Zakaj bi moralo oblikovanje vključevati vsakogar

Sinead Burke se akutno zaveda podrobnosti, ki so večini od nas nevidne. Pri 105 centimetrih višine ji oblikovani svet - od višine zapaha, do razpona velikosti čevljev - pogosto preprečuje, da bi stvari naredila sama. Tukaj nam pojasni, kako doživlja svet kot mala oseba in vpraša: "Za koga ne oblikujemo?"

Želim vam pokazati nov pogled na svet.

To se sliši veličastno, in tudi je.

Irsko sem zapustila včeraj zjutraj.

Potovala sem iz Dublina v New York,

samostojno.

Ampak oblika letališča,

letala in terminala

ti nudi zelo malo samostojnosti,
ko si visok 105 centimetrov in pol.

Za Američane, to je 3' 5''.

Skozi letališče sem odbrzela na invalidskem
vozičku s pomočjo letalskega asistenta.

No, v resnici ne potrebujem
invalidskega vozička,

ampak zasnova letališča

in njegovo pomanjkanje prilagojenosti

povzroči, da je to edini način,
da pridem skozi.

S svojo prtljago med nogami,

so me odpeljali skozi
varnostni pregled, carino

in prispela sem do vrat.

Pomoč za invalide na letališču uporabljam,

ker večina terminala enostavno
ni primerno oblikovana zame.

Vzemimo za primer varnostni pregled.

Nisem dovolj močna, da bi
vzdignila svojo torbo

od tal, do tekočega traku.

Le-ta je na nivoju mojih oči.

In ljudje, ki delajo tam, mi zaradi
varnostnih razlogov ne smejo pomagati

in tega ne morejo narediti namesto mene.

Oblika ovira mojo samostojnost,
in mojo neodvisnost.

Ampak potovanje, ko si velik kot jaz,
nima samo slabe plati.

V ekonomskem razredu imaš toliko
prostora za noge kot v poslovnem.

(Smeh)

Pogosto pozabim, da sem mala oseba.

Fizično okolje in družba
me spomnijo na to.

Uporaba javnega stranišča je
res boleča izkušnja.

Stopim v kabino,

ampak ne dosežem ključavnice na vratih.

Sem kreativna in trmasta.

Pogledam naokoli in poizkušam najti
koš, ki bi ga lahko obrnila okoli.

Je varno?

Niti ne.

Je higienično in čisto?

Definitivno ne.

Ampak alternativa je veliko hujša.

Če to ne uspe, uporabim svoj telefon.

Z njim pridobim dodatnih
10 do 15 centimetrov dosega,

in poizkušam zagozditi zapah
z mojim iPhonom.

Mislim, da Jony Ive ni imel tega v mislih,
ko je oblikoval iPhone,

ampak deluje.

Alternativa je, da pristopim k neznancu.

Se na veliko opravičim

in jih prosim, če lahko popazijo
pred mojo kabino.

To tudi storijo

in jaz izstopim hvaležna,

a popolnoma ponižana,

in upam, da niso opazili,

da sem stranišče zapustila,
ne da bi si umila roke.

S seboj vsak dan nosim razkužilo za roke,

ker so umivalnik, milnik,
sušilnik rok in ogledalo

postavljeni izven mojega dosega.

No, stranišče za invalide je,
recimo da, boljša možnost.

V tem prostoru lahko dosežem
ključavnico od vrat,

umivalnik, milnik,
sušilnik rok in ogledalo.

Vendar, ne morem uporabiti stranišča.

Namensko je postavljeno višje,

da se lahko uporabniki vozičkov
presedejo brez težav.

To je odlična in nujna inovacija,

vendar v svetu oblikovanja, ko projekt
ali idejo opišemo kot prilagojeno,

kaj to pravzaprav pomeni?

Komu je prilagojeno?

In čigave potrebe niso bile upoštevane?

Stranišče je primer,

kjer oblikovanje vpliva
na moje dostojanstvo,

ampak fizično okolje name vpliva
tudi v bolj vsakdanjih primerih,

nekaj tako enostavnega,
kot je naročilo kave.

No, priznam.

Popijem veliko preveč kave.

Ponavadi naročim
lahko belo kavo z vanilijo,

se pa trudim odvaditi od sirupa.

Ampak kavarna ni dobro oblikovana,

vsaj ne zame.

Stojim v vrsti, poleg
izložbe s pekovskimi izdelki,

in natakar pokliče naslednjega v vrsti.

"Naslednji, prosim!" se zadere.

Ne more me videti.

Oseba, ki čaka za menoj,
pokaže na moj obstoj

in vsem je nerodno.

Naročim, kolikor hitro morem, in se
postavim v vrsto za prevzem svoje kave.

Sedaj pa samo za sekundo pomislite.

Kam jo postavijo?

Visoko gor in brez pokrovčka.

Seganje gor, da bi vzela kavo,
ki sem jo plačala,

je izredno nevarna izkušnja.

Ampak oblikovanje prizadene tudi
obleke, ki jih želim obleči.

Želim si oblačil, ki odsevajo
mojo osebnost.

Težko jih je najti na otroškem oddelku.

In pogosto ženska oblačila
zahtevajo veliko preveč krojenja.

Želim si čevljev, ki kažejo mojo odraslost,
profesionalnost in uglajenost.

Namesto tega mi ponudijo teniske
na ježke in čevlje z lučkami.

No, nisem popolnoma
proti čevljem z lučkami.

(Smeh)

Ampak oblikovanje vpliva tudi
na čisto preproste stvari,

kot je sedenje na stolu.

Ne morem se usesti uglajeno.

Zaradi standardov, ki veljajo pri
oblikovanju višine stolov,

se moram plaziti po rokah in kolenih,

samo da bi splezala nanj,

medtem ko se zavedam,
da se lahko vsak trenutek prekucne.

Ampak medtem ko oblikovanje vpliva name,

naj bo to stol,
stranišče, kavarna ali oblačila,

koristim in se zanašam na

prijaznost tujcev.

Ampak niso vsi tako prijazni.

Da sem mala oseba me opomnijo,

ko kažejo s prstom name,

buljijo,

se smejijo,

me zmerjajo,

ali pa me fotografirajo.

To se zgodi skoraj vsak dan.

S porastom socialnih medijev
sem dobila možnost

in platformo, da se me sliši
kot blogerko in kot aktivistko,

a me je postalo tudi strah,

da bom postala meme

ali viralna senzacija,

vse to brez mojega privoljenja.

Vzemimo si sedaj trenutek

in razjasnimo nekaj.

Beseda "pritlikavec" je žaljivka.

Razvila se je v času cirkusov
in razkazovanja pokvek.

Družba se je razvila.

Moral bi se tudi naš besednjak.

Jezik je močno orodje.

Ne samo, da označuje našo družbo.

Oblikuje jo.

Izredno ponosna sem, da sem mala oseba,

da sem podedovala to
stanje, imenovano ahondroplazija.

Ampak najbolj ponosna sem, da sem Sinead.

Ahondroplazija je najbolj pogosta
oblika pritlikavosti.

Ahondroplazija v prevodu pomeni
"brez hrustanca."

Imam kratke okončine in
ahondroplastične obrazne poteze,

moje čelo in moj nos.

Moje roke se ne iztegnejo popolnoma,

lahko pa se z jezikom dotaknem komolca.

Tega vam ne bom pokazala.

Ahondroplazija se pojavi približno na
vsakih 20.000 porodov.

80 odstotkov malih ljudi se rodi
dvema povprečno velikima staršema.

To pomeni, da se lahko vsakemu v tej sobi
rodi otrok z ahondroplazijo.

Vendar, jaz sem jo podedovala
po svojem očetu.

Rada bi vam pokazala sliko svoje družine.

Moja mama je povprečne velikosti,

moj oče je mala oseba

in jaz sem najstarejša od petih otrok.

Imam tri sestre in enega brata.

Vsi so povprečne velikosti.

Neverjetno sem srečna,
da sem se rodila v družino,

ki je spodbujala mojo zvedavost
in mojo trmo,

ki me je varovala pred neprijaznostjo
in nevednostjo tujcev,

ki me je oborožila z vztrajnostjo,
kreativnostjo in zaupanjem,

ki sem ga potrebovala za preživetje in
upravljanje s fizičnim okoljem in družbo.

Če bi želela izpostaviti en razlog,
zakaj sem uspešna,

je to zato, ker sem bila in
še vedno sem ljubljen otrok,

no, ljubljen otrok z veliko zbadanja
in sarkazma,

ampak vseeno ljubljen otrok.

S tem, ko sem vam dala vpogled
v to, kdo sem danes,

sem vam želela ponuditi
nov pogled na svet.

Želela sem izzvati idejo,

da oblikovanje ni samo orodje
za ustvarjanje uporabnosti in lepote.

Oblikovanje v veliki meri vpliva
na življenja ljudi,

vsa življenja.

Oblikovanje je način, s katerim
se lahko počutimo vključene v svet,

a tudi način, s katerim lahko
osebi ohranimo dostojanstvo

in njihove človeške pravice.

Oblikovanje lahko tudi zada rane

skupini, katere potrebe niso upoštevane.

Zato danes hočem izzvati vaše dojemanje.

Za koga ne oblikujemo?

Kako lahko ojačamo njihove glasove

in njihove izkušnje?

Kakšen je naslednji korak?

Oblikovanje je velikanski privilegij,

a je še večja odgovornost.

Želim, da odprete oči.

Najlepša hvala.

(Aplavz)