnil 18 let

sem preživel približno 400 dni v
Rikers Island zaporu,

kjer sem, za nameček,

skoraj 300 dni preživel v osamitvi

in lahko vam povem sledeče:

kričanje na ves glas,
pri vratih svoje celice,

ali kričanje na ves glas skozi okno le-te,

sčasoma postane utrujajoče.

Ker nimaš veliko izbire kaj bi počel,
dokler si tam,

začneš postopati naokrog po svoji celici,

se začneš pogovarjati sam s seboj,

misli v glavi podivjajo

in nato postanejo tvoj najhujši sovražnik.

Zapori so dejansko namenjeni temu,
da rehabilitirajo človeka,

ne pa, da ga naredijo še bolj jeznega,

razočaranega in brez upanja.

Glede na to da načrta, kaj storiti s
tistimi, ki so izpuščeni, ni,

mladostniki v družbo ponovno vstopijo
praznih rok.

In zato jim ne preostane drugega, kot da
zaidejo na stara pota.

A vse se začne s pazniki.

Za določene ljudi je najlažje,

da te paznike vidijo kot "dobre fante",

zapornike pa kot "slabe",

za nekatere mogoče ravno obratno,

a za vsem tem se skriva veliko več.

Ti pazniki so namreč normalni
vsakdanji ljudje.

Prihajajo iz iste soseske kot ljudje,
ki jim "služijo".

So popolnoma normalni ljudje.

Niso roboti in nič posebnega ni na njih.

Ukvarjajo se z istimi stvarmi kot ostali
v družbi.

Moški pazniki si želijo pogovora
in flirtanja z ženskimi paznicami.

Drug z drugim se gredo
srednješolske igrice.

Vedo, kako ravnati drug z drugim.

Ženske paznice pa se med seboj opravljajo.

Čeprav sem preživel ogromno časa
z različnimi pazniki,

bi vam rad povedal o enem izmed njih,
ime mu je Monroe.

Nekega dne me je potegnil
med vrata A in B,

ki so ločevala severno in južno stran
naše bivalne enote.

To je storil, ker sem se zapletel v pretep

z drugim mladeničem v moji bivalni enoti

in čutil je, ker je v istem
nadstropju delala tudi ženska paznica,

da sem nekako prekršil njegovo izmeno.

Zato me je udaril v prsni koš.

Za trenutek sem ostal brez zraka.

Nisem bil impulziven,
nisem takoj odreagiral,

ker sem vedel, da je to njihov teritorij.

Tu ne morem zmagati.

Vse kar mora storiti je, da povzdigne glas
in okrepitev bo prišla takoj.

Zato sem mu namenil samo pogled

in očitno je v njem videl jezo in
frustracijo, ki sem ju čutil

in rekel mi je:

"Ta tvoj pogled te bo spravil v težave,

ker gledaš, kot da se želiš boriti."

In začel si je odpenjati pas na hlačah,

slekel si je srajco in snel značko,

nato pa rekel: "Lahko se boriva".

Zato sem ga vprašal: "Bo ostalo pri tem?"

To je izraz, ki se pogosto uporablja tu,

pomeni, da o dogodku
ne boš nikomur govoril

in ga nikomur ne boš prijavil.

Rekel je: "Kar se mene tiče, bo.
Pa pri tebi?"

Nisem mu niti odgovoril.

Samo udaril sem ga naravnost v obraz

in začela sva se pretepati.

Proti koncu pretepa me je pribil k steni

in me med prerivanjem vprašal: "Si bolje?"

kot, da bi me premagal,

čeprav sem bil mnenja,
da sem ga premagal jaz,

zato sem vzvišeno odgovoril:

"Seveda sem bolje, si ti?"

In rekel je: "Se razume, sem bolje."

Izpustila sva se, segel mi je v roko in
rekel, da mi je vrnil samospoštovanje,

mi dal cigareto in mi dovolil, da odidem.

Verjeli ali ne, v Rikers zaporu
naletiš na paznike,

ki se bodo ena-na-ena borili s tabo.

Mislijo, da razumejo, kako se počutiš,

in da se tako spustijo na tvoj nivo.

Ker tako ponavadi rešuješ svoje prepire,

jih lahko rešujemo na tak način.

Oba nato odideva od tega kot moška

in to je vse.

Določeni se počutijo,
kot da so zaprti s tabo.

Zato imajo tako mnenje in tak odnos

in sledijo temu konceptu.

Vsi smo na istem.

A paznikom bi morali

nuditi izobraževanja o delu
z najstniki

in jim nuditi primerne treninge o tem,

kako rokovati s tistimi, ki imajo
težave z duševnim zdravjem.

Igrajo namreč pomembno vlogo
v življenju tistih,

ki čakajo na podano sodbo.

Zakaj torej ne bi poskušali usmeriti
teh mladostnikov, dokler so tam?

Zakaj jim ne bi poskusili dati vpogleda
v to, kako narediti spremembo,

da bodo ob ponovni vključitvi v družbo

lahko naredili nekaj pozitivnega?

Druga stvar, ki bi pomagala najstnikom
v priporu je boljši program.

Ko sem bil zaprt,
je bila osamitev pomembna stvar.

Osamitev je bil prvotno zasnovana,

da bi človeka zlomila mentalno, psihično
in čustveno.

To je razlog za njen nastanek.

Generalni državni tožilec v ZDA
je pred kratkim objavil,

da bodo prepovedali osamitev

najstnikov v zaporih, v državi New York.

Mene je pri pameti ohranjalo samo branje.

Poskusil sem se čim bolj izobraziti.

Prebral sem vse, kar sem lahko.

Pisal pa sem še glasbo in krajše zgodbe.

Mislim, da bi mladim lahko pomagali

programi učenja umetnosti,

tistim, ki želijo risati in imajo talent;

kaj pa tistim, ki so naklonjeni glasbi?

Kaj če bi imeli glasbeni program,
ki bi jih naučil

kako pisati in ustvarjati glasbo?

Samo v razmislek.

Ko mladostniki pridejo na Rikers,
so nameščeni

v stavbi C74 ali RNDC.

Stavbi, poimenovani "šola gladiatorjev",

ker so v njih mladostniki z ulic,

ki mislijo, da so vsemogočni

in so obkroženi z drugimi mladostniki

iz različnih okrožij in vsi mislijo,
da so vsemogočni.

In tako imaš polno mladih,
napihnjenih gospodov,

ki imajo občutek, da se morajo dokazati

oziroma pokazati, da so močnejši.

Ampak, roko na srce:

taka kultura je zelo nevarna in uničujoča.

Pomagati jim moramo uvideti,

da se jim ni potrebno vrniti na stara pota

in da lahko tudi oni naredijo razliko.

Žalostno je, da sem v zaporu
večkrat slišal,

kako se zaporniki pogovarjajo o tem,

kakšne zločine bodo storili,

ko bodo izpuščeni.

Pogovori so zveneli nekako tako:

"Ko bom zunaj, moj brat ima veze

za eno, drugo ali tretje,"

ali: "Moj prijatelj ima veze
za zelo nizko ceno.

Dajva si izmenjat info."

In: "Ko udarimo, bomo to storili močno."

Poslušal sem in si mislil:

"Ti fantje resnično načrtujejo,

kakšne zločine bodo storili."

Zato sem si izmislil ime za te pogovore:

načrt kako-hitro-spet-v-ječo,

prav dolgo tako ne bi ostali zunaj.

Mar ob tem dobiš tudi upokojitveni plan?

Zadovoljivo pokojnino? Plan 401(k)?
403(b)? (Ameriški pokojninski sistem)

Osnovno in dodatno zavarovanje?

(Smeh)

Vam pa povem sledeče:

v času, ko sem bil zaprt

sem spoznal bolj inteligentne, briljantne

in talentirane ljudi, kot bi jih sicer.

Videl sem, kako je nekdo vzel vrečko čipsa

in jo spremenil v najlepši okvir za slike.

Videl sem nekoga, ki je milo

spremenil v najlepši kipec,

ki bi prekosil še Michelangelovega.

Pri 21-ih sem bil v strogo varovanem

popravnem zaporu, Elmira.

Vračal sem se s telovadbe,

in na dvorišču videl gospoda,

ki je samo gledal v nebo.

Služil 33-letno kazen,

20 jih je že odslužil.

Stopil sem do njega in ga vprašal:

"O.G., kaj se dogaja, si v redu?"

Rekel mi je: "Sem, mlada kri, sem."

Začuden vprašam: "Zakaj gledaš v nebo?

Kaj je tako fascinantnega na njem?"

"Poglej še ti in povej, kaj vidiš," reče.

"Oblake." (smeh)

Reče: "V redu. Kaj še?"

V tistem trenutku, mimo prileti letalo.

Rečem: "Ok, vidim tudi letalo."

In pravi: "Točno. In kdo je na letalu?"
"Ljudje."

"Natanko tako. In, kam ti ljudje gredo?"

"Nimam pojma. Veš ti?

Če veš, povej. Zatem bom igral loterijo."

"Zamujaš, kar se zares dogaja.

Letalo s potniki resda potuje nekam,

medtem, ko smo mi obtičali tu.

Kar se zares dogaja je:

letalo, ki z ljudmi nekam potuje,

to je življenje, ki ga zamujamo."

Od tistega dne naprej

sem vedel, da se moram spremeniti.

Kot otrok sem bil dober in pameten.

Nekateri bi rekli,
da celo malo preveč pameten.

Sanjal sem, da bi postal arhitekt
ali arheolog.

Trenutno delam pri Fortune Society,

ki je program za rehabilitacijo

in pomagam tistim, ki jim
le-ta ne uspeva.

Pomagam jim, da dobijo tisto,

kar potrebujejo, ko so izpuščeni,

zato, da je njihov prehod v družbo
pozitiven.

Če bi sedaj srečal sebe pri 15-ih,

bi se z njim usedel in pogovoril,
ga izobrazil

in mu dal vedeti: "To sem jaz. Jaz sem ti.

To sva midva. Midva sva eno.

Vse kar nameravaš storiti... Vedel bom,

vse sem namreč že storil.

In spodbujal bi ga, da naj se
izogiba določenih ljudi.

Povedal bi mu, naj ne obiskuje
določenih krajev,

naj ostane v šoli,

ker mora tam biti,

ker bo samo z izobrazbo nekaj
dosegel v življenju.

To je sporočilo, ki bi ga morali deliti

z našimi mladostniki.

Ne smemo jih postavljati v situacije

iz katerih je nemogoče pobegniti.

Hvala vam.

(aplavz)