Ben Saunders: Zakaj bi sploh stopili iz hiše?

Raziskovalec Ben Saunders hoče, da greste malo ven! Ne zato, ker bi bilo zunaj vedno lepo in prijetno ampak zato, ker samo zunaj najdemo bistvo življenja, "sok, ki ga iztisnemo iz časa, ki nam je na voljo." Saundersova naslednja ekskurzija? Poskusiti kot prvi človek prehoditi razdaljo od obale Antarktike do Južnega pola in nazaj.

Moja služba je v bistvu vleka sani,

tako da ne potrebujem veliko,
da sem intelektualno prebujen,

tako da vam bom prebral to vprašanje,

ki so mi ga postavili letos v nekem intervjuju:

"Filozofsko gledano, ali stalen pritok informacij

jemlje našo sposobnost predstavljanja

ali celo nadomesti naše sanje o doseganju ciljev?"

Konec koncev, če je nekdo nekje že vse to storil

in lahko temu virtualno prisostvujemo,

zakaj bi sploh stopili iz hiše?"

Ponavadi se predstavim kot polarni raziskovalec.

Verjetno to ni najbolj inovativen
ali novodoben poklic na svetu,

vendar sem preživel že več kot dva procenta

svojega celotnega življenja po šotorih znotraj polarnega obroča

tako da lahko rečem, da grem večkrat kam ven iz hiše.

Lahko bi rekel, da sem po naravi takšen tip človeka, ki raje stvari naredi,

kot pa da jih samo gleda ali opazuje.

In prav to dvojnost, ta prepad med idejami in dejanji,

bi rad poskusil na hitro raziskati.

Za najbolj zgoščen odgovor na vprašanje "zakaj?",

ki me zasleduje že zadnjih 12 let,

naj bi bil zaslužen tale razpuščeni mladi mož,

ki stoji zadaj, drugi z leve, George Lee Mallory.

Mnogi izmed vas poznate njegovo ime.

Leta 1924 so ga nazadnje videli kako je izginjal med oblaki

blizu vrha Mt. Everesta.

Lahko da je, ali pa tudi ne, prvi človek, ki je kdajkoli preplezal Everest,

več kot 30 let pred Edmundom Hillaryjem.

Nihče ne ve, če mu je uspelo osvojiti vrh. To ostaja skrivnost.

Vendar pripisan mu je tale stavek: "Zato, ker je tam."

Nisem prepričan, da je res to rekel.

Zelo malo dokazov je, ki bi namigovali na resničnost teh besed,

vendar pa je rekel nekaj, kar zveni veliko lepše

in imam to sedaj tukaj pri sebi. Bom kar prebral na glas.

"Prvo vprašanje, katero boš postavil

in na katero moram najti odgovor je sledeče:

Čemu koristi plezanje na Everest?

Moj takojšen odgovor je, da ni v tem nobene koristi.

S tem ne boš ničesar pridobil.

No, lahko bomo ugotovili kaj malega o delovanju

človeškega telesa na visoki nadmorski višini

in mogoče bi medicinci iz naših opazovanj potegnili kaj pametnega,

verjetno kakšno informacijo v korist letalstva,

to je pa tudi vse.

Nazaj ne bomo prinesli niti drobca zlata ali srebra,

ne dragih kamnov, premoga ali železa.

Ne bomo našli niti pedi zemlje,

ki bi jo lahko obdelovali za hrano. Na kratko, za nobeno rabo ni.

Če ne moreš razumeti, da je nekaj v človeku,

ki ga vleče k izzivu te gore

in ga nosi njej naproti, da je to bitka,

ki se enači z bojem življenja, navzgor in samo navzgor,

potem tega ne boš nikoli razumel.

Ta pustolovščina nam prinaša le čisto veselje,

in sreča je, navsezadnje, konec življenja.

Ne živimo zato, da bi jedli in služili.

Jemo in služimo zato, da bi lahko uživali v življenju.

To je smisel življenja in zato življenje sploh imamo."

Malloryjev argument, zakaj zapustiti svoj dom

in iti pustolovščinam naproti prinaša veselje in zabavo,

ne sovpada ravno z mojo izkušnjo.

Najdlje, kar sem kdajkoli šel od domačega praga,

je bilo spomladi leta 2004. Še danes ne vem točno,

kaj me je takrat pičilo, ampak zadal sem si,

da bom čisto sam in brez pomoči prečkal polarni krog.

Odločil sem se, da bom prehodil pot od severne ruske obale

do Severnega tečaja in končal na severni obali Kanade.

Nihče se še tega ni lotil. Sam sem imel le 26 let.

Veliko poznavalcev je reklo, da je to nemogoče,

tudi mami vse skupaj ni prav nič dišalo.

(smeh)

Potovanje od majhne vremenske postaje na severni obali Sibirije,

vse do končnega izhodišča tam daleč

na drugi strani ledenih gmot, na obali Arktičnega oceana,

nam je vzelo približno pet ur s helikopterjem in če je kdo videl neustrašnega

Felixa Baumgartnerja, kako je šel gor in ne samo spusta,

potem bo cenil trenutek strašanske streznitve,

kot jaz v helikopterju na poti proti severu,

in občutek bližanja neizbežne pogube.

Tam sem sedel in se spraševal v kaj za vraga sem se spustil.

Bilo je malce zabave, malce veselja.

Spomnim se, kako sem tam sedel, komaj 26 let star,

kako sem gledal na moje sani.
Ob sebi sem nosil pripravljene sani,

imel sem satelitski telefon, nabito šibrovko,

če bi me slučajno napadel kak severni medved.

Spomnim se, kako sem skozi okno videl drugi helikopter.

Oba sta letela skozi to neverjetno sibirsko zarjo

in po eni strani sem se počutil kot mešanica Jasona Bourna in Wilfreda Thesigerja.

Po drugi strani sem bil kar ponosen sam nase,

vendar moram priznati, da me je bilo v glavnem grozovito strah.

Potovanje je trajalo 10 tednov oz. 72 dni.

Nikogar nisem videl. To sliko smo posneli ob pristalem helikopterju.

Potem nisem 10 tednov videl žive duše.

Severni tečaj leži sredi morja,

tako da sem v resnici potoval čez poledenelo površino Arktičnega oceana.

NASA je opisala takratne razmere kot najhujše,
odkar smo začeli meriti rekorde.

Za seboj sem vlekel 180 kilogramov hrane, goriva in ostale opreme.

Povprečna temperatura v tistem časovnem obdobju

je bila minus 37 stopinj. Minus 45 je bila najnižja.

Kot lahko razumete, se nisem kaj dosti zabaval.

Ena izmed čarobnih stvari tega potovanja je bilo to,

da ker sem potoval čez morje,

čez to plavajočo, lebdečo, premikajočo se skorjo ledu,

ki plava nad Arktičnim oceanom,

se je okolica neprestano spreminjala.

Led se je neprestano premikal, lomil, potoval, ponovno zamrznil,

tako da je bila okolica, ki sem jo opazoval skoraj tri mesece, unikatna.

Nihče ne bo za menoj in nikoli ni pred menoj

imel možnosti videti enakih razgledov,
kot sem jih jaz gledal 10 tednov.

In to je v mojih očeh najboljši razlog
zakaj stopiti ven iz hiše.

Lahko vam poskusim opisati, kako je bilo,

vendar ne boste tega nikoli zares vedeli

in bolj kot se bom trudil razložiti ta občutek samote,

bil sem namreč edini človek v radiju 11,6 milijona kvadratnih kilometrov,

bil je mraz, skoraj minus 60 stopinj ob vetru na slab dan.

Besede ne opišejo dovolj dobro tega, kar bi rad povedal.

In zdi se mi, da je dejanje, poskus,

da bi doživel izkušnjo, se vključil, si prizadeval,

boljše kot samo gledanje in spraševanje,

če je tu pravo jedro življenja,

sok, ki ga iztisnemo iz časa,
ki nam je na voljo.

Bom pa vseeno dodal eno previdnostno opombo.

Nekaj zasvojljivega je v tem, da izkusiš življenje

na čistem robu človeških sposobnosti.

Ne mislim samo iz vidika

norega, mačističnega, edvardijanskega podviga,

ampak tudi recimo s področja raka na trebušni slinavki,

odvisen postaneš od tega in v mojem primeru

so polarne ekspedicije nevarno blizu

odvisnosti od cracka.

Ne moremo vam razložiti, kako noro je,
dokler tega sami ne poizkusite,

ima pa to sposobnost, da mi pokuri ves denar, ki mi pride pod roke,

da mi uniči vsa razmerja, kar sem jih kdajkoli imel,

zato bodite previdni, česa si boste v življenju zaželeli.

Mallory je domneval, da je v človeku nekaj,

kar se odziva na izziv gore

in sam se sprašujem če je kaj takega

tudi na samem izzivu, v samem podvigu in predvsem

na vseh velikih, nedokončanih izzivih,
s katerimi se človeštvo srečuje,

ki kličejo po nas. V moji izkušnji to nedvomno velja.

Ostaja samo še en nedosežen podvig,

ki me kliče že skoraj celo odraslo življenje.

Veliko izmed vas pozna to zgodbo.

To je slika kapitana Scotta in njegove ekipe.

Več kot sto let nazaj se je Scott podal na pot s ciljem,

da bi prišel prvi na Južni tečaj.

Nihče ni vedel, kaj bodo tam našli.
Kraj je bil slabo izrisan v tistem času.

Ljudje so več vedeli o površini Lune,

kot pa o srcu Antarktike.

Kot mnogi veste je Scotta premagal

Roald Amundsen s svojo norveško ekipo,

ki je uporabila pasjo vprego.
Scottova ekipa se je odpravila peš,

vseh pet je nosilo na sebi polno gorsko opremo in za seboj vleklo težke sani

in ko so končno prišli do tečaja so tam že našli norveško zastavo.

Verjamem, da so bili precej zagrenjeni in demoralizirani.

Vseh pet se je obrnilo in začelo hoditi nazaj
proti obali

in vseh pet je na poti nazaj umrlo.

Dandanes obstaja nekakšna napačna predstava,

da je na področju takšnega raziskovanja
že vse odkrito.

Ko se pogovarjam o Antarktiki mi ljudje vedno rečejo:

"Ali ni, saj veš, ali ni zanimivo,

ali ni tisti napovedovalec iz oddaje Blue Peter to opravil s kolesom?"

Ali: "To je pa fino, veš, moja babica bo šla

na križarjenje do Antarktike naslednje leto.

Ali obstaja kakšna možnost, da jo boš kje videl?"

(smeh)

Vendar Scottova odprava ostaja nedokončana.

Nihče še ni prepešačil od antarktične obale

do Južnega pola in nazaj.

Verjetno gre za najbolj drzen podvig

tiste edvardijanske zlate dobe raziskovanja

in zdi se mi že skrajni čas glede na vse,

kar smo odkrili od takrat,

od skorbuta do sončnih celic,
skrajni čas je,

da nekdo konča to dejanje.

In točno to sem si sam tudi zadal.

Oktobra naslednje leto bom vodil skupino treh ljudi.

Vzelo nam bo približno štiri mesece časa
do tja in nazaj.

Na zemljevidu je z rdečo črto označena pot,
ki pa je seveda le polovica poti.

Druga polovica je še pot nazaj.

Prav dobro se zavedam ironije tega, kar bom sedaj rekel, vendar bomo

blogali in tvitali. Imeli boste enkratno priložnost slediti

našemu potovanju v živo, kot da bi bili tam z nami

in to tako, kot še nikoli doslej.

To bo tudi odlična, štiri mesece dolga priložnost zame, da se končno

dokopljem do odgovora na vprašanje "Zakaj?".

Naša življenja so danes varnejša in udobnejša,

kot so bila kdajkoli prej. Nedvomno dandanes
ni velike potrebe

po raziskovalcih. Moj karierni svetovalec na šoli

ni nikoli kot opcijo omenil tega poklica.

Če bi hotel na primer vedeti,

koliko zvezd je v Mlečni stezi,

koliko so stare tiste ogromne kamnite glave na Velikonočnih otokih,

bi lahko večina izmed vas to ugotovila takoj,

brez da bi sploh vstali iz svojih sedežev.

A vendar, če sem se česa naučil v skoraj 12 letih odkar

za seboj vlačim težke stvari po ledenih krajih,

je to, da pravi, resničen navdih in rast

prideta le v času stiske in želje po izzivu,

ko stopimo izven tega, kar nam daje ugodje in kar poznamo

in zakorakamo v neznano.

Vsi moramo prebresti nevihte in premagati ovire v življenju

in vsaj metaforično rečeno,

vsak izmed nas ima korist v tem, da stopi čez prag svoje hiše

bolj pogosto, če bi le zbrali pogum.

Sam vas spodbujam k temu, da odprete vsaj malce svoja vrata

in pogledate, kaj se nahaja zunaj.

Najlepša hvala.

(aplavz)