Zakaj potrebujemo zasebnost

Glenn Greenwald je bil eden prvih poročevalcev, ki so videli dokumente Edwarda Snowdena ter pisali o njihovih razkritjih množičnega nadzora zasebnih državljanov v Združenih državah. Greenwald v tem neprizanesljivem govoru izpostavi, zakaj moramo skrbeti za svojo zasebnost, tudi če "ne počnemo ničesar, kar bi morali skrivati."

Na YouTubu obstaja cel žanr videov,

posvečenih izkušnji,

ki jo je brez dvoma imel vsak v tej sobi.

V takšnem videu posameznik,

v prepričanju, da je sam,

počne nekaj ekspresivnega —

poje na ves glas, zapeljivo pleše,

počne kaj igrivo seksualnega —

nakar ugotovi, da v bistvu ni sam,

da ga nekdo skrivaj opazuje.

Ob tem odkritju

povsem zgrožen takoj preneha

s svojim početjem.

Na njegovem obrazu se jasno vidi

občutek sramu in ponižanja.

Občutek, da bi to stvar

počel samo pod pogojem,

da ga nihče ne gleda.

To je glavna tema dela,

s katerim se intenzivno ukvarjam

zadnjih 16 mesecev —

vprašanje o pomenu zasebnosti,

ki zdaj nastopa tudi

v kontekstu svetovnih razprav,

zahvaljujoč razkritjem Edwarda Snowdena,

da so ZDA in njeni partnerji

brez vednosti ostalega sveta

spremenili internet
iz orodja brez primere,

ki je nekoč obetalo

osvoboditev in demokratizacijo,

v cono masovnega,

nekritičnega nadzora, kot ga še ni bilo.

V tej razpravi pogosto

nastopa mnenje tudi med ljudmi,

ki niso naklonjeni

množičnemu nadzoru,

da takšen obsežen vdor

ne povzroča resnične škode,

saj imajo razlog za skrivanje

in željo po zasebnosti le ljudje,

ki počnejo kaj slabega.

Tak pogled izhaja
iz posredne predpostavke,

da na svetu obstajata dva tipa ljudi,

dobri in slabi.

Slabi ljudje načrtujejo
teroristične napade

ali so nasilni kriminalci

in imajo razloge za skrivanje

in željo po zasebnosti.

Po drugi strani dobri ljudje

hodijo v službo, se vrnejo domov,

vzgajajo otroke, gledajo TV.

Interneta ne potrebujejo
za načrtovanje napadov,

ampak za branje novic, izmenjavo receptov

ali organiziranje tekem za otroško ligo.

Ti ljudje ne počnejo ničesar narobe

in zato ničesar ne skrivajo

in nimajo nobenega razloga za strah

pred nadzorom s strani vlade.

Ljudje, ki to dejansko govorijo,

so udeleženci skrajnega dejanja

samorazvrednotenja.

Kar resnično pravijo, je:

"Pristal sem na to, da postanem

tako neškodljiva in dolgočasna oseba,

da me resnično ni strah,

če vlada ve, kaj delam."

Mislim, da je ta miselnost

najbolj prišla do izraza

v intervjuju z direktorjem Googla

Ericom Schmidtom iz leta 2009.

Na vprašanje o številnih načinih

Googlovega vdiranja v zasebnost

več sto milijonom ljudi po svetu

je odgovoril,

"Če delaš nekaj, za kar nočeš,

da izvejo tudi drugi,

mogoče tega sploh ne bi smel delati."

O takšni mentaliteti

lahko rečemo veliko stvari.

Za začetek — ljudje, ki menijo,

da zasebnost ni zares pomembna,

dejansko ne verjamejo v to.

To kažejo tako,

da kljub svojim besedam

z dejanji na vrsto načinov

varujejo svojo zasebnost.

Na e-mail računih

in socialnih omrežjih imajo gesla,

na vratih spalnice in kopalnice

imajo ključavnice.

Namen vseh teh korakov je,
da drugim ljudem

preprečijo vstop v njihovo
zasebno področje

in razkritje stvari, za katere
nočejo, da vedo drugi.

Isti Eric Schmidt, direktor Googla,

je ukazal uslužbencem,

naj nehajo komunicirati

z internetno revijo CNET,

po tem, ko so objavili članek,

poln zasebnih informacij

o Ericu Schmidtu,

pridobljenih izključno
z iskanjem po Googlu

in uporabo ostalih Googlovih produktov.

Isto delitev vidimo
pri ustanovitelju Facebooka

Marku Zuckerbergu,

ki je v razvpitem intervjuju iz leta 2010

razglasil, da zasebnost ni več

"družbena norma".

Prejšnje leto je Zuckerberg z ženo

kupil ne le svojo lastno hišo,

ampak tudi vse štiri
sosednje v Palu Altu

za 30 milijonov dolarjev,

da bi jima zagotovil zasebno cono,

kjer nihče ne more opazovati,

kaj delata v privatnem življenju.

V zadnjih 16 mesecih,
ko sem o tem problemu

govoril po svetu,
mi je vsakič nekdo rekel,

"Ne skrbi me vdor v zasebnost,

ker ničesar ne skrivam."

Moj odgovor je zmeraj enak.

Vzamem kuli, napišem svoj e-mail in rečem,

"Tu je moj e-mail naslov.

Ko prideš domov,

mi pošlji vsa svoja gesla

za vse svoje e-mail račune,

ne le za ugledne službene,

ampak vse, ker bi rad preletel,

kaj delaš na spletu,

in prebral in objavil,

kar se mi zdi zanimivo.

Navsezadnje, če nisi slab človek

in ne počneš ničesar narobe,

ne bi smel imeti ničesar za skrivati."

Niti ena oseba še ni pristala na pobudo.

Ta e-mail račun -- (aplavz)

preverjam ves čas kot zmešan,

ampak je zelo osamljen prostor.

Za to obstaja razlog,

in sicer, da tudi ko ljudje

z besedami zanikamo

pomen naše zasebnosti,

instinktivno razumemo,

kakšen globok pomen ima.

Res je, da smo ljudje družbena bitja

in imamo potrebo, da drugim ljudem

pokažemo, kaj delamo, govorimo in mislimo,

zato tudi prostovoljno objavljamo
svoje informacije na spletu.

Za svobodno in zadovoljno osebo

pa je enako pomembno tudi,

da ima prostor, kamor se lahko umakne

pred očitajočimi očmi drugih.

Obstaja razlog, zakaj stremimo k temu,

in sicer, da imamo vsi —

ne le teroristi in kriminalci, ampak vsi —

stvari, ki jih hočemo skriti.

Vrsto stvari, ki jih delamo
in o katerih razmišljamo,

smo pripravljeni povedati zdravniku,

odvetniku, psihologu, partnerju,

najboljšemu prijatelju, vendar bi nas bilo

grozno sram,
če bi zanje vedeli tudi drugi.

Vsak dan opravljamo sodbe o stvareh

ki smo jih pripravljeni deliti

z drugimi ljudmi,

in o stvareh, za katere nočemo,

da ve kdorkoli.

Ljudje lahko brez težav trdijo,

da ne cenijo svoje zasebnosti,

vendar njihova dejanja
zanikajo to prepričanje.

Obstaja razlog, zakaj
po zasebnosti hrepenimo

vsesplošno in instinktivno.

Ne gre le za refleks,

kot je dihanje ali pitje vode.

Razlog je v tem, da se v stanju,

kjer smo lahko opazovani in nadzorovani,

naše obnašanje drastično spremeni.

Ko se nam zdi, da smo opazovani,

je naše vedenje veliko bolj

omejeno kot sicer.

To je preprosto dejstvo človeške narave,

priznano v družboslovju,

literaturi, religiji

in praktično na vseh področjih.

Na ducate psiholoških študij

lahko potrdi, da je obnašanje

nekoga, ki se zaveda,

da je lahko opazovan,

veliko bolj konformistično kot sicer.

Občutek sramu je močan motivator,

tako kot želja, da se mu izognemo,

kar je razlog, da ljudje

medtem ko so opazovani,
sprejemajo odločitve,

ki niso stranski produkt lastnih dejanj,

ampak so povezane

s pričakovanji drugih

ali s tem, kar jim
narekajo družbene norme.

To odkritje je v praksi najbolje uporabil

filozof iz 18. stoletja Jeremy Bentham,

ki se je odločil rešiti pomemben problem,

ki je spremljal industrijsko dobo.

Takrat so institucije prvič postale

tako velike in centralizirane,

da niso bile več zmožne nadzorovati

in s tem kontrolirati vsakega posameznika.

Rešitev, ki jo je zasnoval,

je bila konstrukcija

po imenu panoptikum,

sprva mišljena za zapore.

Njena glavna značilnost je bil

ogromen stolp v sredini ustanove,

iz katerega je lahko nadzornik

v vsakem trenutku opazoval
katerega koli zapornika,

čeprav ni mogel gledati vseh naenkrat.

Ključno pri tej konstrukciji je bilo,

da zaporniki niso mogli videti,

kaj se dogaja v stolpu

in tako niso nikoli vedeli,

če jih kdo opazuje in kdaj.

Pri odkritju ga je najbolj navdušilo,

da bi za zapornike to pomenilo,

da morajo domnevati, da so

opazovani v katerem koli trenutku,

kar bi bil najboljši mehanizem

poslušnosti in ubogljivosti.

Michel Foucault,
francoski filozof iz 20. stoletja,

je ugotovil, da se tak model lahko

uporablja ne le v zaporih,
ampak v vseh institucijah,

kjer želijo nadzirati človeško vedenje:

šolah, bolnicah, tovarnah,
delovnih mestih.

Povedal je, da je takšen miselni okvir,

kot ga je odkril Bentham,

ključen za družbeni nadzor

v modernih družbah zahoda,

ki tako ne bi več potrebovale

očitnih orožij tiranije —

kaznovanja, zapiranja
ali ubijanja disidentov

ali zakonite prisile v zvestobo
določeni stranki —

ker množični nadzor ustvarja

miselni zapor,

ki je veliko bolj subtilna,

pa vendar učinkovitejša metoda

za spodbujanje spoštovanja družbenih norm

in veliko učinkovitejše

orožje ortodoksije

kot surova moč.

Največja klasika s področja
nadzora in zasebnosti

je Orwellov roman "1984",

o katerem smo se vsi učili
v šoli in je že skoraj kliše.

Ljudje ga celo označijo
za slabo primerjavo

v pogovoru o nadzoru

in rečejo, da so tam ljudje

imeli monitorje v stanovanjih

in so bili opazovani ves čas,

kar nima veze z današnjim nadzorom.

To je dejansko glavno napačno razumevanje

svaril, ki jih je Orwell
objavil v svojem romanu.

Njegovo svarilo se je nanašalo

na nadzorovalno državo,

ki ni opazovala vsakogar ves čas,

ampak kjer so se ljudje zavedali,

da so lahko opazovani kadarkoli.

Orwellov pripovedovalec Winston Smith

je njihov sistem nadzora

opisal takole:

"Seveda ni bilo mogoče vedeti,

ali te v danem trenutku opazujejo."

Nadaljeval je:

"... priključili so se lahko na

tvoj oddajnik, kadarkoli so hoteli.

Živeti si moral — in si živel,

iz navade, ki se je spremenila v nagon —

v domnevi, da prisluškujejo

vsakemu šumu, ki ga narediš,
in opazujejo -

razen v temi - vsak tvoj gib."

Abrahamske religije

imajo podobno predpostavko

o nevidni in vsevedni avtoriteti,

ki zmeraj gleda, kaj počneš,

kar pomeni, da nikoli nimaš

trenutka zasebnosti in si tako prisiljen

v poslušnost ukazov.

Vsa ta na videz različna dela

imajo skupno točko in zaključek,

da je družba, v kateri so ljudje

lahko nadzorovani ves čas,

družba konformizma,

ubogljivosti in podrejanja,

zaradi česar o takšnem sistemu

sanja vsak tiran,

od očitnega do prikritega.

Po drugi strani je še bolj pomembno

področje zasebnosti,

možnost, da gremo nekam,
kjer lahko razmišljamo

razpravljamo in komuniciramo in govorimo,

umaknjeni pred očitajočimi očmi drugih.

Samo v tem področju bivajo ustvarjalnost,

raziskovanje in nestrinjanje.

Zaradi tega z obstojem družbe,

v kateri smo podleženi

neprestanemu nadzoru,

dopuščamo močno ohromitev

bistva človeške svobode.

Rad bi še pripomnil, da ideja,

da imajo razloge za skrivanje

in zasebnost le tisti,
ki počnejo nekaj narobe,

utrjuje dve zelo škodljivi sporočili,

dve škodljivi lekciji.

Prva je ta, da so edini ljudje,

ki jih skrbi za zasebnost

in ki jo bodo poiskali,

po definiciji slabi ljudje.

Temu zaključku bi se morali

izogibati iz številnih razlogov.

Še posebej takrat, ko vi rečete

"nekdo, ki počne slabe reči,"

verjetno mislite načrtovanje
terorističnih napadov,

nasilne kriminalce in podobno,

kar je veliko ožje pojmovanje,

kot ga imajo ljudje na vrhu.

Za njih "slabe stvari"

večinoma pomenijo stvari,

ki izvajanju njihove oblasti

prinašajo pomenljive izzive.

Druga resnično škodljiva

in po mojem še bolj prikrita lekcija,

ki izvira iz sprejemanja
takšnega mišljenja,

je implicitna kupčija,

ki so jo ti ljudje sprejeli.

Kupčija je takšna:

Šele takrat, ko si pripravljen

postati dovolj neškodljiv

in dovolj negrozeč

ljudem na oblasti,

si lahko popolnoma svoboden

pred nevarnostmi nadzora.

Edini, ki imajo vzrok za skrb,

so disidenti,

ki oporekajo oblasti.

Tudi temu bi se morali
izogibati iz več razlogov.

Tudi če trenutno nisi oseba,

ki se želi uvarjati s takšnim početjem,

se boš mogoče hotel nekoč v prihodnosti.

Tudi če se odločiš,

da tega nikoli nočeš početi,

že dejstvo, da obstajajo drugi,

ki se hočejo in zmorejo

zoperstaviti ljudem na oblasti —

disidenti, novinarji,

aktivisti in številni drugi —

je nekaj, kar prinaša skupno dobro,

in nekaj, kar moramo ohranjati.

Prav tako odločilen pokazatelj,

kako svobodna je neka družba,

ni njeno ravnanje

z dobrimi, poslušnimi državljani,

temveč ravnanje z disidenti

in tistimi, ki se upirajo pravovernosti.

Najpomembnejši razlog pa je ta,

da sistem množičnega nadzora

zatira našo svobodo na vse možne načine.

Prepoveduje številne vedenjske možnosti,

ne da bi se tega sploh zavedali.

Priznana socialistična aktivistka

Rosa Luxemburg je nekoč dejala,

"Kdor se ne premika,

ne opazi svojih okov."

Okove množičnega nadzora

lahko poskušamo narediti
nevidne ali neopazne,

vendar omejitve, ki jih nadzor vsiljuje,

s tem ne postanejo nič šibkejše.

Najlepša hvala.

(Aplavz)

Hvala.

(Aplavz)

Hvala.

(Aplavz)

Hvala, Glenn.

Prepričljivi argumenti, ni kaj.

Če nimate nič proti,

bi vprašal par vprašanj

o zadnjih 16 mesecih in Edwardu Snowdenu.

Prvo vprašanje je osebno.

Vsi smo brali o aretaciji vašega partnerja

Davida Mirande v Londonu
in ostalih težavah,

vendar sklepam, da ste bili

da ste bili z vidika osebne vpletenosti
in tveganja

deležni veliko pritiska

v spopadu z najmočnejšimi
organizacijami na svetu.

Povejte nam več o tem.

Ena od stvari, ki mislim,

da se zgodijo v taki situaciji,

je pogum, ki postane nalezljiv.

Čeprav smo se vsi novinarji

zavedali nevarnosti —

ZDA ostaja najmočnejša država na svetu

in nerada vidi, da razkriješ

na tisoče njenih skrivnosti

na inetrnetu, kadar hočeš —

videti običajnega 29-letnika,

ki je odraščal

v zelo običajnem okolju,
s tolikšno stopnjo

načelnega poguma, kot jo premogel Snowden,

vedoč, da bo zaprt do konca življenja

ali da se mu bo življenje sesulo,

je navdihnilo mene in ostale novinarje,

mislim pa, da tudi ljudi po svetu,

vključno z bodočimi žvižgači,

da spoznajo, da lahko
tudi sami počnejo take stvari.

Zanima me vaš odnos s Snowdenom.

Z njim ste veliko govorili

in veliko govorite še naprej,

vendar mu v svoji knjigi nikoli ne rečete

Edward ali Ed, ampak "Snowden". Kako to?

Veste, prepričan sem,

da bi to lahko preučevala
ekipa psihologov.

Ne vem. Mislim, da zato,

ker je bil eden njegovih glavnih ciljev

oziroma taktik, da je vedel,

kako bi lahko osredotočanje medijev

nanj kot na osebo preusmerilo pozornost

stran od bistva razkritij.

Zato se tudi ni hotel
pojavljati v medijih.

Svoje življenje je vedno poskušal

umakniti pred analiziranjem.

Zato mislim, da s ga tem,
ko mu rečem Snowden,

le označim kot pomembno zgodovinsko osebo,

namesto da ga poskušam personalizirati

na načine, ki bi lahko odvračali
pozornost od bistva.

Ta razkritja, vaša analiza,

in delo ostalih novinarjev

so resnično razvili debato,

veliko vlad se je na primer odzvalo,

med drugim brazilska
s projekti in programi,

ki bi vsaj malo preoblikovali internet.

V tem pogledu se trenutno dogaja veliko.

Zanima pa me, kaj je

končnica za vas osebno.

Na kateri točki si boste rekli,

zdaj smo pa uspeli premakniti kolesje?

Kot novinar je zame končnica

zelo preprosta, in sicer

ko bom prepričan, da je vsak dokument,

vreden objave in razkritja tudi objavljen,

in da so skrivnosti,

ki to ne bi smele biti,

na koncu razkrite.

To je zame bistvo novinarstva

in temu se bom posvetil.

Kot nekdo, ki se mu množični nadzor gnusi

zaradi prej naštetega
in veliko drugih razlogov,

to vidim kot delo, ki nima konca,

vsaj dokler oblast po svetu

ne bo več zmožna nadzirati

celotnih narodov, razen v primeru,

ko prepričajo sodišče ali drugo

pravno osebo, da je njihova tarča

dejansko storila nekaj narobe.

Mislim, da je to način
za ponovno obuditev zasebnosti.

Kot smo videli na TED-u,

je Snowden zelo dober govorec,

ko se predstavlja kot zagovornik

demokratičnih vrednot in načel.

Vendar veliko ljudi težko verjame,

da je to njegov edini povod.

Težko verjamejo,

da v igri ni bilo denarja,

da nekaterih skrivnosti ni celo

prodal Kitajski ali Rusiji,

ki seveda trenutno nista

najboljši prijateljici ZDA.

Prepričan sem tudi,

da mnoge v tej sobi zanima isto vprašanje.

Se vam zdi možno, da obstaja

obraz Snowdena, ki ga še nismo videli?

Ne, to se mi zdi absurdno in idiotsko.

Če bi res hoteli —

vem, da igrate hudičevega advokata —

ampak če bi hoteli prodati

skrivnosti drugi državi,

kar bi Snowden lahko storil

in zraven še ekstremno obogatel,

bi bila zadnja stvar, da bi dokumente

izročili novinarjem
in jih prosili za objavo,

saj bi s tem izgubile vso vrednost.

Ljudje, ki želijo obogateti,

vladam prodajajo skrivnosti naskrivaj.

Je pa še ena pomembna točka,

in sicer obtožbe, ki prihajajo

s strani ameriške vlade,

in s strani ljudi v medijih,

ki so zvesti tem vladam.

Ljudje, ki obtožujejo druge na tak način —

"Tega pa že ne počne

iz načelnih razlogov, zagotovo ima

kakšen pokvarjen in podel razlog" —

po mojem mnenju povejo več o sebi,

kot o človeku, na katerega

letijo obtožbe, ker — (Aplavz)

ljudje, ki tako obtožujejo druge,

sami nikoli ne naredijo ničesar

iz razloga, ki ni pokvarjen,

zato sklepajo,

da so tudi ostali okuženi

z isto boleznijo brezdušnosti,

in pridejo do takšnega zaključka.

(Aplavz)

Glenn, najlepša hvala.
- Najlepša hvala.

Glenn Greenwald.

(Aplavz)